Jedro

Tretji je glede na predmet izvršbe v primerjavi s hipotekarnim dolžnikom v drugačnem položaju, ker njegova obramba temelji na izhodišču, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ), kar ne velja za hipotekarnega dolžnika, saj lastninska pravica izvršbe na zastavljeno nepremičnino ne more preprečiti, ko je bistvo zastavne pravice prav v poplačilu iz vrednosti zastavljene stvari (prvi odstavek 128. člena SPZ). Ugovore materialnega prava glede hipoteke na predmetu izvršbe kot tudi glede terjatve, ki lahko vplivajo na veljavnost obeh pravic in s tem na izid izvršilnega postopka lahko uveljavlja v ugovoru dolžnikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep v I. točki izreka razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep v II. točki izreka potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tretjega (I. točka izreka) in predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka).

2. Dolžnika pravočasno izpodbijata celoten sklep sodišča prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da je nedopustno ravnanje sodišča prve stopnje, ko želi v tem postopku prodati tudi del predelovalnega obrata (101,39 m2), ki stoji na parceli št. 35/6 k.o. G., čeprav je bila dovoljena izvršba le za parcele št. 35/1, 35/2, 35/4 in 35/5, vse k.o. G., in to kljub temu, da je takšno lego potrdil tudi sodni izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 18. 8. 2011. Dolžnika se sklicujeta na načelo superficies solo cedit, po katerem je objekt, ki je trajno spojen z zemljiščem, njegova sestavina (8. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Menita, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo določila o gradnji čez mejo nepremičnine (47. člen SPZ). Opozarjata, da je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem poseglo tudi v izvršilni naslov, neposredno izvršljiva notarska zapisa SV 3030/2005 in SV 422/2006, v katerih so zastavljene le zgoraj navedene nepremičnine brez parcele št. 35/6. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugodi njunemu ugovoru, podrejeno pa predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

K I. točki izreka

4. Sodišče prve stopnje je zmotno obravnavalo vlogo dolžnikov z dne 7. 7. 2011 kot ugovor tretjega, saj je procesni položaj hipotekarnega dolžnika (zastavitelja) bistveno drugačen od položaja tretje osebe v izvršbi (primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010). Tretji je glede na predmet izvršbe v primerjavi s hipotekarnim dolžnikom v drugačnem položaju, ker njegova obramba temelji na izhodišču, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), kar ne velja za hipotekarnega dolžnika, saj lastninska pravica izvršbe na zastavljeno nepremičnino ne more preprečiti, ko je bistvo zastavne pravice prav v poplačilu iz vrednosti zastavljene stvari (prvi odstavek 128. člena SPZ). Ugovore materialnega prava glede hipoteke na predmetu izvršbe kot tudi glede terjatve, ki lahko vplivajo na veljavnost obeh pravic in s tem na izid izvršilnega postopka lahko uveljavlja v ugovoru dolžnikov (redni - prvi odstavek 53. člena ZIZ, ugovoru po izteku roka - 56. člen ZIZ in ugovor novega dolžnika, če pride do prenosa lastninske pravice po vložitvi predloga za izvršbo – 56.a člen ZIZ).

5. Sodišče mora vloge strank presojati po vsebini in ne naslovu. Dolžnika sta v vlogi, ki jo je obravnavalo sodišče prve stopnje zmotno kot ugovor tretjega, ob sklicevanju na 47. člen ZIZ opozarjala, da je izvršba s prodajo predelovalnega obrata, ki stoji na parceli 35/6 k.o. G., nedopustna, saj ta ni zajeta kot izvršilni predmet v sklepu o izvršbi. Pri tem sta predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja tako, da bi se iz cenitve izločil del objekta, ki sega na drugo parcelo, kakor izhaja iz posnetka stanja v naravi iz javnih evidenc GURS-a. Z vlogo tako nista napadala pravilnosti sklepa o izvršbi, niti nista zatrjevala svoje pravice, ki bi preprečevala izvršbo, ampak sta grajala izvedbo nadaljnjih izvršilnih dejanj, predvsem opravljeno cenitev.

6. Ker je postal sklep z dne 10. 5. 2011 o ugotovitvi tržne vrednosti nepremičnin, ki so predmet obravnavane izvršbe, že pravnomočen, vloge niti ni mogoče obravnavati kot pritožbo zoper tak sklep, ampak lahko pride v poštev le še obravnava vloge po četrtem odstavku 178. člena ZIZ kot predloga, da se vrednost nepremičnin ponovno ugotovi z odredbo na prodajnem naroku.

7. Sodišče prve stopnje bi lahko vlogo obravnavalo tudi kot pisno opozorilo o morebitnih procesnih napakah, saj ima dolžnik pravni interes, da se z njim napake preprečijo še preden sodišče sprejme odločitev, zoper katero ima pravno sredstvo. Zahteva po aktivnost strank ob kršitvah sodišča izhaja smiselno tudi iz določila prvega odstavka 286.b člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na tak način bi lahko dolžnik grajal tudi morebitno napačno odredbo o prodaji za nepremičnine, za katere izvršba ni bila dovoljena s pravnomočnim sklepom o izvršbi, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Odredba o prodaji z dne 1. 6. 2011 se ne nanaša na prodajo sporne parcele št. 35/6, ta pa tudi ni zajeta v pravnomočnem sklepu o izvršbi, ki je podlaga izvedbe izvršilnih dejanj cenitve in prodaje nepremičnin v obravnavani zadevi. Kakor izhaja iz podatkov spisa je problematična le cenitev, ki jo je sodni cenilec podal upoštevaje vrednost celotnega predelovalnega objekta, čeprav ta stoji delno tudi na parceli, ki ni zajeta v pravnomočnem sklepu o izvršbi.

8. Ker je sodišče prve stopnje s pojasnjenim napačnim pristopom bistveno kršilo postopkovno določilo prvega odstavka 64. člena ZIZ, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve (smiselno prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v I. točki izreka (odločitev o zavrnitvi ugovora) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno obravnavati vlogo dolžnikov glede zatrjevanih nepravilnosti in v nadaljevanju postopka pri opravi izvršilni dejanj upoštevati, da je bila pravnomočno dovoljena izvršba za nepremičnine 35/1, 35/2, 35/4 in 35/5, vse k.o. G., ne pa tudi za parcelo št. 35/6. 10. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je zastavna pravica ustanovljena na celotnem predelovalnem objektu (tudi na tistem delu, ki stoji na parceli št. 35/6), saj ta v obravnavani zadevi ne predstavlja samostojne stvari, ampak sestavino parcel, na katerih stoji (8. člen SPZ), kakor pravilno opozarjata tudi dolžnika v pritožbi. Tudi uporaba določil 47. člena SPZ o gradnji čez mejo, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, ne pride v poštev, saj ne gre za tujo nepremičnino, ampak je parcela št. 35/6 last dolžnikov (prvi odstavek 47. člena SPZ).

11. Pravilno je zato izhajati iz pravnomočnega sklepa o izvršbi ter opraviti cenitev in prodajo v njem navedenih parcel, ki pravno gledano vsaka zase obsega tudi del objekta, ki sega nad njo. Meje parcel izhajajo iz zemljiškega katastra kot matične evidence, te pa pravno gledano segajo lahko tudi skozi objekt, ki je zgrajen na več parcelah. Zato je napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na zaključek sodnega cenilca, da se lahko predelovalni objekt (stavba) obravnava le kot celota. Prodajajo se lahko le parcele, kakor so odmerjene, izvršilno sodišče pa lahko proda le posamezne stvari, ne pa tudi sestavine (objekt kot del zemljišča), dokler te niso ločene od parcele kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine (prvi odstavek 18. člena SPZ).

12. Ker položaj objekta, ki sega čez več parcel, pomeni bistveno lastnost parcel, ki se bodo prodajale, ga bo moralo sodišče prve stopnje posebej pojasniti v odredbi o prodaji (prvi odstavek 181. člena ZIZ). Tako bo moralo predvsem opozoriti, da je zgrajen objekt na več parcelah in delno tudi na parceli št. 35/6, ki ni predmet prodaje.

13. Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva upnikovo procesno dispozicijo, izraženo v njegovi vlogi z dne 20. 10. 2011, da se naj najprej opravi prodaja parcele št. 35/2, o katere ni spornih vprašanj, glede ostalih pa naj sodišče z izvedbo prodaje še počaka. Pravica upnika, da lahko umakne predlog in omeji izvršbo brez dolžnikove privolitve (prvi odstavek 43. člena ZIZ), ob sklepanju iz večjega na manjše vsebuje tudi upnikovo upravičenje, da zahteva od sodišča postopno vnovčevanje dolžnikovega premoženja, za katerega je bila izvršba dovoljena. Že zakonodajalec je postopno vnovčevanje premoženja opredelil kot pomemben dolžnikov interes (drugi odstavek 34. člena ZIZ). Morebitno nepošteno uporabo tega upravičenja, ki bi povzročila neutemeljene dodatne stroške dolžniku, pa lahko sodišče sankcionira v okviru stroškovne odločitve (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

K II. točki izreka

14. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne s strani dolžnikov predlagan odlog izvršbe. Dolžnika v pritožbi nista konkretizirala graje take odločitve. Kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dolžnika v predlogu za odlog nista konkretizirala nobenih pravno pomembnih dejstev glede nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo lahko pretrpela s takojšnjo izvršbo, kar je eden izmed zakonskih pogojev za odlog (prvi odstavek 71. člena ZIZ).

15. Sodišče druge stopnje je po pojasnjenem, ko tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pritožbo zavrnilo in v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K III. točki izreka

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.