Jedro

Ker tožnici, ki je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, stopnice uporabljala prvič ter na njihovo neustreznost ni bila opozorjena, ni mogoče očitati, da bi morala vzpenjanje po lestvi odkloniti, saj kot laik pred uporabo stopnic ni mogla oceniti, da je vzpenjanje po njih nevarno, prav tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po stopnicah stopala previdno, počasi, po sredini ter pazljivo, se pritožba neutemeljeno zavzema za kakršenkoli soprispevek tožnice k nastanku oziroma obsegu škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 481,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki A. A. naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki B. B., 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.917,45 EUR od 12. 3. 2016 do plačila, od zneska 639,55 EUR od 30. 4. 2015 do plačila in od zneska 1.350,50 EUR od 4. 8. 2015 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 92,50 EUR od 4. 8. 2015 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 5.100,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka), toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 1.288,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. SI56 0110 0637 0421 586, sklic Bpp 842-2019 (IV. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. SI56 0110 0845 0084 805, sklic na št. 00 201-180-2021, plačati 621,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper v uvodu navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka ter pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da iz 55. člena Splošnih pogojev Dom AS 01-DOM-01/09 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) izhaja, da se v zavarovalno vsoto, ki je bila pri konkretnem zavarovancu omejena na 20.000,00 EUR, vštevajo tudi obresti, razen tistih, ki so posledica ravnanja zavarovalnice, stroški spora o zavarovančevi odgovornosti ter odvetniški stroški oškodovanca in sodišču očita, da navedenega materialnega prava ni upoštevalo. Nadalje izpostavlja določbo prvega odstavka 4. točke 54. člena Splošnih pogojev, ki izključuje obstoj zavarovalnega kritja v določenih primerih, ter poudarja, da je tožena stranka zatrjevala, da se njen zavarovanec ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Pri tem ob povzemanju knjižne definicije besede pridobiten zatrjuje, da je ob tem, ko iz tožbenih navedb izhaja, da je oškodovanka pri zavarovancu tožene stranke kupila seno, jasno, da je zavarovanec tožene stranke kmet, da pridelke oziroma izdelke prodaja in da se ukvarja s kmetijstvom kot pridobitno dejavnostjo. V zvezi s tem izpostavlja, da gre v predmetni zadevi za pogodbeno zavarovanje, katerega namen je zavarovanje nepremičnin in premičnin, last zavarovanca ter da je predmet zavarovanja tudi kmetijska oprema in kmetijska zgradba masivne gradnje, kar pomeni, da se zavarovanec tožene stranke ukvarja s kmetijsko (pridobitno) dejavnostjo. Ker je do škode prišlo pri opravljanju pridobitne dejavnosti zavarovanca tožene stranke je tožničin zahtevek po 1. točki četrtega odstavka 54. člena Splošnih pogojev izključen. Poudarja, da prav tako ni podane vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke ter nastalo škodo, saj je tožnica skupaj z možem prišla na dom zavarovanca tožene stranke kupiti seno in ni bilo nobene potrebe, da se je tožnica vzpenjala po lestvi, saj k temu ni bila zavezana na podlagi nobenega pogodbenega razmerja. Zatrjuje, da bi sodišče moralo upoštevati, da noben predpis lastnikom individualnih objektov ne nalaga, kako morajo imeti urejene notranje prostore in da morajo uporabljati le lestve, ki imajo določene lastnosti. Izraža presenečenje nad obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je zahteva, da bi tožnica morala pred uporabo lestve preveriti njeno stabilnost, pretirana in bi presegla običajno skrbnost. Poudarja, da je za nesrečo odgovorna tožnica sama, saj je opustila skrb za lastno varnost. Pri tem izpostavlja, da se je tožnica sama odločila, da se bo povzpela po lestvi ter da bi morala sama preizkusiti stabilnost postavitve lestve in kot povprečno skrben človek misliti na vse hipotetične nevarnosti, ki se lahko zgodijo. Opozarja, da je tudi izvedenec gradbene stroke Bojan Grum opozoril, da je neživljenjsko, da bi zavarovanec tožene stranke odgovarjal zgolj zato, ker lestev ni bila pravilno naslonjena ter da drsnost nastopnih lesenih površin v danem primeru ni problematična. Zatrjuje, da je do padca prišlo zaradi nepazljivosti tožnice, kar izhaja tudi iz tega, da sta lestev uporabljala tudi tožničin mož in zavarovanec toženke, pa do poškodb ni prišlo ter pri tem izpostavlja, da ne gre zanemariti, da je bila tožnici že pred nastankom škodnega dogodka priznana invalidnost III. kategorije zaradi bolečin v hrbtenici, kar se ne sklada s tožničinimi trditvami, da se je morala povzpeti na lestev z namenom, da bo iz skednja zmetala seno. Ker tožnica kot povprečno skrbna oseba hoji/vzpenjanju po lestvi ni posvetila zadostne pozornosti, to je gledala predse in navzdol oziroma pred vzponom s pogledom preverila potek in stanje, bi ji sodišče moralo prisoditi 50 % soprispevek za nastali škodni dogodek. Očita, da višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine ter poudarja, da je podala pripombe glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj gre le kozmetski defekt in glede posttravmatske motnje, saj se tožnica že vrsto let zdravi pri psihiatru. Ne strinja se z višino tožnici priznanih prevoznih stroškov ter zatrjuje, da je tožnica upravičena le do povračila stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom ob predložitvi vozne karte za najkrajšo razdaljo do najbližjega zdravnika zmanjšano za 3 % minimalne plače, veljavne v istem mesecu, oziroma 10 % cene litra evro super bencina na kilometer v posameznem koledarskem mesecu, zmanjšanih za 3 % minimalne plače, veljavne v istem mesecu. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno ugotovitev soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka v višini 50 % oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da čeprav tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, pritožbeno sodišče šteje, da se pritožuje le zoper zanjo neugodni del odločitve, to je v točki I, III, IV in V izreka.

6. V predmetni zadevi tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v zvezi s škodnim dogodkom z dne 14. 4. 2014 pri padcu z lestve, ko je pomagala metati seno iz skednja zavarovanca tožene stranke. Le ta je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo za zavarovanje nepremičnin in premičnin ter zavarovanje pred odgovornostjo po polici Dom AS, št. 10012900281, sestavni del katere so Splošni pogoji Dom AS 01-DOM-01/09 (v nadaljevanju: Splošni pogoji).

7. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, Splošni pogoji razmejujejo dejavnosti, ki ne služijo v pridobitne namene (konjički) in zasebno uporabo nepremičnin, kar sodi v zavarovalno kritje, ter pridobitno kmetijsko dejavnost, ki je iz zavarovanja izključena (54. člen Splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz zavarovanja niso izključeni odškodninski zahtevki, ki so posledica enkratne prodaje. Ker iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi se njen zavarovanec ukvarjal s prodajo sena z namenom pridobivanja zaslužka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi po toženi stranki zatrjevane okoliščine iz 1. točke četrtega odstavka 54. člena Splošnih pogojev niso izkazane. S pritožbenimi očitki, da je tožena stranka zatrjevala, da se zavarovanec C. C. ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, pritožba navedenega ne more izpodbiti, saj trditve o ukvarjanju zavarovanca tožene stranke s kmetijsko dejavnostjo ne pomenijo tudi trditev o tem, da se zavarovanec tožene stranke ukvarja s prodajo sena kot s pridobitno dejavnostjo ter da je tudi škoda nastala kot posledica opravljanja take dejavnosti. Pritožbeno izpostavljeni predmeti pogodbenega zavarovanja (kmetijski stroji, kmetijsko gospodarstvo) ter dejstvo, da je tožnica pri zavarovancu tožene stranke kupila seno, pa ne utemeljujejo zaključka, da je do škode prišlo pri opravljanju (kmetijske) dejavnosti v pridobitne namene.

8. Na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke – varstva pri delu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima konkretna lestev pohodne površine lesene in drsnost lesenih površin ni problematična, in sicer gre za stopnice v obliki lestve. Pri tem je potrebno stopnice v obliki lestve, če želimo, da so pohodne površine v vodoravnem položaju, postaviti tako, da se tako na stiku s steno kot na stiku s tlemi nalegajo le točkovno, tako postavljene pa so nestabilne za uporabo, zato bi morale biti nameščene tako, da ne bi drsele ali se med uporabo premikale, za kar pa pri zavarovancu tožene stranke ni bilo poskrbljeno. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. Matjaža Veselka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, nastale zaradi zdrsa lestve, ko je bila tožnica na tretji stopnici in se je med padcem noga ujela med dve stopnici.

9. Pritožbeno ni izpodbijano, da zavarovanec tožene stranke tožnico na pomanjkljivosti stopnic ni opozoril. Pritožbeni očitek, da je tožnica sama kriva za nastalo škodo, ker ni bila dolžna plezati po lestvi, je neutemeljen, saj je do škodnega dogodka prišlo na nepremičnini zavarovanca tožene stranke ter v posledici uporabe njegove lestve oziroma stopnic v obliki lestve, pri tem pa na njene pomanjkljivosti s strani zavarovanca tožene stranke tožnica ni bila opozorjena. Ker se je skladno z določbo 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da stopnice v obliki lestve pri zavarovancu tožene stranke niso bile postavljene tako, da bi bile varne za uporabo, pritožba s trditvami, da zavarovancu tožene stranke noben predpis ne nalaga, kako mora imeti urejene notranje prostore, ne more izpodbiti zaključka o obstoju subjektivne odgovornosti njenega zavarovanca. Prav tako se pritožnik ne more razbremeniti odgovornosti z izpostavljanjem, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da drsnost lesenih površin ni bila problematična, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnici zdrsnilo na leseni stopnici, temveč da je do škodnega dogodka prišlo zaradi zdrsa lestve, ko se je tožnica povzpela na tretjo stopnico.

10. Sicer se je načeloma strinjati s pritožbenimi očitki, da povprečno skrben človek preveri stabilnost lestve pred njeno uporabo, vendar pa je ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da gre za stopnice v obliki lestve, ki so, če želimo vodoravne pohodne površine, lahko postavljene le tako, da se tako na stiku s steno kot na stiku s tlemi nalegajo le točkovno, zavrniti pritožbene očitke, da bi tožnica morala preveriti stabilnost navedenih stopnic, saj očitana opustitev k večji nestabilnosti stopnic ni mogla vplivati, ker stopnic v obliki lestve drugače ni bilo mogoče postaviti/nasloniti na steno. Pritožba zgolj s trditvami, da je tožnica po stopnicah stopala nepazljivo, neskrbno ter pri tem ni gledala predse in navzdol, dejanskega stanja, ki ugotavlja ravno nasprotna dejstva, ne more izpodbiti, saj iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da ta ugotovitev temelji na skrbni dokazni oceni vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej, ki pritožbeno ni izpodbijana. Ker tožnici, ki je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, stopnice uporabljala prvič ter na njihovo neustreznost ni bila opozorjena, ni mogoče očitati, da bi morala vzpenjanje po lestvi odkloniti, saj kot laik pred uporabo stopnic ni mogla oceniti, da je vzpenjanje po njih nevarno, prav tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po stopnicah stopala previdno, počasi, po sredini ter pazljivo, se pritožba neutemeljeno zavzema za kakršenkoli soprispevek tožnice k nastanku oziroma obsegu škode. Ko iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da tožničin padec ni povezan z njenimi predhodnimi zdravstvenimi težavami, pritožba tudi z očitki, da bi tožnica kot invalidka III. kategorije morala odkloniti vzpenjanje po lestvi, ne more uspeti.

11. Glede na 179. člen OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, če stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pri tem pa je višina te odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

12. Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku z dne 14. 4. 2014 utrpela dvakratni zlom desne goleni (zunanjega in spodnjega dela) ter strganje zunanjega meniskusa desnega kolena. Višino odmerjene odškodnine tožena stranka konkretizirano izpodbija le v zvezi z odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti, sicer pa le pavšalno zatrjuje, da le ta ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Glede konkretiziranih pritožbenih očitkov v zvezi z odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo sodišče druge stopnje zaključuje, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi kot posledico škodnega dogodka ugotovilo tudi nastanek posttravmatske stresne motnje, temveč le poslabšanje osnovnega psihičnega stanja, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Ugotovitve o obsegu brazgotin, njihovi vidnosti ter vzbujanju nelagodja in pozornosti pri drugih, je sodišče prve stopnje oprlo na objektivizirano mnenje izvedenca medicinske stroke prof. dr.Matjaža Veselka, dr. med., svetnik, specialist splošne kirurgije in travmatologije z dne 9. 12. 2019 ter izpovedbo tožnice. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da v izvedenskem mnenju ni nobenih nasprotij ter da je izčrpno in argumentirano, zato ga je sodišče prve stopnje zakonito upoštevalo pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da (tudi) brazgotini, ki sta vidni na komunikacijski razdalji, povzročata pozornost okolice, tožnici pa nelagodje, so pritožbene trditve, da brazgotini predstavljata le kozmetski defekt, neutemeljene.

13. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera odškodnine ne more odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije). Bistveno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili ob odmeri odškodnine za vsako od ugotovljenih oblik tožničine nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero. V izogib ponavljanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 23 do 36 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kolikor jih izrecno ne povzema.

15. Glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, predstavlja glede na merila in kriterije iz 179. in 182. člena OZ odškodnina iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR pravično zadoščenje, saj je (med drugim) tožnica prestala skupno kar 13 dni zelo hudih in hudih stalnih telesnih bolečin. Pravično in primerno je tožnici glede na več kot 5 letno trajanje strahu za zdravje odmerjena odškodnina iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR je ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da pri tožnici in v okolici poleg dveh daljših brazgotin na goleni nelagodje in pozornost vzbuja tudi šepanje, odmerjena v primerni višini. Prav tako pa se kot pravično zadoščenje pokaže odmerjena odškodnina v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so poškodbe pustile trajne posledice, zaradi katerih ima tožnica omejitve pri stoji in gibanju (hoji), in sicer je gibljivost desnega gležnja zmanjšana za 40 %, gibljivost kolena pa za 4 %, ob škodnem dogodku pa je bila tožnica stara 47 let. 16. Skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 25.500,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe (op. 13. 10. 2021), 20,9 takratnih povprečnih mesečnih neto plač (op. povprečna mesečna neto plača je znašala 1.218,40 EUR) in predstavlja ustrezno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru, saj je ustrezno individualizirana in primerljiva tudi z odškodninami za podobno škodo v sodni praksi1. 17. Pri tem se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da mora sodišče v zavarovalno vsoto oziroma odškodnino v višini zavarovalne vsote v predmetni zadevi skladno z določbo četrtega odstavka 55. člena Splošnih pogojev všteti tudi zakonske zamudne obresti in odvetniške stroške oškodovanca. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in civilna sankcija zanjo (prvi odstavek 378. člena OZ). Ker je izplačilo zavarovalne vsote oškodovancu, če je ta z direktno tožbo to zahteval od zavarovalnice, njena obveznost, mora sama nositi tudi breme zamudnih obresti. Enako velja za pravdne stroške, saj bi drugačno stališče bilo v nasprotju z načelom pravdnega postopka, da nosi stroške tista stranka, ki je v pravdi propadla (154. člena ZPP)2. 18. Sodišče prve stopnje je potne stroške v zvezi z zdravljenjem v SB ... tožnici pravilno priznalo po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo oziroma (sedaj) Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Uredba), v višini 0,37 EUR za prevožen kilometer. V odločbi VSL II Cp 1457/2018 je izčrpno obrazloženo stališče o ustreznosti povračila v višini 0,37 EUR/km, ki po Uredbi predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za službena potovanja (tretji odstavek 5. člena)3. Ustreznost te ocene je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v odločbi VS RS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019 (20. točka obrazložitve). Upoštevaje nesporno ugotovitev o prevoženih 3.650 km je tako tožnica upravičena do povrnitve stroškov zdravljenja (iz naslova prevozov na zdravljenje) v višini 1.350,50 EUR. Pritožbeno zavzemanje za priznanje nižje postavke je vsled navedenemu neutemeljeno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

19. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo tožene stranke, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.

20. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Ob vsebinskem odgovoru na pritožbo je sodišče druge stopnje tožnici kot potrebne priznalo stroške v zvezi z nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, vendar skladno z določbo 1. točke tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) le v višini 625 točk (in ne v priglašeni višini 750 točk), za poročilo tožnici o uspehu 20 točk, materialne stroške v 2 % od odmerjene nagrade (12,9 točke) ter 22 % DDV (144,74 točke), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 481,58 EUR stroškov odgovora na pritožbo, ki jih mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati tožena stranka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do izpolnitve obveznosti. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov v zvezi z obvestilom stranki o vložitvi odgovora na pritožbo, saj ne gre za samostojno storitev, temveč je nagrada za to zajeta že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

1 Prim: Sodba VS RS II Ips 117/2003, sodba VS RS II Ips 123/2009, sodba VS RS II Ips 181/95, VS RS II Dor 94/2011, VS RS II DoR 627/2020. 2 Prim: Sodba VS RS II Ips 983/94, sodba VS RS II Ips 709/2008. 3 Tožnica je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila.