Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu pooblaščencu zaradi krivdnega zavlačevanja postopka v skladu s 33. členom ZST-1 v plačilo naložilo znesek 409,00 EUR.

ZST-1 v 33. členu za izrek obravnavanega ukrepa ne predvideva nobene (dodatne) škode. Presoja le-te oziroma sam čas preložitve naroka sta lahko pomembna zgolj pri določitvi višine naloženega plačila/takse. Edina v tem oziru relevantna „škoda“, ki je nastala tudi v konkretnem primeru, je okoliščina, da pride do preložitve glavne obravnave (oziroma da se postopek zavleče/podaljša).

Sodišče prve stopnje, ki je uporabilo besedilo 33. člena ZST-1, govori o krivdnem zavlačevanju postopka. Oblika krivde je tudi malomarnost, elemente katere je moč iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razbrati. Zato je zmotno pritožnikovo naziranje, da zaradi neobstoja naklepa ni osnovne predpostavke za sankcioniranje po 33. členu ZST-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v plačilo naloženi znesek sodne takse 409,00 EUR nadomesti z zneskom 204,50 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožnik in tožena stranka sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 3. 2019 odločilo, da je dolžan tožnikov pooblaščenec, odvetnik A. A., v 15-ih dneh plačati sodno takso zaradi zavlačevanja sodnega postopka v višini 409,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnikov pooblaščenec (odvetnik A. A.), ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi oziroma podrejeno spremeni tako, da je dolžan plačati znesek 204,50 EUR (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo in kaj naj bi podalo v obrazložitev svoje odločitve. Ni mu jasno, zakaj sodišče predmetnega sklepa, ki ne pomeni drugega kot kaznovanja pooblaščenca, ni izdalo na samem naroku. Izpodbijani sklep je po svoji naravi najbližje sklepu o denarnem kaznovanju iz 11. člena ZPP, ki ga sodišče izreče takoj, ko so izpolnjeni pogoji za kaznovanje. Pooblaščenec se sprašuje, ali je v tem primeru mogoče govoriti o krivdnem zavlačevanju postopka s strani sodnika, za katerega pa ZST-1 in ZPP ne predvidevata kaznovanja v obliki plačila določenega denarnega zneska. Naložitev plačila denarnega zneska 409,00 EUR pooblaščencu zaradi domnevno krivdnega zavlačevanja postopka je v konkretnem primeru svojevrsten absurd in je lahko zgolj posledica nekritičnosti sodnika do samega sojenja v konkretni zadevi, kar izhaja iz objektivnih okoliščin iz samega spisa. Po drugi strani je sodnik povsem (namenoma ?) prezrl, da je v zadevi od prejema odgovora na tožbo (3. 4. 2017) do razpisa poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo (10. 1. 2019) minilo približno 21 mesecev. Sodišče oziroma sodnik v času, ki predstavlja 14-kratnik obdobja, za katerega je bil narok z dne 14. 3. 2019, preložen, ni naredilo ničesar. Očitek sodnika, da pooblaščenec zavlačuje postopek, je zato absurden. Ocena sodnika, da je pooblaščenec z vložitvijo pripravljalne vloge na naroku dne 14. 3. 2019 krivdno zavlačeval postopek, je napačna. Že zdravorazumsko je namreč nelogično, da bi tožnik zavlačeval, saj je v njegovem interesu, da se o zadevi odloči čim prej. Ni mogoče mimo dejstva, da je predmetna zadeva pravno in dejansko izjemno kompleksna in specifična, saj v tovrstnih zadevah ni še nobene sodne prakse. V večini zadev, kjer je iz tega naslova tožena poslovna banka, so namreč postopki prekinjeni (pritožba omenja opr. št. takšnih zadev). Prekinitev postopka je bila s strani tožene stranke predlagana tudi v konkretni zadevi, vendar se sodnik do tega predloga ni opredelil in o njem ni odločil. Spričo teh okoliščin in specifike primera je očitek sodnika, da bi pooblaščenec lahko navedbe in pravna naziranja, ki jih je podal v vlogi na naroku z dne 14. 3. 2019, podal že v tožbi, neutemeljen. Pooblaščenec je namreč poznavajoč prekluzijske posledice prvega naroka za glavno obravnavo v vlogi z dne 14. 3. 2019 navedel vse, kar je štel, da bo za njegovo stranko ugodno v smislu, da bo uspela s tožbenim zahtevkom. Pričakoval je odločitev o prekinitvi postopka, zaradi česar je (med drugim) odlašal z vložitvijo vloge do samega naroka. Ker je sodnik vse do naroka ignoriral predlog za prekinitev postopka in na naroku dne 14. 3. 2019 nameraval izvesti prvi narok za glavno obravnavo, je bil pooblaščenec primoran vložiti pripravljalno vlogo. Za domnevno zavlačevanje postopka mu ni mogoče očitati naklepa. Takšnega naklepa sodnik niti ne pojasni oziroma opredeli, kar pomeni, da je izpadla osnovna predpostavka za sankcioniranje po 33. členu ZST-1. Pooblaščenec je v vlogi z dne 14. 3. 2019 podal navedbe tudi glede odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, kar niti niso bile nove navedbe, saj so bile te vsebovane že v sami tožbi (II. točka obrazložitve tožbe). V vlogi z dne 14. 3. 2019 je te navedbe zgolj še dodatno razdelal in argumentiral ter dodal pravno podlago neupravičene obogatitve, kar ne pomeni navajanja dejstev, temveč zgolj podajanje pravnih naziranj. Pooblaščenec je prepričan, da preložitev naroka glede na vsebino navedb iz vloge z dne 14. 3. 2019 ni bila nujno potrebna. Če je sodnik že odločil, da se narok preloži, s tem nobeni od strank (še najmanj sodniku) ni nastala nobena škoda oziroma preložitev ni imela nobenih negativnih posledic za nobenega udeleženca v tem postopku. Skladno z določili ZPP lahko vsaka stranka podaja navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo, pravna naziranja pa lahko poda ves čas vse do konca glavne obravnave. Do konca glavne obravnave lahko tožnik tudi spremeni tožbo. Pritožba se sprašuje, ali bi sodnik kaznoval pooblaščenca tudi v primeru, če bi na naroku dne 14. 3. 2019 spremenil tožbo. Pooblaščenec ne trdi, da bi moral biti predmetni postopek prekinjen, temveč, da glede na specifiko zadeve, prekinjene postopke v enakih zadevah ter predlagano prekinitev v konkretnem postopku, podlage za zaključek, da je sam zavlačeval postopke, ni bilo. Izpodbijani sklep je v nasprotju z določili ZPP glede pravice stranke do navajanja dejstev in dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo ter glede pravice do navajanja pravnih naziranj. Sodišče se v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na odločbo VSL I Cp 2531/2016, ki je obravnavala pritožbo zoper sklep o kaznovanju pooblaščenca, ker je slednji žalil pooblaščenko nasprotne stranke. Navedena sodna odločba nima nobene zveze z naložitvijo plačila denarnega zneska zaradi zavlačevanja postopka. Izrečeni ukrep je tudi povsem nesorazmeren s težo domnevne kršitve – zavlačevanja postopka. Zato podrejeno uveljavlja znižanje kaznovanja na plačilo šestinske takse oziroma (204,50 EUR).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo ugovarja utemeljenosti v njej priglašenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu pooblaščencu zaradi krivdnega zavlačevanja postopka v skladu s 33. členom ZST-11 v plačilo naložilo znesek 409,00 EUR (1/3 takse za postopek na prvi stopnji v višini 1.227,00 EUR). Okoliščina, da mu je to plačilo naložilo „šele“ (s sklepom z) dne 28. 3. 2019 in ne takoj na naroku dne 14. 3. 2019 (kot to izpostavlja pritožba), ki ga je moralo zaradi razlogov na pooblaščenčevi strani preložiti, na presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa ne vpliva. Da bi moralo sodišče tovrstno odločitev sprejeti takoj ob nastopu okoliščine, zaradi katere je bilo potrebno preložiti glavno obravnavo ali se je zaradi nje postopek zavlekel, ne izhaja ne iz določbe 33. člena ZST-1, ne iz 11. člena ZPP,2 ki jo z namenom primerjave izpostavlja pritožba. Prav tako okoliščina kasneje sprejete odločitve sama za sebe ne poraja nobenega pomisleka v njeno utemeljenost. Pritožnikovo pojasnjevanje, da to okoliščino izpostavlja, da bi lahko to sodišče ustrezno kritično ocenilo ravnanje sodnika, ki soočen s pooblaščencem na naroku sklepa ni izdal, je nekonkretizirano in že zato neupoštevno. V ta okvir sodi tudi pritožbeno „spraševanje“, ali bi bilo moč v tem primeru govoriti o krivdnem zavlačevanju postopka s strani sodnika. Kaj naj bi vse to imelo s presojo (ne)ustreznosti ravnanja pooblaščenca, zaradi katerega mu je bilo (v skladu s 33. členom ZST-1) naloženo plačilo denarnega zneska, ni (po)jasn(jen)o. Enako velja za (s tem povezano) poudarjanje, da sodišče prve stopnje v času, ki predstavlja 14-kratnik obdobja, za katerega je bil narok z dne 14. 3. 2019 preložen, ni naredilo ničesar. Tudi morebitno (predhodno) prepočasno postopanje sodišča namreč ne more predstavljati opravičila za (kasnejše) neustrezno postopanje (krivdno zavlačevanje) pooblaščenca oziroma razloga, ki bi preprečeval uporabo 33. člena ZST-1. 6. Pritožbeno navajanje, da naj bi bila naložitev plačila denarnega zneska pooblaščencu zaradi domnevno krivdnega zavlačevanja postopka svojevrsten absurd in zgolj posledica nekritičnosti sodnika do samega sojenja v konkretni zadevi (kar naj bi izhajalo iz objektivnih okoliščin iz samega spisa), je prav tako presplošno, neprepričljivo in ne vzbudi nobenega pomisleka v utemeljenost konkretno obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje. Trditev, da naj bi sodnik povsem (namenoma ?) prezrl, da je v zadevi od prejema odgovora na tožbo (3. 4. 2017) do razpisa poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo (10. 1. 2019) minilo približno 21 mesecev, je neizkazana, predvsem pa (kot je bilo to predhodno že poudarjeno) nebistvena za presojo (ne)ustreznosti postopanja tožnikovega pooblaščenca, zaradi katerega mu je bilo naloženo plačilo, ki je predmet te pritožbene presoje. Neprepričljivo je nadalje tudi sklicevanje na domnevno (zdravorazumsko) nelogičnost, da bi pooblaščenec s pripravljalno vlogo na naroku dne 14. 3. 2019 krivdno zavlačeval postopek. Siceršnji interes stranke (oziroma njenega pooblaščenca), da se o zadevi čim prej odloči, ne pomeni, da (samo zato) ne more priti do konkretnega postopanja (kot je bilo obravnavano), ki objektivno predstavlja (krivdno) zavlačevanje postopka.

7. Neprepričljivo je tudi posplošeno sklicevanje na pravno in dejansko kompleksnost (specifičnost) zadeve in okoliščino, da v tovrstnih zadevah ni nobene sodne prakse (češ da naj bi bila večina postopkov, kjer je tožena poslovna banka, prekinjena). To pritožbeno navajanje ne predstavlja prepričljivega „odgovora“ na očitek oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na naroku dne 14. 3. 2019, navajal dejstva, ki so mu bila nedvomno znana že ob vložitvi tožbe, prav gotovo pa ob prejemu vabila za glavno obravnavo (ki ga je prejel dne 14. 1. 2019).3 Prav nova pravno relevantna dejstva (in ne pravna naziranja, kar pritožba sicer prav tako omenja), ki jih je tožnik navedel v vlogi, podani na naroku dne 14. 3. 2019, so bila namreč razlog za preložitev naroka za glavno obravnavo.

8. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno zaključilo, da je tožnik v vlogi z dne 14. 3. 2019 podal povsem nova dejstva o kršitvi pojasnilne dolžnosti, ki bi lahko v primeru njihove dokazanosti vodila k utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato ne drži pritožbena trditev, da v omenjeni vlogi podane navedbe glede odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti niso bile nove, češ da so bile vsebovane že v II. točki (obrazložitve) tožbe, ter da je pooblaščenec navedbe v prej omenjeni vlogi zgolj (še) dodatno razdelal in argumentiral ter dodal pravno podlago neupravičene obogatitve (zaradi česar naj bi šlo po mnenju pritožbe zgolj za podajanje pravnih naziranj). V II. točki obrazložitve tožbe (niti v drugih delih njene obrazložitve) ni vsebovanih nobenih konkretiziranih/jasnih trditev (dejanske narave), ki bi bile lahko podlaga za zaključek o toženkini kršitvi pojasnilne dolžnosti. V zvezi s tem podane trditve4 so se pojavile šele v IX. točki obrazložitve vloge z dne 14. 3. 2019 (enako velja za trditve v zvezi z neupravičeno obogatitvijo v X. točki obrazložitve omenjene vloge). Z ozirom na to, pritožbena trditev, da preložitev naroka glede na vsebino navedb iz vloge z dne 14. 3. 2019 ni bila nujno potrebna, ni prepričljiva,5 kar velja tudi za njeno (posplošeno) pojasnjevanje, da s preložitvijo naroka nikomur ni nastala nobena škoda oziroma da preložitev ni imela negativnih posledic za nikogar6 v postopku. ZST-1 v 33. členu za izrek obravnavanega ukrepa ne predvideva nobene (dodatne) škode, o kateri (očitno) govori pritožba (presoja le-te oziroma sam čas preložitve naroka - kar prav tako izpostavlja pritožba - sta lahko pomembna zgolj pri določitvi višine naloženega plačila/takse). Edina v tem oziru relevantna „škoda“, ki je nastala tudi v konkretnem primeru, je okoliščina, da pride do preložitve glavne obravnave (oziroma da se postopek zavleče/podaljša).7

9. Za presojo ustreznosti postopanje tožnikovega pooblaščenca je nadalje nebistveno pritožbeno izpostavljanje, da se sodnik ni opredelil (ni odločil) o predlogu za prekinitev postopka, ki ga je (dne 15. 1. 2019) podala toženka, in da je bil posledično pooblaščenec primoran vložiti pripravljalno vlogo. Kot prvo je šlo za toženkin (in ne tožnikov) predlog. Še bolj pomembno za predmetno pritožbeno presojo pa je dejstvo, da sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo. Kakšna so bila pričakovanja tožnikovega pooblaščenca (glede odločanja sodišča o predlogu), ni bistveno. Ta sodijo v njegovo oziroma tožnikovo sfero oziroma so pomenila njuno tveganje. Tudi sicer ni razvidno, da bi v zvezi (z omenjenimi) pooblaščenčevimi pričakovanji (oziroma njegovim čakanjem na odločitev sodišča prve stopnje o toženkinem predlogu za prekinitev postopka) kot razlogom za podajo vloge na naroku dne 14. 3. 2019 (pri)tožnik na omenjenem naroku (oziroma vlogi z istega dne), kasneje v postopku na prvi stopnji ali v pritožbi zoper sodbo z dne 7. 5. 2019 karkoli navajal (ali celo zahteval, da naj sodišče prve stopnje o predlogu odloči), kar pomeni, da gre hkrati za (nedopustne) novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neupoštevno je nadalje (prav tako pritožbeno novo in hkrati nekonkretizirano) pritožbeno navajanje,8 da pooblaščenec vloge ni mogel prej poslati tudi iz razloga, ker naj bi mu tožnik šele z elektronsko pošto z dne 8. 3. 2019 poslal ugovor G. d. d. in pravno mnenje C. C. (glej prilogi A13 in A14).

10. Ker izpodbijani sklep pooblaščencu ne očita naklepnega postopanja, je v tem oziru podano pritožbeno navajanje brezpredmetno. Sodišče prve stopnje, ki je uporabilo besedilo 33. člena ZST-1 (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), govori o krivdnem zavlačevanju postopka. Oblika krivde pa je tudi malomarnost, elemente katere je moč iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razbrati (glej predvsem 6. - 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je zmotno tudi pritožnikovo naziranje, da zaradi neobstoja naklepa ni osnovne predpostavke za sankcioniranje po 33. členu ZST-1. Ker pritožba ne trdi, da je tožnik na naroku dne 14. 3. 2019 spremenil tožbo,9 je brezpredmetno (hipotetično) razlogovanje, ali bi bilo kaznovanje upravičeno tudi v primeru spremembe tožbe. Napačno je tudi pritožnikovo stališče, da naj bi bil izpodbijani sklep v nasprotju z določili ZPP glede vprašanja pravice stranke do navajanja dejstev in dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo.10 Stranka mora v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Vendar pa mora pri vlaganju pripravljalnih vlog upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 286.a člena ZPP, katere namen je (kot je v 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), da (zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornosti postopka) z njene strani podana vloga ne bo razlog za preložitev postopka. V takem primeru imamo namreč lahko opravka s situacijo, ki jo predvideva 33. člen ZST-1. 11. Pritrditi pa je potrebno pritožbenemu očitku zoper višino naloženega plačila. Z ozirom na okoliščine konkretnega primera (to je obliko krivde/odsotnost naklepa), čas za katerega je bil postopek podaljšan oziroma neobstoj nadaljnje „škode“, predstavlja po mnenju tega sodišča sorazmeren ukrep plačilo 1/6 sodne takse (glej prvi odstavek 33. člena ZST-1). Zato je pritožbi v tem delu ugodilo ter naloženo plačilo (sodno takso) v višini 409,00 EUR ustrezno znižalo na znesek 204,5 EUR in v skladu s tem odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je pooblaščenec s pritožbo delno uspel, s toženo stranko sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Zato je brezpredmeten (tudi sicer pritožbeno nov) predlog za vpogled v (konkretne) pravdne zadeve/spise, v katerih naj bi bil postopek prekinjen, kot tudi pojasnjevanje, da je pooblaščenec (poznavajoč prekluzijske posledice prvega naroka za glavno obravnavo) v vlogi z dne 14. 3. 2019 navedel vse, kar je štel, da bo za njegovo stranko ugodno v smislu, da bo s tožbenim zahtevkom uspela. Tisto, kar je „dobro“ za pravdno stranko, ni nujno tudi za sam postopek. In okoliščina, da je te nove trditve dejanske narave podal šele v vlogi podani na naroku dne 14. 3. 2019 (pa čeprav je dejstva, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožba pa tega ne uspe izpodbiti, nedvomno poznal že ob vložitvi tožbe, prav gotovo pa ob prejemu vabila na glavno obravnavo), prav gotovo ni bila „dobra“ za postopek (oziroma njegov nemoteni tek), saj je moralo prav zaradi omenjene vloge (in varovanja kontradiktornosti postopka) sodišče prve stopnje obravnavo preložiti. 4 Šlo je za obsežen (in hkrati nov) sklop dejanskih trditev v zvezi z očitkom o kršitvi pojasnilne dolžnosti. 5 Pritožbeno pojasnjevanje, da lahko stranka pravna naziranja poda vse do konca glavne obravnave, pa brezpredmetno. 6 Med temi subjekti (udeleženci) pritožba nejasno omenja tudi sodnika. 7 Izrečeni ukrep je namreč namenjen prav preprečevanju postopanj, zaradi katerih lahko do tega pride. 8 Enako velja za obravnavani pritožbi priloženo elektronsko pošto z dne 8. 3. 2019. 9 Kar (z drugimi besedami) pomeni, da je šlo v vlogi z dne 14. 3. 2019 („zgolj“) za podajanje novih pravno relevantnih (bistvenih) trditev dejanske narave in ne le novih pravnih naziranj v zvezi z obstoječim zahtevkom (oziroma v zvezi z nespremenjeno tožbo). 10 Omenjanje pravnih naziranj s strani pritožbe je v tem kontekstu (oziroma glede na vsebino vloge z dne 14. 3. 2019) brezpredmetno. Vse to velja tudi za njeno izpostavljanje neustreznosti sklicevanja sodišča prve stopnje (glej sprotno opombo št. 2 izpodbijanega sklepa) na odločbo VSL I Cp 2531/2016. To sklicevanje namreč ne predstavlja ključnega razloga (okoliščine), na katerem bi temeljila izpodbijana odločitev.