Jedro

Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik zaradi škodnega dogodka nima težav z vidom, zato je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti začasno bistveno zmanjšane le v času hospitalizacije, pozneje pa takšnih ovir več ni bilo, zato tudi ni bilo podlage za priznanje odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Vse nevšečnosti, ki jih je imel tožnik, je prvo sodišče pravilno upoštevalo v okviru priznane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožniku 4.702,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi: od zneska 4.500,00 EUR od 12. 11. 2002 do 27. 6. 2002 po predpisani obrestmi meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanje obveznosti pa z vsakokratnim veljavnimi zamudnimi obrestmi in od zneska 202,67 EUR od 26. 4. 2002 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženima strankama naložilo, da sta dolžni plačati tožniku pravdne stroške v višini 616,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in glede odločitve o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tožnikovo škodo ter podcenilo tožnikovo nepremoženjsko škodo. Dejanskih ugotovitev tožnik ne izpodbija. Glede na dejanske ugotovitve je bila priznana prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki ne predstavlja tožniku satisfakcije, niti ne more predstavljati primerne odškodnine v objektivnem pogledu, upoštevaje družbenoekonomske vrednote. Tožnik v pritožbi podrobneje povzema dejanske ugotovitve vezane na obstoj telesnih bolečin, nevšečnosti tekom zdravljenja ter dejanske okoliščine vezane na inteziteto in trajanje sekundarnega strahu ter zatrjuje, da bi prvo sodišče moralo v celoti slediti tožbenemu zahtevku. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvo sodišče ni upoštevalo, da se je tožniku vid po poškodbi počasi popravljal, kar potrjuje tudi izvedeniško mnenje. Izvedenka je potrdila, da je bila pravilna ocena zdravnikov cenzorjev tožene stranke, da tožnikova poškodba predstavlja 16,5% invalidnosti po tč. 15 tabele invalidnosti tožene stranke. Izvedenka je v dopolnilnem mnenju potrdila, da je bil vid pritožnika še decembra 2002 slab. Sodišče bi moralo očitno protispisnost ugotovitev izvedenke razčistiti, ker tega ni opravilo, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tožniku je šlo najmanj za začasno okvaro vida, ki je trajal najmanj do decembra 2002, zato je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar potrjuje tudi sodna praksa (Poročilo VSS št. II /86). Sodišče je tudi nepravilno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, saj ni upoštevalo, da je večina pravdnih stroškov nastala zaradi dokazovanja temelja zahtevka, kar bi bilo potrebno posebej ovrednotiti pri priznanju pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedeniškega mnenja (kakor tudi dopolnitve) izhaja, da je bil tožnik zaradi obravnave poškodbe oviran pri splošnih aktivnostih le prvi dni med hospitalizacijo, ko je bil vid še slab, pozneje pa ni bilo ovir pri splošnih življenjskih aktivnostih (glej dopolnitev izvedeniškega mnenja stran 89). Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedeniško mnenje, ki mu pritožba neutemeljeno očita protispisnost. Tožniku je bila res priznana s strani cenzorja tožene stranke invalidnost v višini 16,50%, vendar iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bila invalidnost priznana tožniku glede na čas obravnave (9. 12. 2002). Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je vid desnega očesa pri tožniku po odpustu iz bolnišnice (13 dni po škodnem dogodku) dosegal 50 - 60 % normalnega vida in da je takšno stanje trajalo tudi v letu 2002, ob tem, da je zadnji zdravniški pregled opravil 21.3.2002 ter bolniški stalež zaključil 24.3.2002. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik zaradi škodnega dogodka nima težav z vidom, zato je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedeniškega mnenja tudi izhaja, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti začasno bistveno zmanjšane le v času hospitalizacije, pozneje pa takšnih ovir več ni bilo (glej podrobneje izvedeniško mnenje na strani 54 in dopolnitev na strani 89 ter sodbo tretji odstavek na strani 6 in prvi odstavek na strani 7), zato tudi ni bilo podlage, za priznanje odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Vse nevšečnosti, ki jih je imel tožnik, je prvo sodišče pravilno upoštevalo v okviru priznane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku odškodnino v višini 5,05 povprečne plače, kar je primerna odškodnina glede na podobne primere, ki jih je obravnavala sodna praksa (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pregled sodne prakse primeri št. 120, 121 ). Predstavljeni primeri se od obravnavanega razlikujejo v tem, da je bila priznana oškodovancem tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako se izkaže, da je v objektivnem pogledu prvo sodišče odmerilo ustrezno odškodnino ter pri tem tudi upoštevalo vse individualne značilnosti konkretnega primera, s tem pa je prvo sodišče upoštevalo temeljni načeli pri priznanju višine odškodnine, kot je objektivna pogojenost višine odškodnine in načelo individualizacije. Prvo sodišče je povzelo ugotovitve izvedenca o poškodbah tožnika, trajanju in intenziteti telesnih bolečin in strahu, ki jih pritožba opredeljeno tudi ne izpodbija (pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve prvega sodišča iz sodbe; glej stran 6-7), hkrati pa pritožba ne pove, zakaj naj bi bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je prvo sodišče tožniku prisodilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Neutemeljeno tožnik izpodbija odločitev prvega sodišča glede pravdnih stroških ter pri tem zatrjuje, da bi prvo sodišče moralo ločeno obravnavati stroške, ki so nastali v zvezi z ugotavljanjem temelja zahtevka, in stroške, ki so nastali v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine zahtevka, saj takšnega razlikovanja ZPP ne pozna, saj je odločilni kriterij za povrnitev stroškov uspeh v postopku glede na postavljen tožbeni zahtevek. Tako pa je postopalo prvo sodišče, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora nositi sam stroške pritožbenega postopka.