Jedro

V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo 252.333,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2021 dalje do plačila ter 44 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je dolžan povrniti 9.022 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka). Ugodeno je bilo tudi zahtevku iz hipotekarne tožbe (III. točka izreka).

2.Toženec odločitve sodišča ne sprejema in v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v sojenje pred drugega sodnika.

2.Pritožnik ugovarja pasivni legitimaciji in zatrjuje, da je dolžnik družba A., d. o. o. Poudarja, da ni vedel, kaj je solidarno poroštvo. Oporeka prenosu terjatve s tožnice na stranskega intervenienta. S tožnico je bil že v zaključni fazi dogovarjanja glede vtoževane terjatve, tožnica pa je tik pred podpisom sporazuma terjatev neupravičeno in brez njegove vednosti odstopila stranskemu intervenientu. Izpostavlja, da v spisu ni originalnih listin, in oporeka odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Tožnica in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi naslednjih pravovotvornih dejstev:

- med tožnico kot kreditodajalko (upnico), družbo A., d. o. o. (sedaj v stečaju), kot glavno dolžnico, ter tožencem kot solidarnim porokom in zastaviteljem je bila 24. 12. 2014 v notarskem zapisu SV 1075/2014 sklenjena pogodba o maksimalnem stanju obveznosti in sporazum o zavarovanju denarne terjatve;

- toženec je kot solidarni porok in zastavitelj sklenil tudi več dodatkov k prej navedeni pogodbi;

- toženec se je zavezal kot solidarni porok in plačnik tožnici izpolniti veljavno in zapadlo obveznost družbe A., d. o. o., skupaj s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter morebitnimi stroški do dneva plačila, ki bi jih tožnica imela z izterjavo dolga.

6.Izpostavljeni dejstveni substrat jasno izkazuje toženčevo pasivno legitimacijo. Njegov ugovor, da ni vedel, kaj v resnici pomeni solidarno poroštvo, je neprepričljiv. Pogodba in sporazum sta bila sklenjena pred notarjem. Ta ga je nedvomno opozoril na obseg in vsebino zaveze. Iz pritožbe veje, da naj bi bil pri podpisu v zmoti, kar bi (lahko) nakazovalo na izpodbojnost. Te pa v ustreznem postopku ni uveljavljal.

7.Tožnik lahko s terjatvijo prosto razpolaga in jo odstopi tretji osebi. V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega. Pritožbene trditve, da sta bili pravdni stranki glede vtoževane terjatve v zaključni fazi dogovarjanja, pa niso ustrezno konkretizirane. Poleg tega predstavljajo pritožbeno novoto, ki na odločitev - upoštevaje določbo 337. člena ZPP - nima vpliva.

8.Pritožbeno sklicevanje na odsotnost predložitve originalnih listin ne more imeti želene teže. Toženec je v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi res navedel, da tožnica k dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi ni predložila originalnih listin, ampak le kopije, zato se bo do teh listin podrobneje izjasnil po prejemu originalnih listin, katerih predložitev naj sodišče naloži tožnici. Vendar pa toženec ni navedel razlogov, ki bi to zahtevo upravičevali. V postopku ni zatrdil, da listin ne bi podpisal oziroma da do njih ne bi imel dostopa. Nasprotno: na naroku 8. 10. 2024 je potrdil, da je sporni listini podpisal, in dodal, da so te listine imeli "njegovi v arhivu" oziroma da jih je imela "njegova direktorica v arhivu". Ker toženec dvoma v pristnost ali popolnost kopije ni konkretiziral, sodišče ni bilo dolžno uporabiti določbe 3. odstavka 107. člena ZPP in tožnici naložiti predložitev originalnih listin.

9.Odmera pravdnih stroškov izhaja iz stroškovnika na list. št. 153. Na njem je sodišče pregledno označilo, katere stroške je priznalo. Toženec se je imel možnost s tem seznaniti. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških kot akcesorni obveznosti dopušča, da je v odločitvi navedena podlaga, odmera pa je razvidna iz spisa. Standard obrazloženosti stroškovne odločitve je dosežen, če je odmera na pregleden način, ki omogoča pritožbeni preizkus, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Temu pa je sodišče prve stopnje zadostilo.

10.Pritožba zatrjuje tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodba vsebovala številne diskrepance in naj se je ne bi dalo preizkusiti. Tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je jasno in izčrpno opredelilo do vseh bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj ter na podlagi skladne dokazne ocene sprejelo pravilno odločitev.

11.Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške. Tožnica in stranski intervenient pa z odgovorom nanjo nista v bistvenem prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki so jima nastali, nosita sama (154., 155. in 165. člen ZPP).