Jedro

Tožniki so s tem, ko so kljub temu, da so vedeli, da jim je tožena stranka načrtovano izrabo letnega dopusta odklonila in so kljub izrecnemu pozivu tožene stranke, da se spornega dne zglasijo na delo, v spornem obdobju neupravičeno izostali z dela, naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršili svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti 34. člen ZDR-1, ki delavcu nalaga spoštovanje delodajalčevih navodil. Zato je imela tožena stranka utemeljen razlog za izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I, II in III izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, s katerimi so uveljavljali: ugotovitev, da jim je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na nezakonit način in jim delovno razmerje ni prenehalo 29. 8. 2017, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da jim je tožena stranka dolžna v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 29. 8. 2017 dalje do reintegracije in jim za ta čas plačati nadomestilo plače, zmanjšano za obvezne prispevke in davke z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V I. točki izreka sodbe in sklepa je zavrnilo še zahtevek prve tožnice, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Zaradi umika dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek druge tožnice in tretjega tožnika za poziv nazaj na delo, je sodišče v tem delu postopek ustavilo (IV. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da stranke same nosijo svoje stroške postopka (V. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Tožniki se pritožujejo zoper sodbo in odločitev o stroških zaradi vseh treh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi. Navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženo stranko o razlogih za svojo odsotnost obvestil le tretji tožnik ne pa tudi prva in druga tožnica. Iz izpovedi A.A. in B.B. izhaja, da se sporočilo tretjega tožnika, ki ga je 31. 7. 2017 poslal toženi stranki, nanaša na vse tožnike. Nadalje navajajo, da je pravica do izrabe letnega dopusta neodtujljiva pravica delavcev in bi morala tožena stranka v času, ko je obseg dela povečan, poiskati druge rešitve, ki so ji na voljo. Tožniki so že v začetku marca 2017 prijavili letni dopust. Tožena stranka pa je vedela, da je v času turistične sezone povečan obseg dela. Kljub temu tožnikom do 30. 7. 2017 ni odklonila izrabe načrtovanega letnega dopusta. Navajajo, da imata prva tožnica in tožnik še dva šoloobvezna otroka in je čas šolskih počitnic edini čas, ki ga otroka preživita s svojo družino. Opozarjajo, da je bil obseg delovnega procesa toženi stranki znan že marca 2017, tako da 30. 7. 2017, ko so bili prečrtani s seznama, ni prišlo do nekega nenadnega in nepredvidljivega povečanja obsega dela. Tožena stranka pa je izrabo letnega dopusta odklonila le tožnikom. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do kršitev, ki so jih očitali toženi stranki, in sicer do kršitev pravice do izrabe letnega dopusta, pravice delavca, da je obveščen o odmeri dopusta in pravice delavca, da je pisno obveščen o odklonitvi izrabe letnega dopusta. Menijo, da kršitev navedenih delavčevih pravic delodajalcu ne daje pravice, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Dolžnost tožene stranke je, da delovni proces organizira tako, da s tem ne bodo prizadete pravice tretjih. Na voljo ima nadure tistih delavcev, ki ne želijo koristiti dopusta, zaposlovanje delavcev za določen čas in pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo, ki ji je zagotavljala delavce. Neaktivnost tožene stranke ne sme iti v škodo delavca. Priglašajo stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnikov, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili vsi tožniki pri toženi stranki zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu "delavec v pralnici". Po opravljenem zagovoru je tožena stranka vsem trem 29. 8. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja) oziroma če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (4. alineja).

7. Iz izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi vseh tožnikov izhajata dva očitka. Prvi o tem, da niso upoštevali organizacije dela in poslovanja pri delodajalcu ter delodajalčevega plana izrabe letnega dopusta ter so v nasprotju z delodajalčevim navodilom, da se 1. 8. 2017 zglasijo na delu v pralnico v C., samovoljno, brez predhodnega pisnega ali ustnega soglasja oziroma odobritve neposredno nadrejenega vodstvenega delavca z dnem 1. 8. 2017 izostali z dela in bili v obdobju od 1. 8. 2017 do 20. 8. 2017 neopravičeno odsotni z dela. Drugi pa o tem, da so neupravičeno izostali z dela najmanj 5 zaporednih dni, saj v obdobju od 1. 8. 2017 do 20. 8. 2017 niso prišli na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa niso obvestili delodajalca, čeprav bi to morali ali mogli storiti.

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka vsem tožnikom v izrednih odpovedih utemeljeno očitala, da so s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršili svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Drugi in tretji tožnici je tožena stranka utemeljeno očitala tudi, da sta neupravičeno izostali z dela najmanj 5 zaporednih dni, pri čemer o razlogih za svojo odsotnost nista obvestili delodajalca, čeprav bi to morali ali mogli storiti (odpovedni razlog po 4. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1), medtem ko tretjemu tožniku ta očitek ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je bil v vseh treh obravnavanih primerih podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izrednih odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da so vse tri izpodbijane izredne odpovedi zakonite. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnikov.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - tožena stranka je spomladi 2017 v pralnici izobesila plan izrabe letnih dopustov, v katerega so delavci vpisovali svoje želje, pri tem pa je predvidela, da en kvadrat lahko zasede eno ime; - tožniki so se po navodilu vodje vpisali v kvadrat za obdobje od 21. 8. - 27. 8. 2017 (ko se vrnejo), ker so bili kvadrati za obdobje od 1. 8. - 20. 8. 2017 že zasedeni; - 30. 7. 2017 je vodja proizvodnje vsem vpisanim za avgust 2017 prečrtal dopuste s pripisom „ni dopustov“; s čimer so bili tožniki seznanjeni; - ponoči 31. 7. 2017 je vodja proizvodnje tretjemu tožniku poslal SMS sporočilo, da se morajo 1. 8. 2017 vsi tožniki zglasiti na delu; - tretji tožnik je 1. 8. 2017 od 2:03 uri ponoči vodji proizvodnje poslal SMS sporočilo, da je že na poti na Kosovo; - tožnikov od 1. 8. 2017 do 20. 8. 2017 ni bilo na delo; - med tožniki in vodjo proizvodnje ni prišlo do dogovora o koriščenju letnega dopusta v obdobju od 1. 8. 2017 do 20. 8. 2017 oziroma jim vodja proizvodnje koriščenja dopusta v tem obdobju ni odobril. 10. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen dokazni zaključek, da so tožniki v obdobju od 1. 8. - 20. 8. 2017 samovoljno koristili letni dopust, to je v nasprotju z navodili tožene stranke, razen eventualno en delovni dan po izbiri delavca (tretji odstavek 163. člena ZDR-1). Tožniki so za sporno obdobje sicer imeli načrtovan dopust, vendar pa jim je tožena stranka izrabo dopusta v načrtovanem obdobju odklonila še pred nastopom letnega dopusta, kar so tožniki vedeli. Glede na to, da so bili tožniki pravočasno seznanjeni z odklonitvijo izrabe dopusta v spornem obdobju in so kljub temu izostali z dela, se v pritožbi neutemeljeno sklicujejo, da bi jim tožena stranka morala izrabo letnega dopusta odkloniti pisno, saj to ne vpliva na presojo storjene kršitve. Poleg tega je zaradi njihove odsotnosti v spornem obdobju pri toženi stranki prišlo do motenj v delovnem procesu. Tožena stranka je morala preko podjetja, s katerim je imela sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju, pridobiti dodatne delavce, glede na to, da je šlo za primanjkljaj delavcev v mesecu avgustu, ko je bila potreba po delu največja. Teh ugotovitev tožniki v pritožbi ne izpodbijajo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so tožniki s tem, ko so kljub temu, da so vedeli, da jim je tožena stranka načrtovano izrabo letnega dopusta odklonila in so kljub izrecnemu pozivu tožene stranke, da se 1. 8. 2017 zglasijo na delo, od 1. 8. - 20. 8. 2017 neupravičeno izostali z dela, naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršili svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti 34. člen ZDR-1, ki delavcu nalaga spoštovanje delodajalčevih navodil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka utemeljen razlog za izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Tožniki v pritožbi neutemeljeno izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje z navedbami o kršitvi njihove pravice do izrabe letnega dopusta s strani tožene stranke (npr. da je tožena stranka za načrtovan letni dopust v spornem obdobju vedela že več mesecev pred nastopom dopusta; da niso obstajali opravičljivi razlogi za odklonitev izrabe letnega dopusta, itd.). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se tožniki s sklicevanjem na morebitne kršitve tožene stranke v zvezi z odklonitvijo izrabe letnega dopusta ne morejo razbremeniti svoje odgovornosti za nespoštovanje delodajalčevih navodil v zvezi z opravljanjem dela, kot ene izmed temeljnih obveznosti delavca v delovnem razmerju, razen morebiti v zvezi z izrabo enega dneva dopusta na dan, ki ga delavec sam določi (tretji odstavek 163. člena ZDR-1). Glede na to, da je šlo v obravnavanem primeru za neupravičeno izrabo letnega dopusta v trajanju treh tednov, uporaba te določbe ne pride v poštev. Za varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja pa ima delavec na voljo druge ukrepe skladno z 200. členom ZDR-1 ali 179. členom ZDR-1 (odškodninska odgovornost delodajalca). Pritožbene navedbe, da je tožena stranka odklonila izrabo letnega dopusta zgolj tožnikom, so neutemeljene, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja. Ravno nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s tožniki želela doseči kompromis glede koriščenja letnega dopusta (bodisi da bi tožniki dopust koristili po 15. 8. 2017 bodisi v času „krompirjevih počitnic“ ali da bi dopust koristila le dva od tožnikov), vendar do dogovora med njimi ni prišlo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi bile izpodbijane odpovedi podane iz kakršnega koli neutemeljenega razloga iz 90. člena ZDR-1. 12. Ker za zakonitost izpodbijanih izrednih odpovedi tožnikov zadostuje že dokazanost utemeljenega odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvi in drugi tožnici.

13. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pri tem je upoštevalo izpovedi A.A. in B.B., da je odsotnost tožnikov povzročila motnje v delovnem procesu, saj jih ni bilo mogoče povsem nadomestiti. Zaradi njihovega ravnanja, ko so samovoljno koristili dopust in bili odsotni kar tri tedne, je bilo zaupanje porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka.

14. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile izpodbijane izredne odpovedi podane zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njihove nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožniki v pritožbenem postopku niso uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijejo stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).