Jedro

Za razporeditev invalida III. kat. na drugo delovno mesto je odločujoče, ali je invalid sposoben opravljati dela na tem delovnem mestu, in ali to delovno mesto ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo, po dopolnitvi postopka, zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka kot neutemeljen. Sodišče ugotavlja, da je tožniku bila priznana z odločbo Sodišča združenega dela Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 31.10.1986 dalje s pravico do dokvalifikacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo s področja socialne medicine in organizacije zdravstvenega varstva. O dokvalifikaciji je bila 16.1.1990 sklenjena ustrezna pogodba, tožena stranka pa je oblikovala novo delovno mesto "administrativno-strokovno analitska dela stomatologa".

Dokvalifikacija je bila opravljena po posebnem programu, s katerim ni bil mišljen študij socialne medicine, ki traja tri leta. Zato sodišče ni moglo upoštevati kot novo dejstvo, za obnovo postopka, obstoj programa specializacije iz socialne medicine v letu 1991, ki ga je tožnik uveljavljal z dopisom Ministrstva za zdravstvo z dne 29.7.1994. Višje delovno in socialno sodišča v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da novo dejstvo, ki ga v postopku obnove, kot razlog za obnovo uveljavlja tožnik, ne omogoča za tožnika ugodnejše odločitve. Sodišče ugotavlja, da sodna odločba dokvalifikacije s specialističnim študijem na tretji stopnji ne določa. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da obstoja nasprotje med razlogi in vsebino listin, ki so bile podlaga odločanju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku. Vztraja pri svojih navedbah, da je imel pravico do dokvalifikacije za ustreznega specialista s področja medicine in ne za administratorja. Dokvalifikacija bi se morala opraviti po programu specializacije iz socialne medicine, ki je že takrat obstojal, kot izhaja iz priloženega dokaza. Pogodbo o dokvalifikaciji, ki jo je sicer podpisal, je smatral za začasno in zmotno. Revident predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in ugodi zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Že sodišče prve stopnje je v svoji sodbi obrazložilo, zakaj ni mogoče dovoliti obnove postopka zaradi uveljavljanega novega dejstva, da je program specializacije iz socialne medicine obstojal že v letu 1991. Iz sodbe sodišča druge stopnje pa izhaja, da se to sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje in ugotavlja, da to novo dejstvo ne omogoča za tožnika ugodnejše odločitve. Torej je sodišče druge stopnje sprejelo stališče do odločilnega dejstva. Kot dokaz obstoja uveljavljanega novega dejstva je tožnik predložil dopis Ministrstva za zdravstvo, iz katerega izhaja, da je tudi v letu 1991 veljal program specializacije iz socialne medicine, ki je bil potrjen 26.3.1990. Revizijsko sodišče ni ugotovilo nobenega nasprotja med to listino in razlogi izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče revidentu pojasnjuje, da je v obravnavanem temeljnem sporu - ali je bil revident pravilno razporejen - odločilno, ali je revident glede na svojo preostalo delovno zmožnost bil sposoben za opravljanje dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, in ali dela in naloge tega delovnega mesta ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmožnosti. Tožena stranka je ocenila, da je revident zmožen in usposobljen za opravljanje tega dela. Tega tudi revident ni izpodbijal. Za opravljanje teh del se ne zahteva specializacija iz socialne medicine, ampak le VII/1 stopnjo strokovne izobrazbe, pet let delovnih izkušenj kot zobozdravnik iz javnega zobozdravstva in podiplomski študij iz javnega zobozdravstva. Zato za presojo zakonitosti razporeditve revidenta na sporno delovno mesto ne more vplivati dejstvo, da tožena stranka revidentu ni zagotovila podiplomskega študija oziroma specializacije iz socialne medicine, ker ta ni pogoj za opravljanje del oziroma nalog h katerim je bil revident razporejen.

Glede na obrazloženo, in ker tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).