Jedro

V obravnavani zadevi je osrednji predmet spora zakonitost oziroma nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca. Za pravilno uporabo materialnega prava in za odločitev o tem vprašanju je med odločilnimi dejstvi tudi vprašanje, v kakšnem pogodbenem razmerju sta bila tožnik in tožena stranka. Glede tega vprašanja je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila med njima sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, zato tega dejstva v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati. Tako revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila prava volja strank pogodbe o zaposlitvi drugačna kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožnik trpi sam svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi tega sklepa ni prenehalo in da je neprekinjeno trajalo tudi od 1.3.1993 do 4.9.1995, 5.9.1995 pa se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Sodišče je odločilo, da mu je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za čas od 1.3.1993 do 4.9.1995 za to obdobje izplačati zneske plač in regresa za letni dopust z zamudnimi obrestmi od dospelih terjatev. Tožena stranka je dolžna plačati tudi predpisane prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter tožniku povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da sta tožnik in toženec v začetku leta 1993 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženec je tožniku 28.2.1993 izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ni bil zakonit. Razlog za prenehanje zaposlitve naj bi bil prenehanje potrebe po delu delavca, vendar pa postopek ugotavljanja prenehanja potreb ni bil izveden v skladu z zakonom.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Soglašalo je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je med tožnikom in tožencem prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ter da je toženec nezakonito odločil o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revident predlaga, da sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je delovno razmerje tožnika trajalo le od 1.3.1993 do vključno 1.9.1993, ter da tožniku le za to obdobje pripadajo uveljavljane pravice iz delovnega razmerja ter sorazmerni del stroškov postopka. Predlog utemeljuje s tem, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili 2. odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) pri presoji veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med strankama. Soglaša z ugotovitvijo sodišč, da je med strankama prišlo do sklenitve delovnega razmerja na temeljih 11. in 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95). Sodišče pa je zmotno ocenilo voljo strank glede trajanja delovnega razmerja, saj ni bilo soglasja volj pogodbenih strank za zaposlitev tožnika za nedoločen čas. Stranki sta se v resnici dogovorili, da sklepata delovno razmerje le za en mesec, zato je v izpodbijanih sodbah napačno ugotovljeno, da je šlo za zaposlitev za nedoločen čas. Tak zaključek izhaja iz ugotovljenih dejstev, da je imel tožnik v prejšnji službi "slabe odnose" in jo je zato zapustil, da so mu na zavodu za zaposlovanje po prenehanju omenjene službe svetovali, da naj se fiktivno zaposli, da bo lahko na zavodu uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti, ter da je tožnik poskušal s tožencem skleniti delovno razmerje za šest mesecev tako, da bi sam kril polovico stroškov zaposlitve, vendar je kasneje pristal na zaposlitev za en mesec tako, da bo sam kril vse stroške te zaposlitve. V obravnavanem primeru je torej šlo za navidezno pogodbo, zato bi bilo treba pri sojenju o tožnikovem zahtevku ob upoštevanju 2. odstavka 66. člena ZOR uporabiti tista določila njune pogodbe, ki so veljavna, to je, da je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje za določen čas šestih mesecev, tožena stranka pa tožniku priznava za to obdobje pravice iz delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožnik v odgovoru na revizijo ugovarja navedbam revidenta in predlaga, da sodišče revizijo zavrne. Navaja, da uporaba določil 2. odstavka 66. člena ZOR v tej zadevi ne pride v poštev. Ni šlo za navidezno pogodbo, temveč za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka pri odločanju o prenehanju delovnega razmerja tožnika ni upoštevala zakonskih predpisov. Protislovno zatrjuje, da pogodba o zaposlitvi sploh ni bila sklenjena, hkrati pa trdi, da je bila sklenjena za določen čas. Če bi ne bila sklenjena, ne bi bilo treba izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če pa bi bila sklenjena za določen čas, tak sklep ne bi bil potreben, ker bi delovno razmerje prenehalo z iztekom časa, določenega v pogodbi.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določilih 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tretji odstavek istega člena določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku do izdaje pravnomočne sodbe. V obravnavani zadevi je osrednji predmet spora zakonitost oziroma nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca. Za pravilno uporabo materialnega prava in za odločitev o tem vprašanju je med odločilnimi dejstvi tudi vprašanje, v kakšnem pogodbenem razmerju sta bila tožnik in tožena stranka. Glede tega vprašanja je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila med njima sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, zato tega dejstva v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati. Tako revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila prava volja strank pogodbe o zaposlitvi drugačna kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V reviziji se ne more sklicevati na okoliščine, zaradi katerih se je tožnik zaposlil pri toženi stranki, ker te okoliščine niso pomembne za odločitev. Enako velja tudi za zatrjevane okoliščine v zvezi s tožnikovo fiktivno zaposlitvijo, ki naj bi kazale na to, da je bila med strankama sklenjena drugačna pogodba, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Revizijske navedbe so iz teh razlogov neutemeljene, zato je sodišče revizijo zavrnilo.

Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je po vsebini ugovarjala navedbam revidenta o tem, da je treba v tej zadevi ugotoviti drugačno dejansko stanje in drugače uporabiti materialno pravo. S tem ni pomembno prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, ki je revizijo zavrnilo iz drugih razlogov, zato je sodišče zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.