Jedro

Tožnica, ki je zmožna za delo z razbremenitvami (fizično lažje delovno mesto, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez globokega sklanjanja, brez stalne in dolgotrajne prisilne polsklonjene drže telesa), v polovičnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnost in se ji priznata pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno z razbremenitvami pri delu in pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 8. 2010 in št. ... z dne 23. 3. 2010. Tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije je zaradi posledic bolezni priznalo pravico do dela, ki je fizično lažje, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez globokega sklanjanja, brez stalne in dolgotrajne prisilne polsklonjene drže telesa, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 23. 3. 2010 dalje in ji od tega dne dalje priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, da se tožnici priznajo zakonske zamudne obresti od delne invalidske pokojnine od 23. 3. 2010 do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 464,28 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper točko I., II., III. in V. izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z odločilnim dejstvom, to je zmožnostjo tožnice za delo v polnem ali krajšem delovnem času. Tožena stranka meni, da je tožnica z ustreznimi razbremenitvami zmožna za delo s polnim delovnim časom, kot je to tožena stranka tudi navajala tekom postopka in pojasnila v vlogi dne 19. 9. 2012 oziroma 20. 9. 2012. Glede na navedeno tožena stranka meni, da ne obstoji podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma ne obstoji podlaga za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom in pravica do delne invalidske pokojnine. Nadalje tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po mnenju tožene stranke so izostali razlogi v obrazložitvi sodbe glede obsega krajšega delovnega časa v okviru priznane pravice (koliko ur dnevno). Sodba glede tega odločilnega dejstva nima razlogov in je ni moč preizkusiti. Sodišče je odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ki je ocenil, da je potrebna časovna razbremenitev oziroma skrajšani delovni čas, ne pa kolikšna časovna razbremenitev je potrebna. Sodišče dejanskega stanja glede obsega časovne razbremenitve tudi ni ugotovilo, saj iz ocene, ki jo je podal sodni izvedenec, ne izhaja, v kolikšnem delovnem času je tožnica zmožna za drugo ustrezno delo. Sodišče bi moralo pri odločitvi o stroških upoštevati tudi delni uspeh tožeče stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v zadevi ni podana za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje odločilne razloge, pomembne za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je v izreku tožnici priznalo pravico do dela, ki je fizično lažje, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez globokega sklanjanja, brez stalne in dolgotrajne prisiljene polsklonjene drže telesa, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 23. 3. 2010 dalje. Obenem ji je od navedenega dne dalje priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine. Iz izreka torej povsem jasno izhaja, da gre za časovno razbremenitev v obsegu 4 ur od polnega delovnega časa. Tako je bil postavljen tudi tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, v celoti ugodilo. Sodišče prve stopnje je tudi v dopisu, ki je bil posredovan Službi za izvedenstvo druge stopnje izrecno zapisalo, da naj komisija poda mnenje, ali je pri tožnici potrebna tudi časovna razbremenitev za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Enako vprašanje, ali je tožnica zmožna za 4 urno delo je v sklepu št. III Ps 2226/2010 z dne 22. 6. 2012 postavilo tudi sodnemu izvedencu. Izvedenec je torej s tem, ko je odgovarjal na postavljena vprašanja sodišča, ugotavljal, ali je pri tožnici potrebna časovna razbremenitev in sicer v obsegu skrajšanega delovnega časa po 4 ure dnevno. Res je, da izvedenec niti v pisno podanem izvedenskem mnenju, niti zaslišan na glavni obravnavi, ni izrecno omenjal ur, temveč je govoril o skrajšanem delovnem času (SDČ) in ugotavljal, da je potrebna tudi časovna razbremenitev (delo v skrajšanem delovnem času), vendar pa je potrebno konkretno zadevo obravnavati kot celoto, torej od postavljenega tožbenega zahtevka do postavljenih vprašanj sodnemu izvedencu. Nenazadnje pritožbeno sodišče poudarja, da je bila na glavni obravnavi, kjer je bil zaslišan tudi sodni izvedenec, prisotna tudi pooblaščenka tožene stranke in bi v primeru, če je menila, da je mnenje sodnega izvedenca nejasno, lahko temu že tedaj postavila vprašanje glede obsega časovne razbremenitve, kar pomeni, da tožena stranka ne more šele v pritožbenem postopku uspešno uveljavljati, da izvedenec ni pojasnil obseg časovne razbremenitve (v urah).

V ostalem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi ustrezno razčistilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ob presoji dokončne odločbe opr. št. ... z dne 18. 8. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do drugega ustreznega lažjega fizičnega dela, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 8 kg, brez globokega sklanjanja ter brez stalne in dolgotrajne prisilne polsklonjene drže telesa, s polnim delovnim časom, ugotovilo, da je pri tožnici potrebna tudi časovna razbremenitev, torej da delo opravlja s skrajšanim delovnim časom od polnega, po 4 ure dnevno. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. A.A., specialista ortopeda z dne 22. 8. 2012 izhaja, da gre pri tožnici za hujšo degenerativno okvaro ledvene hrbtenice, stanje po operaciji HD L5 – S1 levo, kjer je poleg brazgotine vidna tudi dorzolateralno manjša recedivna diskus hernija, ki utesnjuje recesus s korenino. Močneje je degeneriran sosednji i.v. diskus L4 – L5. Poleg tega ima tudi degenerativno okvaro desnega kolena in sicer artrozo, obrabne spremembe ter deformacijo obeh stopal, zaradi česar nosi tudi ustrezno obutev. Po mnenju sodnega izvedenca je tako poleg omejitev pri fizičnem delu potrebna tudi časovna omejitev in sicer delo v skrajšanem delovnem času, saj tožnica za delo stalno stoje v polnem delovnem času ni sposobna. Pisno izvedensko mnenje je sodni izvedenec tudi dodatno pojasnil, zaslišan na glavni obravnavi. Pri tem se je opredelil tako do pripomb tožene stranke, kot so razvidni iz vloge z dne 19. 9. 2012, odgovarjal pa je tudi na vprašanja sodišča in pa pooblaščenke tožene stranke. Po njegovem mnenju tožena stranka oziroma invalidska komisija v predsodnem postopku ni upoštevala in se opredelila do obrabnih sprememb kolena. Glede na podane omejitve pri toženi stranki, invalidska komisija ni določila omejitev v zvezi s stojo, vendar pa glede na mnenje sodnega izvedenca, tožnica ni sposobna za dolgotrajno stojo, zaradi česar je potrebna tudi časovna razbremenitev pri delu. Tožnica z okvaro hrbtenice ne more sedeti poln delovni čas, medtem ko obrabljena kolena prav tako ne omogočajo stoje ves čas. V tem primeru pa je po mnenju sodnega izvedenca kombinacija stvarnih razbremenitev in skrajšanega delovnega časa najbolj ustrezna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v prvem odstavku 93. člena določa, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, imata pravico do dela s krajšim delovnim od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnica tako poleg omejitev v zvezi z opravljanjem dela potrebuje tudi časovno razbremenitev, s tem pa je izpolnjen dejanski stan po že citirani določbi 93. člena ZPIZ-1. Upoštevaje postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče pravilno razsodilo, da gredo tožnici nove pravice iz invalidskega zavarovanja od 23. 3. 2010 dalje, s tem da je odločitev o izplačevanju in odmeri delne invalidske pokojnine, naložilo toženi stranki.

Sodišče tudi soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v sporu ni uspela zgolj z relativnim majhnim delom tožbenega zahtevka (plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od delne invalidske pokojnine). Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.