Jedro

V tej zadevi trditvena podlaga ne omogoča sklepanja, da naj bi šlo za avtorski spor. Dovoljenost revizije je zato treba presojati po 2. odstavku 367. člena ZPP, po katerem pa znesek 17.921 SIT ne izpolnjuje zahtevanega pogoja.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu in toženkama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 17.921 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.5.1989 dalje ter mu povrniti 301.130 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Obe toženki sta vložili vsaka svojo pravočasno revizijo proti drugostopenjski sodbi. Obe uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - ZPP).

Reviziji nista dovoljeni.

V tej pravdni zadevi je, kljub vložitvi tožbe v letu 1990, treba na podlagi prehodne določbe 498. člena ZPP uporabiti nov zakon, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po njegovi uveljavitvi. Uporabiti ga je treba tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije, ker novi zakon tega vprašanja v prehodnih določbah ni uredil drugače, kot so pred tem to storile nekatere novele prejšnjega ZPP.

Revizija je po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ta omejitev ne velja le za izjeme iz tretjega odstavka istega člena. Ne glede na vrednost izpodbijanega dela je revizija dovoljena med drugim tudi v sporih iz avtorske pravice. Zato je revizijsko sodišče preverjalo, ali gre v tej zadevi morebiti za tak spor.

Značaj spora opredeljuje trditvena in pravna podlaga, iz katere spor izhaja. Za spor iz avtorske pravice gre takrat, ko se zatrjuje, da je razlog za uveljavljanje tožbenega zahtevka v kršitvi avtorske pravice. Trditvena podlaga tožbe takega sklepanja ne omogoča. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu obe toženki dolgujeta plačilo dela, ki je bilo naročeno z več pogodbami, njihov predmet pa je bil izdelava projektne dokumentacije za prenovo ... ter pozidavo podstrešja ... Projektna naloga je obsegala izdelavo projekta PGD (pridobitve gradbenega dovoljenja) in PZI (projekta za izvedbo) z arhitekturo in ostala spremljajoča dela, ki so bila potrebna za izvedbo projektov. Taka opredelitev naročenega dela bi lahko nakazovala, da je vsaj del opravljenega dela predstavljal avtorsko delo po 9. točki drugega odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 94/2004; ZASP-UPB1), vendar bi moral tožnik hkrati zatrjevati, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji iz prvega odstavka istega člena, da gre torej za intelektualno oziroma izvirno izraženo duhovno stvaritev s področja arhitekture. Takih konkretnih trditev niso postavili niti tožnik niti toženki, zaradi česar je zadevo obravnavalo okrajno sodišče, ki v razlogih sodbe tudi ni opredelilo opravljenega dela kot avtorsko delo. Ker toženki takih trditev v pritožbi nista uveljavljali, ne uveljavljata pa jih niti v reviziji, povzeta trditvena podlaga spora ne omogoča sklepa, da gre v tej zadevi za spor iz avtorske pravice.

Zato se mora vprašanje dovoljenosti revizije presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP. Toženkama naložena obveznost plačila 17.921 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.5.1989 dalje je revizijska vrednost izpodbijanega dela sodbe. Zato je napačna opredelitev v uvodu obeh revizij, da gre za plačilo zneska 1.069.495 SIT, saj je bil ta primarni zahtevek s prvostopenjsko sodbo zavrnjen in se toženki proti temu seveda nista pritožili. Pri prej navedeni opredelitvi revizijske vrednosti izpodbijanega dela sodbe se glede na drugi odstavek 39. člena ZPP zamudne obresti ne upoštevajo. Znesek 17.921 SIT ne zadošča za dovoljenost revizije.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega revizijskega sklepa, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških obeh toženk.