Jedro

S tem ko je pritožbeno sodišče v zvezi z odločilnimi dejstvi sprejelo razloge prvostopne sodbe in jih ocenilo kot pravilne, se je opredelilo do pritožbenih navedb in zadostilo zahtevam določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Obsojencu pri izvedbi nujnega preiskovalnega dejanja - zaslišanju prič - ni bila omogočena prisotnost. Zato je bila kršena določba 5. odstavka 178. člena ZKP, kar pa ni vplivalo na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Glede na soglasje obsojenca, da se izpovedbi prebereta na glavni obravnavi (2. odstavek 340. člena ZKP), je sodišče lahko oprlo sodbo tudi na ta dokaz.

Navedb, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša z okoliščinami, pomembnimi za odmero kazni, in njihovo presojo, ni mogoče opredeliti kot kršitev kazenskega zakona, temveč kot s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.04.2001 sta bila spoznana za kriva, obs. M.S. enega, obs. M.P. pa dveh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Obs. M.S. je bila izrečena kazen devet mesecev zapora, obs. M.P. pa določeni posamezni kazni devet mesecev zapora in eno leto zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora. V enotno kazen mu je bil vštet čas pridržanja od 27.01.2000 od 01.00 ure do 27.01.2000 do 16.50 ure in čas, ki ga je od 20.11.2000 od 09.00 ure dalje prebil v priporu. Izrečen mu je bil tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer osebnega avtomobila, UKW postaja in protiradarska postaja. Oproščen je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), istočasno pa je bilo odločeno, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Obs. M.S. je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27.06.2001 delno ugodilo pritožbi zagovornice obs. M.P. in odpravilo izrek o odvzemu osebnega avtomobila. V ostalem je pritožbo zagovornice obs. M.P., pritožbo zagovornika obs. M.S. pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. M.S. je naložilo plačilo povprečnine v znesku 45.000,00 SIT.

Zagovornik obs. M.S., odvetnik S.P. iz L., je dne 17.12.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in napadeni sodbi ustrezno spremeni, podredno pa razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik obširno navaja okoliščine v zvezi z dejanskim stanjem, ki naj bi jih Višje sodišče v Mariboru narobe upoštevalo. Meni, da so zaključki sodišča pavšalni in taki, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru je sicer res razvidno, da se sodišče ni ukvarjalo prav z vsemi pritožbenimi navedbami v pritožbi obsojenčevega zagovornika, je pa kljub temu glede uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navedlo, da se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami v sodbi sodišča prve stopnje in še dodatno pojasnilo nekatere posebej izpostavljene pritožbene navedbe. Zato ni mogoče očitati kršitev, ki jih obsojenčev zagovornik navaja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi jih konkretno opredelil. Takšna opredelitev tudi ni navedena v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Z očitkom, da sodišče druge stopnje ni konkretno odgovorilo na pritožbene navedbe, razen pavšalne trditve, da se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presodi sodišče druge stopnje med ostalim navedbe pritožbe. To pomeni, da se pri takšni presoji opredeli do pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva. V zvezi z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki ga je obsojenčev zagovornik izpodbijal s pritožbo, je sodišče druge stopnje zavzelo določno stališče. Ugotovilo je, da je bistvo pritožbenih navedb v graji dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki ni sledilo obsojenčevemu zagovoru. Navedlo je tudi, da v celoti sprejema prvostopno dokazno oceno, ki temelji na podrobnejši analizi in presoji zbranih dokazov, in je tudi sprejemljivo obrazložena. Z navedbo, da pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko omajalo ali celo ovrglo dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe, je sodišče druge stopnje v bistvu ugotovilo, da pritožbene navedbe v zvezi z grajo dejanskega stanja ne uveljavljajo dejstev in okoliščin, ki jih ni razjasnilo in presodilo že sodišče prve stopnje. S tem ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi sprejelo razloge prvostopne sodbe in jih ocenilo kot pravilne, se je opredelilo do pritožbenih navedb in zadostilo zahtevam določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi meni, da je pri zaslišanju prič O.K. in M.S., ki je bilo opravljeno po določbah 166. člena ZKP, prišlo do kršitve določbe 9. odstavka 178. člena v povezavi z določbami 1. do 8. odstavka istega člena ZKP. S tem zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Po podatkih kazenskega spisa je policijska postaja L. pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložila predlog z dne 27.10.2000 za opravo nujnega preiskovalnega dejanja, in sicer za zaslišanje dveh turških državljanov O.K. ter M.S. Predlogu je bilo ugodeno in dne 27.10.2000 pred preiskovalno sodnico navedenega sodišča opravljeno v skladu z določbo 1. odstavka 166. člena ZKP zaslišanje obeh prič. Policijska postaja L. je dne 23.11.2000 vložila kazensko ovadbo zoper obsojenca zaradi obravnavanega kaznivega dejanja pri Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti, ki je zahtevalo uvedbo preiskave dne 23.11.2000. Čeprav je kazenska ovadba bila vložena šele dne 23.11.2000, pa je iz poročila Policijske postaje L. z dne 27.10.2000 razvidno, da je bil osumljen tega kaznivega dejanja tudi obs. M.S. Takšen položaj je zahteval od preiskovalne sodnice, da na primeren način obvesti o zaslišanju navedenih prič obsojenca (5. odstavek 178. člena ZKP).

Na glavni obravnavi, ki jo je sodišče opravilo dne 29.03.2001, obsojenčev zagovornik ni soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič O.K. in M.S. Sodišče je odločilo, da se pri PU M.S. opravijo poizvedbe o tem, ali sta navedeni priči dosegljivi ali ne. Izpostava Centra za tujce P. je z dopisom z dne 03.04.2001 sporočila, da sta O.K. dne 31.01.2000 in M.S. dne 30.10.2000 zapustila azilni dom v L. in s tem Republiko Slovenijo. Na nadaljevani glavni obravnavi dne 19.04.2001 se je obsojenec po odločitvi, ki je razvidna iz obvestila in izjave z dne 12.04.2001 (priloga B2), zagovarjal v zagovornikovi nenavzočnosti. Na tej glavni obravnavi je sodišče s soglasjem strank, torej tudi obsojenca, prebralo zapisnika o zaslišanju prič O.K. in M.S. Iz navedenega postopanja sodišča je razvidno, da obsojencu pri izvedbi nujnega preiskovalnega dejanja, zaslišanja navedenih prič, ni bila omogočena prisotnost. Zato je bila kršena določba 5. odstavka 178. člena ZKP, kar pa ni vplivalo na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Glede na soglasje obsojenca, da se izpovedbi prebereta na glavni obravnavi (2. odstavek 340. člena ZKP), je sodišče lahko oprlo sodbo tudi na ta dokaz. Obsojenec je na tak način bil neposredno seznanjen z vsebino obeh izpovedb ter imel možnost, da se do njiju opredeli. Izpovedbi teh prič prav tako nista edini dokaz, na katerega se opira pravnomočna sodba. V zahtevi za varstvo zakonitosti izraženi pomisleki glede korektnosti in ustreznosti zaslišanja prič O.K. in M.S. nimajo podlage v podatkih spisa. Glede na potek ter izvedbo tega preiskovalnega dejanja, ni mogoče sklepati, da je bilo opravljeno v nasprotju z zakonskimi določbami (240. člen, 241. člen in 8. člen ZKP) ter da vsebina izpovedb, kot je navedena v zapisnikih, ne ustreza dejanski. Iz teh razlogov bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z ugotovitvami pravnomočne sodbe prikazuje, da obsojenec ni prepeljal prebežnike skupaj s soobtoženim M.P. preko državne meje, temveč jih je pred njegovo hišo le lahkomiselno "vkrcal v svoj avtomobil". Pri tem podaja svoje videnje poteka inkriminiranega dogodka vse do trenutka zaustavitve po policistih v kraju R. V zvezi s temi navedbami daje tudi lastno presojo obsojenčevega zagovora in vseh ostalih izvedenih dokazov. Na takšen način izpodbija dokazno presojo, ki je sprejeta v pravnomočni sodbi, kar pomeni, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitve kazenskega zakona zahteva ni konkretno opredelila. Iz njene obrazložitve, v kateri navaja, da je obsojencu bila ob vseh okoliščinah izrečena neustrezna in neprimerna sankcija, ki ni v skladu z namenom kaznovanja, je mogoče sklepati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Toda ta kršitev je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ je predpisana kazen do petih let zapora. Sodišče je obsojencu izreklo za obravnavano kaznivo dejanje kazen devet mesecev zapora. Ob tem je upoštevalo splošna merila za odmero kazni, določena v 1. in 2. odstavku 41. člena KZ. Z odločbo o kazni tedaj ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in ni kršilo kazenskega zakona v smislu določbe 5. točke 372. člena ZKP. Navedb, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša z okoliščinami, pomembnimi za odmero kazni, in njihovo presojo, ni mogoče opredeliti kot kršitev kazenskega zakona, temveč kot s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).