Jedro

Lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila je v posebnem dokaznem položaju, ki zaradi življenjskih izkušenj temelji na domnevi, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec ugotovljenega prekrška.

Sodišče pa mora presoditi predlagane oziroma predložene razbremenilne dokaze, izvesti dokaze, glede katerih je storilec z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal njihovo pravno relevantnost, in v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ je s plačilnim nalogom M. K. zaradi prekrška po točki b) sedmega odstavka 32. člena Zakona o varstvu cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekel globo 250 evrov in 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilka dolžna plačati stroške postopka.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper

pravnomočno sodbo zaradi kršitve iz četrte alineje prvega odstavka 62.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter zaradi kršitve pravic iz 22. in 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. V obravnavanem primeru je bil prekršek 2. 7. 2010 ob 12.19 zaznan s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti, pri čemer kršitelj na kraju prekrška ni bil ustavljen. Prekrškovni organ lastnici vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ni posredoval obvestila o prekršku s poukom, da lahko sporoči, kdo je v času prekrška vozil avtomobil v smislu prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, temveč je brez kakršnekoli druge aktivnosti šele 26. 5. 2011, to je enajst mesecev po storitvi prekrška, izdal plačilni nalog lastnici vozila. Vrhovna državna tožilka navaja, da storilka kot lastnica avtomobila ni mogla navesti voznika avtomobila v času prekrška ter dokazati, da prekrška ni storila in se do očitane kršitve kakorkoli opredeliti. Kršiteljica ni imela možnosti, da se izjavi o prekršku, niti ji ta možnost ni bila dana kasneje v postopku, zaradi česar je po mnenju vložnice podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po četrti alineji

62.a člena ZP-1. Ta kršitev ni bila odpravljena niti v sodnem postopku, saj podatki spisa kažejo, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku in da s predložitvijo materialno relevantnih dokazov morebiti dokaže, da prekrška ni storila.

5. Stališče vrhovne državne tožilke, da bi moral prekrškovni organ lastnici vozila pred izdajo plačilnega naloga poslati obvestilo o zaznanem prekršku s pozivom, naj se o njem izjavi, ni pravilno. Prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči o pravici do izjave ter predlaganja dokazov še pred izdajo odločbe o prekršku v primerih, kadar ravna po določbah 55. člena ZP-1 in o prekršku odloči s pisno odločbo iz 56. člena ZP-1 (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Kadar pa pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo tehničnih sredstev in naprav, ne izda odločbe, temveč po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 izda plačilni nalog in ga vroči kršitelju takoj na kraju prekrška. Če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška, pa so sicer izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1, se skladno s petim odstavkom istega člena plačilni nalog vroči kršitelju po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, skupaj s kratkim opisom prekrška in navedbo dokazov. Vrhovno sodišče je v sodbah IV Ips 207/2010 z dne 18. 1. 2011 in IV Ips 42/2011 z dne 14. 7. 2011 že presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena ZP-1 tudi v primerih, ko policisti s pomočjo radarja ugotovijo in slikovno zabeležijo prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vožnje, na podlagi posnete fotografije (registrska številka vozila) pa ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 ugotovijo, da je storilec obravnavanega prekrška lastnik vozila z zabeleženo registrsko številko.

6. Seveda morajo biti kršitelju tudi v teh položajih zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008), ki izhajajo predvsem iz določb 22., 23. in 29. člena URS, med katera je uvrščena pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, torej da izkoristi svojo pravico do izjave. To je bilo kršiteljici v konkretnem postopku zagotovljeno s tem, ko ji je prekrškovni organ skupaj s plačilnim nalogom posredoval kratek opis prekrška z navedbo okoliščin, v katerih je bil prekršek zaznan, ter dokazno (slikovno) gradivo in jo poučil o pravici do pravnega sredstva. Storilka se je na ta način lahko seznanila z vsem pravno relevantnim gradivom in o njem zavzela stališče v zahtevi za sodno varstvo. O očitkih iz zahteve pa je sodišče tudi vsebinsko odločilo in ustrezno obrazložilo, zakaj jih zavrača. 7. Vrhovna državna tožilka v okviru uveljavljanja kršitve pravice do obrambe navaja, da je bilo storilki onemogočeno izvajanje dokazov v njeno korist, ker je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge (prejem elektronske pošte, telefonski pogovor z M. J., priprava odgovora v zvezi s tem, poslan elektronski dopis ob 14.46 ter vmes še zatrjevani telefonski pogovor s S. N.), s katerimi je kršiteljica v zahtevi za sodno varstvo dokazovala, da v času prekrška ni bila za volanom svojega avtomobila, pač pa v svoji pisarni in tako ni bila tista, ki je prehitro vozila. Po mnenju vložnice bi moralo sodišče v luči zatrjevanega alibija izvesti in oceniti predlagane dokaze ter navesti razumne razloge za zavrnitev njihove izvedbe. Glede na potek časa od prekrška do izdaje plačilnega naloga je po mnenju vložnice sicer vprašljivo, ali bi predlagane priče o dogodkih izpred enajstih mesecev vedele kaj povedati, vendar to po mnenju vložnice pomeni le, da je bila zaradi poteka časa kršena storilkina pravica do obrambe.

8. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju stališč odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 v svojih odločbah (prim. sodba IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008) podalo stališče v zvezi z interpretacijo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede navedenega posebnega dokaznega položaja lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila, ki zaradi življenjskih izkušenj temelji na domnevi, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec ugotovljenega prekrška, je ugotovilo, da mu citirana določba nalaga več kot le trditveno breme. Lastnik vozila domneve ne izpodbije z golim zatrjevanjem, da prekrška ni storil, ampak z aktivnim sodelovanjem, kar ne pomeni le predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi (na primer verodostojna pisna izjava priče, potrdilo delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu, potrdilo o hospitalizaciji in podobno). Šele če verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj takšen dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Sodišče pa mora presoditi predlagane oziroma predložene razbremenilne dokaze, izvesti dokaze, glede katerih je storilec z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal njihovo pravno relevantnost, in v skladu z načelom proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva.

9. V izpodbijani sodbi je sodišče navedlo, da kršiteljica v okviru svojega dokaznega in trditvenega bremena sodišču ni predložila niti ponudila nobenega verodostojnega materialno pravno relevantnega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da prekrška ni storila. Navajanje in opisovanje primerov iz odvetniške pisarne po presoji sodišča ne dokazuje tega, da 2. 7. 2010 ob 12.19 uri storilka ni vozila po Brdnikovi cesti, čeprav je imela veliko dela v odvetniški pisarni. Sodišče je ocenilo, da predlaganih prič ni potrebno zaslišati, ker storilka ni navedla, kaj bi te priče povedale o dogodku prehitre vožnje. Storilka se je o dogodku imela možnost izjaviti, zato tudi njeno zaslišanje ni potrebno. E-dopisi, ki jih navaja storilka, ne dokazujejo njenega alibija, saj za prejem e-dopisa ni potrebno sedeti pred računalnikom,(1) e-dopis, ki ga je poslala storilka, pa je bil poslan kasneje. Kršiteljičine navedbe, da je v času prekrška nekdo drug vozil njen avtomobil (družinski člani, serviser, voznik), je sodišče ocenilo kot tako pavšalne, da z njimi storilka ne more uspeti.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je okrajno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, navedene v zahtevi za sodno varstvo, in za svojo odločitev podalo ustrezne in razumne razloge. Kot je navedlo že okrajno sodišče, prejem elektronske pošte ne dokazuje storilkinega alibija, zatrjevani sestanki s strankami in telefonski pogovori pa tudi niso z ničemer izkazani. Storilka je sicer ob trditvah o sestankih in telefonskih pogovorih predlagala zaslišanje dveh prič in navedla njune podatke, vendar po oceni Vrhovnega sodišča ni z ustrezno verjetnostjo izkazala njihove pravne relevantnosti. Glede M. D. storilka v zahtevi navaja le, da je imela z njim krajši posvet, ki ga je časovno umestila v čas po koncu sestanka z dolžnikom A. O., začetem ob 10 uri. Glede na to, da je bil prekršek storjen ob 12.19 uri, predlagan dokaz ni pravno relevanten za dokazovanje storilkinega alibija. S trditvami o telefonskih razgovorih, ki jih je imela z M. J. zaradi unovčevanja bančne garancije med 11.37 in 14.46 uro, kar naj bi predlagana priča potrdila, storilka prav tako ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala pravne relevantnosti predlaganega dokaza, saj te trditve, tudi če se izkažejo za resnične, ne dokazujejo, da storilka v času prekrška ni bila v vozilu, temveč v svoji odvetniški pisarni.

11. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile kršiteljici v konkretnem postopku, ki je tekel pred pravnomočnostjo sodbe, zagotovljene ustrezne možnosti uveljavljanja pravic in jamstev poštenega postopka. Vrhovna državna tožilka sicer utemeljeno navaja, da je v situaciji, ko je plačilni nalog za cestnoprometni prekršek izdan šele enajst mesecev po zaznavi prekrška, ne da bi bil kršitelj o njem pred tem kakorkoli obveščen, kršitelju močno oteženo in v določeni meri onemogočeno predlaganje relevantnih dokazov za svojo razbremenitev v smislu določbe 233. člena ZVCP-1. Prekrškovni organ, ki z veliko zamudo izdaja plačilne naloge za prekrške z izjemno enostavno dejansko in dokazno situacijo, zagotovo ne ravna skladno z načelom hitrega postopanja, ki je eno temeljnih načel zakonske ureditve, po kateri odločajo prekrškovni organi v hitrem postopku z izdajo plačilnega naloga.(2) Poleg tega, kot utemeljeno navaja vrhovna državna tožilka, lahko v določenih primerih takšno odlašanje bistveno oteži položaj storilca in krši temeljna jamstva poštenega postopka.

12. Ni pa moč pritrditi vložnici, da je bilo tudi storilki v konkretnem primeru zaradi poteka časa in nerazumno dolgega odločanja prekrškovnega organa onemogočeno oziroma oteženo dokazovanje alibija in uveljavljanje procesnih pravic. Iz navedb v zahtevi za sodno varstvo je namreč razbrati, da se je storilka lahko s pomočjo svojih zapiskov in evidenc zelo natančno spomnila, kaj se je dogajalo kritičnega dne, razen za čas storitve prekrška, za katerega ni navedla in predložila nobenega materialno pravno relevantnega dokaza, s katerim bi lahko zbudila razumen dvom o tem, da je bila ob 12.19 uri za volanom svojega vozila.

13. Vrhovno sodišče ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti ni presojalo navedb, ki se nanašajo na vprašanje utemeljenosti omejitve hitrosti vožnje na Brdnikovi cesti v Ljubljani med Večno potjo in Cesto za Brdom, ki naj bi bila po mnenju vložnice v času storitve obravnavanega prekrška neustrezna in posledica nepravočasnega ukrepanja pristojnih. S tem navedbami vložnica namreč ne uveljavlja nobene kršitve zakona v zvezi z izpodbijano pravnomočno sodbo.

14. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vrhovna državna tožilka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Op. št. (1): Elektronsko pošto je mogoče prebirati in pošiljati tudi preko mobilnega telefona.

Op. št. (2): Da je takšna praksa prekrškovnih organov zelo problematična nenazadnje dokazuje kasnejša zakonska sprememba oziroma dopolnitev določbe 42. člena ZP-1 z novelo ZP-1H, na katero opozarja vložnica.