Jedro

Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca ali ponovitev dokazovanja z izvedencem, glede na to, da nasprotna udeleženka z elaboratom X ni vzpostavila dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja.

Za uveljavljanje protispisnosti je treba konkretizirano navesti, iz katerega konkretnega dokumenta je sodišče prve stopnje napačno preneslo podatek, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, čemur pa pritožba brez navedbe konkretne listine, torej zgolj s sklicevanjem na vse listine sodnega spisa, ni zadostila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so parcele 247/12, 247/13 in 247/14, vse k. o. 0000 - Y, skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe Š. cesta 42 in Š. cesta 44, A. (ID ...), v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe (I. točka izreka), ter da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu zaznambe postopka (II. točka izreka). Odločilo je, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njene navedbe, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, kot to izhaja iz elaborata X. za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja Mestne občine A. (Razmejitev grajenega javnega dobra od pripadajočih zemljišč in Izsek iz evidence nepremičnega premoženja Mestne občine A.), na katerega se je tekom postopka sklicevala in ga navajala kot del svoje trditvene podlage. Sodišče mnenju X ni dalo posebne teže, pri tem pa je spregledalo, da elaborat X temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje predmetnih nepremičnin, ki so v skladu s 43. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) poglavitno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Sodišče je navedlo, da se obseg ugotovljenega pripadajočega zemljišča nahaja izven elaborata določitve funkcionalnega zemljišča iz leta 1981, na katerem je sodna izvedenka v pretežni meri utemeljila obseg predlaganega pripadajočega zemljišča, ki pa ga je na koncu s sklicevanjem na subsidiarne kriterije neutemeljeno preseglo. Parcelne številke 247/12, 247/13 in 247/14, k. o. Y, so javno dobro. Navedeno dokazuje strokovni elaborat, do katerega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Iz strokovnega elaborata nasprotne udeleženke je namreč razvidno, da navedene parcele predstavljajo javne površine. Meni, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je podala na izvedensko mnenje, ter tudi ni odgovorilo na vse njene navedbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega ZPP predvideva ponovitev dokazovanja z istim izvedencem, če so v mnenju nejasnosti. Nasprotna udeleženka je s strokovnim elaboratom vzpostavila dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Etažni lastniki lahko pridobijo skupno lastnino na funkcionalnem zemljišču ex lege, vendar pa je zemljišče, ki je predmet veljavnega razpolaganja, izvzeto iz akcesorija in ne more predstavljati funkcionalnega zemljišča. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Predlagatelji niso predložili pogodbe o dodelitvi pravice uporabe na zemljišču v korist investitorja ter dokazil, da je bila pravnemu predniku izplačana odškodnina. Neodplačen prenos pravice uporabe je ničen. Samo zatrjevanje pravice uporabe ne zadostuje. Pritožnica se sklicuje na odločbe VS RS II Ips 322/2013, II Ips 394/1995, II Ips 306/2014 in VSL I Cp 446/2018. Predlagatelji niso uspeli izkazati pridobitnega naslova investitorja. Parcele 247/12, 247/13 in 247/14 predstavljajo grajeno javno dobro lokalnega pomena oziroma javne površine v soseski (javne zelene površine v soseski). Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v pravnem prometu. Zakon o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v naseljih je kot zelene površine na ureditvenem območju naselij opredeljeval med drugim javne parke, drevorede, sprehajališča in zelene površine. Javne površine so bile olastninjene po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno zaključilo, da parcele št. 247/12, 247/13 in 247/14 predstavljajo funkcionalno zemljišče. V postopku ni bilo nesporno, da so zgolj etažni lastniki uporabljali zemljišča, kot to želi prikazati sodišče prve stopnje. Poleg tega skrb lastnika za svojo last ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča, zato so te trditve predlagateljev nerelevantne. Mestna občina A. je vseskozi trdila, da gre za javno površino, kar pomeni, da je zemljišče namenjeno tudi rabi tretjih oseb. Na podlagi česa je sodišče zaključilo, da Mestna občina A. rabi predmetnih zemljišč le s strani predlagateljev ni nasprotovala, iz navedb v predmetnem sodnem postopku ne izhaja in je takšen zaključek sodišča nepravilen in v nasprotju z vsebino listin sodnega spisa, v katerih je nasprotna udeleženka izpostavljala javno rabo spornih zemljiških parcel (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede kriterija pretekle rabe iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 izpostavlja, da kriterij redne rabe ne more biti ključen za določanje pripadajočega zemljišča, pač pa je lahko le dodatni kriterij. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Predlagatelji na pritožbo niso podali odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru določilo pripadajoče zemljišče skladno z merili in kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo kriterije iz 43. člena ZVEtL-1, ker je kot odločilni kriterij upoštevalo kriterij pretekle rabe (3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje kriterija iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 pri določanju pripadajočega zemljišča namreč ni moglo uporabiti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da na podlagi pridobljenih prostorskih aktov iz časa gradnje obravnavanih stavb oziroma dovoljenj, na podlagi katerih sta bili stavbi zgrajeni, ni mogoče pridobiti jasnih in neposrednih podatkov o obsegu zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje načrtovano kot neposredno namenjeno za redno rabo obravnavanega bloka. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do pripomb nasprotne udeleženke na izvedensko mnenje, prav tako pa je odgovorilo tudi na vse njene ugovore. Glede navedb nasprotne udeleženke v zvezi z grajenim javnim dobrim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so neutemeljene in jih zato zavrnilo. Sodna izvedenka je namreč obrazložila, da v dokumentaciji identificiranih prostorskih načrtov za območje izgradnje ni zasledila vsebine, ki bi konkretno, neposredno in nedvoumno opredeljevala območja javnih površin oziroma objektov v splošni rabi. Glede strokovnega elaborata X, s katerim nasprotna udeleženka utemeljuje svoje navedbe glede grajenega javnega dobrega, in temelji na elaboratu funkcionalnih zemljišč k objektom v zazidalnem otoku S., X, iz leta 1981, je sodna izvedenka ugotovila, da je bil navedeni elaborat funkcionalnih zemljišč razgrnjen na krajevni skupnosti in kasneje dodelan z upoštevanjem objektivnih pripomb in definitivne površine in morebitne delitve v okviru že določenega funkcionalnega zemljišča. Definitivne površine in morebitno delitev v okviru že določenega funkcionalnega zemljišča naj bi izkazoval delilni načrt, predložen GURS v nadaljnji postopek, vendar pa do tega ni prišlo, ker nadaljnji postopek ni bil realiziran, niti ni bil potrjen s strani pristojnih institucij ali organov. Sodna izvedenka je tudi ugotovila, da navedeni elaborat ne vsebuje konkretnih elementov določitve funkcionalnega zemljišča niti ne pojasnitve pojma funkcionalno zemljišče spremljajočih javnih dejavnosti, kar so avtorji elaborata opredelili za potencialno grajeno javno dobro. Zato elaborat X, ki ga je priložila nasprotna udeleženka, njenih navedb o obstoju javnega dobra ne izkazuje. Nadalje pritožnica s pritožbo tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil elaborat izdelan proti plačilu zgolj na zahtevo nasprotne udeleženke, ter da ni bila izdana upravna odločba o pridobljenem javnem dobrem. Poleg tega sodišče prve stopnje na ogledu ni zaznalo javne rabe na zemljišču, ki ga s tem sklepom ugotavlja kot pripadajoče. Sodišče je nasprotno z gotovostjo ugotovilo, da na predmetnem zemljišču ni niti ceste niti otroškega igrišča, kot je to zatrjevala nasprotna udeleženka. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določila Zakona o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v naseljih ter ZGJS, na podlagi katerih naj bi nasprotna udeleženka olastninila navedena zemljišča. 7. Ker je izvedensko mnenje z dopolnitvijo jasno, brez nasprotij in prepričljivo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje zaradi utemeljenega dvoma v pravilnost mnenja moralo ponoviti dokazovanje s sodnim izvedencem ali postaviti novega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca ali ponovitev dokazovanja z izvedencem glede na to, da nasprotna udeleženka z elaboratom X ni vzpostavila dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja.

8. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedlo pravno podlago za pridobitev pravice uporabe na predmetnih nepremičninah, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Predlagatelji so torej pravico uporabe na pripadajočem zemljišču pridobili z nakupom svojih stanovanjskih enot po samem zakonu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da predlagatelji niso izkazali pravice uporabe. Neutemeljena sta zato tudi pritožbena očitka zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je posledično neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso VS RS II Ips 322/2013, II Ips 394/1995, II Ips 306/2014 in VSL I Cp 446/2018. Ker so torej etažni lastniki pravico uporabe na pripadajočem zemljišču dobili ex lege, ni odločilna (tudi sicer prepozna in že zato neutemeljena) pritožbena navedba, da predlagatelji niso izkazali pravnega naslova investitorja za pridobitev pravice uporabe. Poleg tega je nasprotna udeleženka tudi sama v postopku zatrjevala, da ne nasprotuje ugotovitvi, da del predlaganega zemljišča pripada predlagateljem kot pripadajoče zemljišče k predmetnemu objektu (na naslovu Š. cesta 42 in 44, A.).

9. Neutemeljeno je pritožbeno nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka ni prerekala zatrjevanega vzdrževanja in uporabe s strani predlagateljev. Nasprotna udeleženka je namreč v postopku zgolj posredno v sklopu navedb o javnem dobru zatrjevala, da je uporaba javnih površin namenjena vsem (ne le stanovalcem). Glede na to, da je sodišče tudi ugotovilo, da na zemljiščih ni nobene sledi o javni rabi, je pritožbena kritika dokazne ocene neutemeljena. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za uveljavljanje protispisnosti je treba konkretizirano navesti, iz katerega konkretnega dokumenta je sodišče prve stopnje napačno preneslo podatek, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, čemur pa pritožba brez navedbe konkretne listine, torej zgolj s sklicevanjem na vse listine sodnega spisa, ni zadostila.

10. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).