Jedro

Če je bila upniku v skladu s prej veljavnim besedilom I. odstavka 88. člena ZIZ dana možnost, da ponovni rubež dolžnikovih premičnin predlaga v roku enega leta od dneva prvega rubeža, mu te pravice ni mogoče odvzeti iz razlogov, da bi glede na spremenjeno besedilo tega določila ZIZ (z novelo ZIZ-C) ponovni rubež moral predlagati v roku treh mesecev od uveljavitve ZIZ-C. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da upnikov predlog ni bil dovolj določno opredeljen, bi moralo upnika konkretno pozvati, kako naj predlog popravi oz. dopolni in pojasniti, zakaj šteje, da je le-ta nerazumljiv oz. nepopoln, ne pa zgolj abstraktno navesti številko člena zakona.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se ugodi in se v tem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

3. Dolžnik je dolžan upniku povrniti 112,37 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo izvršbo s prodajo premičnin (1. točka izreka) ter zavrglo predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj je predlog za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom zadostno opredelil glede na določilo 107. člena ZIZ. Upnik je navedel kdo je dolžnikov dolžnik, kam naj le-ta nakaže plačilo svoje terjatve, njeno višino pa je določil sicer le posredno in sicer z višino njegove terjatve. Sodišče prve stopnje pa ga je s sklepom z dne 12. 1. 2005 pozvalo le, da naj uskladi svoj predlog s 107. členom ZIZ pri tem pa ni navedlo kakšna uskladitev naj bi bila potrebna, niti ni iz tega določila razvidno, kaj mora ta sklep vsebovati. Sodišče prve stopnje bi moralo določno opredeliti na kakšen način naj svoj predlog uskladi, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi česar je ta neobrazložen. Glede 1. točke izreka izpodbijanega sklepa pa je predlagal, da sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preveri materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je po njegovem mnenju novela ZIZ-C imela v mislih dokončanje postopkov izvršb in zavarovanja po tedaj veljavnih predpisih.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe upnika zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa: Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je izvršbo na premičnine dolžnika v skladu z II. odstavkom 88. člena ZIZ ustavilo iz razloga, ker upnik v zakonsko določenem trimesečnem roku (po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ-C) ni predlagal ponovnega rubeža dolžnikovih premičnin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu sicer pravilna, vendar iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Pred uveljavitvijo navedenih sprememb ZIZ (to je do 4. 3. 2006) je lahko upnik v skladu z do tedaj veljavnim besedilom I. odstavka 88. člena ZIZ v primeru, da se pri rubežu niso našle stvari, ki so lahko predmet izvršbe oz. zarubljene stvari niso zadoščale za poplačilo upnikove terjatve, izvršitelju v roku enega leta od dneva prvega rubeža neomejenokrat predlagal, da opravi ponovni rubež dolžnikovih premičnin. ZIZ-C je navedeni rok skrajšal na 3 mesece, v prehodnih določbah (v 40. členu ZIZ-C) pa je določeno, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oz. zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona. Iz navedene prehodne določbe je sicer razbrati, da se od uveljavitve ZIZ-C dalje tudi v postopkih, ki so bili začeti pred tem, uporablja krajši, torej trimesečni rok za vložitev predloga za opravo ponovnega rubeža, vendar pa je takšna razlaga nelogična. Ta krajši rok je namreč lahko pretekel že pred uveljavitvijo ZIZ-C, lahko pa bi prišlo tudi do poteka enoletnega roka že npr. mesec po uveljavitvi ZIZ-C, kar pomeni, da uporaba krajšega trimesečnega roka ne bi bila več mogoča oz. bi bil ta rok, v kolikor bi držala argumentacija sodišča prve stopnje (da bi upnik moral v 3 mesecih po uveljavitvi ZIZ-C predlagati ponovni rubež), gledano v celoti, daljši od enega leta. Poleg tega je bila upniku v skladu s prej veljavnim besedilom I. odstavka 88. člena ZIZ dana možnost, da ponovni rubež predlaga v enoletnem roku; o tem je bil tudi poučen z izvršiteljevim poročilom z dne 23. 5. 2005, zato mu ne gre kratiti pravice, ki jo je imel s prej veljavnim besedilom I. odstavka 88. člena ZIZ. Zato pritožbeno sodišče meni, da je upnik (kljub drugačnim razlogom sodišča prve stopnje) imel pravico predlagati ponovni rubež znotraj enoletnega roka od dneva prvega rubeža. Prvi rubež je izvršitelj v obravnavanem primeru opravil dne 23. 5. 2005, torej bi upnik moral ponovni rubež predlagati najkasneje do 23. 5. 2006. Ker tega ni storil, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ), zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbe upnika zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa: Sodišče prve stopnje pa ne bi smelo zavreči upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe, kot je to storilo v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Upnik namreč s sklepom z dne 12. 1. 2005 ni bil pravilno poučen o tem, kako naj svoj predlog popravi. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom upniku zgolj naložilo, da uskladi predlog s I. odstavkom 107. člena ZIZ, ker naj pri sestavi svojega predloga za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe ne bi upošteval tega določila, ki določa vsebino takšnega predloga. Upnik pritožbeno upravičeno graja odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, saj I. odstavek 107. člena ZIZ določa, da s sklepom, s katerim dovoli rubež denarne terjatve, sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati. Kot pravilno ugotavlja pritožba, navedeno določilo ne določa vsebine predloga za nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve dolžnika, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je njegov predlog zavrglo, ker ga ni uskladil tako kot mu je bilo naloženo s sklepom z dne 12. 1. 2005, napačna oz. vsaj preuranjena. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da upnikov predlog ni bil dovolj določno opredeljen, bi moralo upnika konkretno pozvati, kako naj predlog popravi oz. dopolni in pojasniti, zakaj šteje, da je le-ta nerazumljiv oz. nepopoln, ne pa zgolj abstraktno navesti številko člena zakona. Tako je povsem razumljivo, da upnik sklepa z dne 12. 1. 2005 ni razumel in zato nanj tudi ni odreagiral. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. in 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Ob ponovnem odločanju o upnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe bo moralo sodišče prve stopnje (kolikor bo štelo, da je njegov predlog nerazumljiv oz. nepopoln) upnika s sklepom določno pozvati, na kakšen način naj predlog popravi oz. dopolni in o njem ponovno odločiti.

Ker je upnik le delno uspel s pritožbo (v 50%, ker je pritožbeno sodišče ugodilo njegovi pritožbi le v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa), mu je sodišče druge stopnje po njegovem stroškovniku in v skladu z njegovim delnim uspehom priznalo stroške pritožbenega postopka v znesku 112,37 EUR. V celoti sicer le-ti znašajo 224,73 EUR in so sestavljeni iz pravilno priglašenih 400 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 18 v zvezi s 6. tč. tar. št. 27 Odvetniške tarife – OT), nadalje iz 2% materialnih stroškov v skladu s 13. členom OT (8 točk) ter 20% DDV v znesku 37,45 EUR (II. odstavek 2. člena OT). Vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je dolžan upniku poravnati dolžnik v skladu s I. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sicer v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje (299. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).