Jedro

S sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj terjatve, še manj pa je s tem sklepom dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. S prenosom v izterjavo pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Nadaljnji stroški upnika (v pritožbenem postopku) se odmerijo na 274, 02 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ajdovščini namesto plačila preneslo na upnika v izreku podrobno opisano dolžnikov terjatev do T.B.H. s.p. in sicer za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik. Navaja, da je dolžnik sklep, s katerim je sodišče dovolilo novo izvršilno sredstvo – rubež terjatve, v postopku izpodbijal v celoti, saj je nezakonit, nedopusten in neutemeljen. Drži sicer, da je imel dolžnik v preteklosti terjatve do B.H. s.p., vendar te terjatve v času rubeža niso več obstajale, saj so bile poravnane že precej pred tem, kar dokazuje s hitrim pregledom odprtih postavk za leto 2012 na dan 7.5.2013. Sodišče je torej zarubilo in preneslo terjatev, ki v času rubeža ni več obstajala.

V odgovoru na pritožbo je upnik navajal, da po 4. odstavku 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu. Sklep o novem izvršilnem sredstvu je postal pravnomočen. Obstoj terjatve pa bo predmet ugotavljanja v sodnem postopku med upnikom in dolžnikovim dolžnikom. Dolžnik tudi sicer z ničemer ni izkazal, da je dolžnikov dolžnik konkretno opredeljene terjatve poravnal. Enostranska računovodska dokumentacije, brez dokazila o plačilu, ne more biti verodostojen dokaz.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je dolžnik zoper sklep o rubežu terjatve vložil ugovor, vendar je bilo ta ugovor zaradi neplačila sodne takse treba šteti za umaknjenega, s čimer je sklep o rubežu postal pravnomočen. Izpodbijani sklep o prenosu terjatve predstavlja le procesno dejanje sodišča kot eno od nadaljnjih faz izvršbe. Pritožnik očitno izhaja iz napačnega stališča, da je z izpodbijanim sklepom odločeno tudi že o terjatvi, ki je predmet prenosa na upnika. Predmet prenosa so namreč lahko tudi nezapadle in sporne terjatve, pogoj je le, da so določno opredeljene. Izvršilno sodišče, ki odloča o prenosu terjatve, se ne sme spuščati v vprašanje verjetnosti obstoja te terjatve. S sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj terjatve, še manj pa je s tem sklepom dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. S prenosom v izterjavo pridobi upnik le pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev. Povedano praktično pomeni, da pridobi šele procesno legitimacijo za vložitev ustrezne tožbe proti dolžnikovemu dolžniku. Ker pritožnik s trditvami o neobstoju prenesene terjatve v tej fazi postopka ne more uspeti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

Upnik je imel v pritožbenem postopku stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar.št. 3468 in 6002 Zakon o odvetniški tarifi, povečane za DDV. Nadaljnji upnikovi stroški tako znašajo 274,02 EUR.