Jedro

Ker je bila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložena po preteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, je ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojeni J.G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 30.03.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in na podlagi 1. odstavka 127. člena KZ obsojen na kazen šest let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je sodišče obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 28.12.1999 od 20.58. ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu J.G. izrečeno kazen zvišalo na 8 let zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni J.G. dne 31.07.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi podaja teoretičen pogled na pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja tudi, da med postopkom ni bilo uporabljeno načelo enakosti orožja in zato ni bilo zadoščeno zahtevi, da mora imeti vsaka stranka v postopku enako možnost za predstavitev svojega primera in da nobena od strank ne sme imeti kakšne bistvene prednosti v primerjavi s svojim nasprotnikom. V zahtevi našteva tudi več primerov, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice presojalo, ali so sodišča med kazenskim postopkom kršila določbe točk c) in č) 3. odstavka 6. člena EKČP; sklicuje pa se tudi na 2. točko 4. člena Konvencije. V sklepnem delu zahteve obsojenec izraža pričakovanje, da bo vrhovno sodišče storilo vse potrebno "po obnovi postopka" in da mu bo v skladu z zakonom določilo ustrezno strokovnega zagovornika.

Obsojenec je dne 19.06.2001 dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti. V dopolnitvi navaja, da mu je sedaj že pokojna izvenzakonska partnerka B.K., ko ga je dne 20.01.2000 obiskala v zaporu, priznala, da je ona zabodla sina S.Ž. Vrhovno sodišče prosi, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se obsojenec ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Točke č) 3. odstavka 6. člena EKČP ne povezuje s svojim primerom. Zato vrhovni državni tožilec vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 25. členu Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Vsebinsko enaka je tudi določba 13. člena EKČP. Obsojenec v svoji zahtevi podaja zgolj teoretični pogled na pravico do pravnega sredstva in niti v najmanjši meri ne konkretizira, zakaj bi mu bila ta pravica v tem kazenskem postopku kršena. Sicer pa je bila sodba sodišča prve stopnje, ki je vsebovala pravni pouk o pravici do pritožbe in načinu uveljavljanja te pravice, vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je zoper sodbo tudi pritožil. Že na tej podlagi je mogoče ugotoviti, da so navedbe v obsojenčevi zahtevi, kolikor ta zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva, neutemeljene.

Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, so med minimalnimi pravicami, naštetimi v 3. odstavku 6. člena EKČP, zagotovljeni pravici, pod točko c), da se ima pravico braniti sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, če pa nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti in pod točko č), da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič, ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Po vsebini gre za pravna jamstva v kazenskem postopku, ki sta določena v 2. in 3. alinei 29. člena Ustave.

Obsojenec se sklicuje na konkretne primere, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice, in tudi v tem delu v zahtevi ne obrazloži, zakaj naj bi bila našteta pravna jamstva v tem kazenskem postopku kršena, ampak ostaja zgolj pri splošnih trditvah. Že iz tega razloga utemeljenosti teh navedb ni mogoče preizkusiti. Obsojenec je imel zagovornika že pri prvem zaslišanju in med kazenskim postopkom do pravnomočnosti sodbe. Zagovornik se je pritožil zoper sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora, vložil ugovor zoper obtožnico, na glavni obravnavi zaslišani priči B.K. zaradi razjasnitve odločilnih dejstev postavljal vprašanja, pritožil pa se je tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato je treba ugotoviti, da tudi v tem delu zahteva, ki zgolj posplošeno uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ni utemeljena.

Obsojenec se v svoji zahtevi sklicuje tudi na 2. točko 4. člena EKČP. Zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti, ne le zaradi prevelike splošnosti trditve, temveč tudi zato, ker navedena Konvencija take določbe, kot jo navaja obsojenec sploh ne vsebuje.

Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je obsojenec vložil po preteku trimesečnega roka, predpisanega v 3. odstavku 421. člena ZKP in je že iz tega razloga ni bilo mogoče upoštevati. V dopolnitvi tudi ne pojasnjuje razlogov, ki jih je že prej uveljavljal v pravočasno vloženi, pač pa pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP, četudi bi bila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložena pravočasno, tega izrednega pravnega sredstva sploh ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojeni J.G. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca zaradi slabih gmotnih razmer, oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.