Jedro

Kavza prodajne pogodbe je v vzajemnih izpolnitvah, po katerih ena pogodbena stranka na drugo prenese lastninsko pravico na stvari, druga pa za to izroči dogovorjeno kupnino. V konkretnem primeru prodajna pogodba obstoja vzajemnih izpolnitev ni imela, saj je bila v času sklepanja sporne prodajne pogodbe tožnica že lastnica nepremičnine, zaradi česar toženka svoje pogodbene obveznosti ne more izvršiti, zato je navedena pogodba nična. Namen kupca pri kupoprodajni pogodbi že po naravi stvari ni v tem, da kupi lastno stvar.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranska intervenientka nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prodajna pogodba št. 000, ki sta jo dne 15. 12. 2012 sklenili pravdni stranki, nična (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 87.588 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015 do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (zakonske zamudne obresti od zneska 87.588 EUR od 9. 4. 2013 do 8. 12. 2015) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov, in sicer tožeči stranki v višini 3.827,18 EUR in stranski intervenientki v višini 4.433,71 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta pravdni stranki in stranska intervenientka.

3. Tožnica in stranska intervenientka izpodbijata zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 87.588 EUR od 9. 4. 2013 do 8. 12. 2015. Tožnica meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka v slabi veri šele od vložitve tožbe in ne že v času sklepanja prodajne pogodbe. Ugotovitve, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljevalo poštenost oziroma dobrovernost toženke, so v nasprotju z ugotovitvami Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodbi P 633/2016-I z dne 12. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 405/2018, s katerima je bila ugotovljena ničnost pogodbe o preužitku. Razlogi, ki so navedeni v obrazložitvi navedenih sodb, predstavljajo bistvene okoliščine, na katerih temelji izrek, to je ničnost pogodbe o preužitku, in bi jih moralo upoštevati sodišče tudi v tej pravdi. Ker jih sodišče ni upoštevalo in je sprejelo drugačno odločitev, je kršilo določilo „res iudicata“. Toženka res ni bila dedinja po pokojni A. A., je pa postala lastnica idealnega deleža parc. št. 53 do 1/8 na podlagi pogodbe o preužitku, ki jo je sklenila s svojo materjo B. B. Slednja pa je bila kot edini še živeči otrok zapustnice dedinja po pokojni A. A. do 1/4 ter je vedela, da parc. št. 53 ne spada v zapuščinsko maso, saj jo je A. A. odsvojila že tekom svojega življenja. O tem je B. B. povedala toženki, saj sta bili v tesnem sorodstvenem razmerju (mati - hči) in je med njima obstajalo razmerje medsebojnega zaupanja in podpiranja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da toženki ni moč očitati nepoštenosti oziroma nedobrovernosti, ker je bila sporna nepremičnina vključena v sklep o dedovanju kot sestavni del zapuščine ter da je B. B. prosto razpolagala z idealnim deležem na tej parceli. Sklep o dedovanju je namreč ugotovitvena odločba in veže stranke samo glede odločitve o pravici do dedovanja. V konkretnem primeru sporna nepremičnina ni mogla preiti na dediče, saj ni več predstavljala dela zapuščinske mase, ker je pokojna A. A. z njo razpolagala že za časa svojega življenja. Po prepričanju tožnice bi dejstvo, da so bili na sporni nepremičnini zgrajeni vojaški objekti ter da je tožnica plačevala davke in druge dajatve v zvezi z nepremičnino, pri povprečno skrbnem človeku moralo vzbuditi sum, da parcela ne more biti predmet zapuščinske mase in da torej B. B. s svojim idealnim deležema na tej parceli ni mogla prosto razpolagati.

4. Tudi stranska intervenientka meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Tudi ona meni, da je bila toženka pri sklenitvi prodajne pogodbe nedobroverna, saj jo je mati seznanila s tem, da je A. A. predmetno sporno nepremičnino odsvojila že tekom svojega življenja. Opozarja, da je mati toženke na toženko s pogodbo o preužitku prenesla lastninsko pravico na sporni nepremičnini prav zato, da se zabriše njena nedoborovernost, na kar kaže tudi dejstvo, da je bila pogodba o preužitku sklenjena dne 24. 8. 2012, prodajna pogodba pa dne 15. 12. 2012. Ne gre spregledati dejstva, da je toženka opustila svoje dolžnostno ravnanje oziroma raziskovalno dolžnost, saj so bile glede na to, da se je na nepremičnini nahajal vojaški objekt, nedvomno podane okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem prevzemniku vzbudile dvom, da nepremičnina ni v lasti preužitkarja, ob hkratnem nespornem dejstvu, da nobenega izmed sodedičev v vseh letih trajanja zapuščinskega postopka niso bremenili nobeni stroški in javna bremena. Meni, da je tožnica ob upoštevanju 193. člena OZ upravičena do povrnitve vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper I., II. IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o ugovoru pasivne legitimacije. Vztraja pri trditvi, da je za (eventualno nastalo) prikrajšanje tožnici odgovorna zgolj stranska intervenientka, ker njen pravni prednik (Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine L.-...) ni izpolnil obveznosti iz menjalne pogodbe ter na tožnico prenesel lastninsko pravico. Enakega mnenja je bila pred vložitvijo tožbe v konkretnem postopku tudi tožnica, ki je zoper stransko intervenientko vložila tožbo na plačilo odškodnine. Res se navedeni spor nanaša na drugo pogodbeno razmerje in tudi stranki pogodbe nista isti, vendar pa se dejanska podlaga spora v pretežni meri pokriva z dejansko podlago v konkretnem sporu. Zmotno je sodišče zavrnilo ugovor toženke glede neobstoja pravnega interesa tožnice za vodenje predmetne pravde. Tožnici bi bilo mogoče pravni interes priznati šele, če bi bila v zgoraj navedenem sporu neuspešna. Nadalje pritožba sodišču očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče s tem, ko je presodilo, da je prodajna pogodba zaradi odsotnosti podlage nična, prekoračilo trditveno podlago. Niti tožnica niti stranska intervenientka nista ničnosti prodajne pogodbe utemeljevali z neobstojem kavze, temveč sta jo utemeljevali z nemoralnostjo toženke. Navedenega postopanja sodišča pri presoji ničnosti prodajne pogodbe ne opravičuje niti določilo 92. člena OZ. Materialnopravno napačna je tudi presoja sodišča o ničnosti prodajne pogodbe zaradi neobstoja kavze. Tožnica se je s sklenitvijo prodajne pogodbe veljavno zavezala toženki plačati kupnino, toženka pa se je zavezala, da bo nanjo prenesla lastninsko pravico na nepremičnini. Dejstvo, da se je kasneje izkazalo, da toženka v trenutku sklepanja pogodbe ni bila lastnica nepremičnine, na obstoj kavze prodajne pogodbe nima nobene vpliva. Zaveza toženke na tožnico prenesti lastninsko pravico je namreč veljavna ne glede na to, da toženka ob sprejemu zaveze ni bila lastnica nepremičnine (440. člen Obligacijskega zakonika2). Pravno napačna je tudi izpodbijana odločitev glede vračila kupnine. V konkretnem primeru prikrajšanje tožnice kot pogoj za uporabo inštituta neupravičene obogatitve ni podano. Tožnica je namreč lastnica nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe, toženka pa je obdržala kupnino, kar pomeni, da tožnica na račun toženke ni prikrajšana. Tožnica bi bila prikrajšana le v primeru, če bi toženka obdržala tako nepremičnino kot tudi kupnino. Pravno napačna je presoja sodišča, da sklicevanje toženke na določilo 191. člena OZ ni utemeljeno. Toženka je v postopku trdila in dokazovala, da je bila tožnica (oziroma bi morala biti) seznanjena z menjalno pogodbo iz leta 1977 in kupno pogodbo iz leta 1978. Iz predložene dokumentacije izhaja, da se je tožnica zavedala, da je z lastništvom nepremičnine, ki jo ima v posesti in zanjo plačuje dajatve, kot njen lastnik pa je vknjižena pokojna A. A., nekaj hudo narobe. Toženka izpostavlja dopis MORS šifra ... z dne 21. 10. 2005, dopisa Občine št. ... z dne 8. 11. 2005 ter pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanje lastninske pravice z dne 28. 5. 2008, iz katerih jasno izhaja, da se je tožnica zavedala, da je treba lastninsko stanje nepremičnine še urediti. Kupna pogodba iz leta 1978 se je nahajala v zapuščinskem spisu po pokojni A. A. vse od leta 1983 dalje, zato bi morala tožnica v spis vpogledati že pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Toženka se ne strinja s stališčem sodišča, da bi morala toženka za uporabo 191. člena OZ dokazati, da je tožnica pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedela, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi prodajne pogodbe in relevantnih določil ZLNDL. Pogoji za pridobitev lastninske pravice tožnice na podlagi menjalne pogodbe in priposestvovanja so se iztekli še preden je tožnica sklenila prodajno pogodbo, kar bi tožnica kot dober gospodarstvenik morala vedeti. Nadalje je sodišče ugovor toženke po drugem odstavku 87. člena OZ neutemeljeno zavrnilo. Ne glede na razlog ničnosti namreč sodišče ne more prisoditi vračilo kupnine stranki, ki je nepoštena. Ker tožnica ni izkazala zahtevane skrbnosti, bi moralo sodišče kondikcijski zahtevek zavrniti. Napačna je odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje do plačila. Toženka je sodbo VSL I Cp 405/2018, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, prejela šele 31. 8. 2018, kar pomeni, da ji do tega dne ni mogoče očitati nepoštenosti. Nadalje meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njene navedbe, da bo zoper tožnico vložila odškodninsko tožbo zaradi protipravnega ravnanja njenega organa. Napačna je tudi odmera stroškov postopka stranski intervenientki.

6. Toženka je podala odgovor na pritožbo stranskega intervenietna ter odgovor na pritožbo tožnice. Tožnica in stranski intervenient sta odgovorila na pritožbo toženke.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenih zahtevkih tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. 9. V postopku na prvi stopnji so bila ugotovljena naslednja pravno pomembna dejstva: - pravni prednik tožnice (Vojna pošta ...) in pravni prednik Občine (Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine L.-...) sta 18. 11. 1977 sklenila menjalno pogodbo, s katero se je pravni prednik Občine zavezal na pravnega prednika tožnice prenesti pravico uporabe na nepremičnini, parc. št. 53 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ki je bila ob sklenitvi prodajne pogodbe v lasti pravne prednice toženke A. A.; - sedaj že pokojna A. A. kot prodajalka in Komunalna skupnost Občine L.-... (pravna prednica Občine) kot kupec sta dne 18. 10. 1978 sklenila kupno pogodbo namesto razlastitve; - pravni prednik Občine je A. A. po kupni pogodbi v celoti plačal dogovorjeno kupnino; - pravni prednik tožnice je sporne nepremičnine prevzel v posest, na njej zgradil vojaške objekte in s tem na nepremičnini pridobil pravico uporabe; - pravna prednica toženke B. B. je bila na podlagi sklepa o dedovanju ID 386/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2010, po pokojni A. A. v zemljiški knjigi vknjižena kot solastnica (med drugim tudi) sporne nepremičnine in sicer v deležu do 1/4; - B. B. in toženka sta 24. 8. 2012 sklenili pogodbo o preužitku, s katero je B. B. na toženko prenesla svojo solastninsko pravico (med drugim) tudi na sporni nepremičnini; - B. B. je hči pokojne A. A., toženka pa je hči B. B.; - tožnica kot kupec in toženka kot prodajalka sta dne 15. 12. 2012 sklenili prodajno pogodbo za solastninski delež toženke na sporni nepremičnini do nerazdelnih 1/8 za kupnino v višini 87.588 EUR, ki je bila toženki nakazana dne 8. 4. 2013; - Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I P 633/2016 z dne 12. 5. 2017, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo VSL I Cp 405/2018 z dne 25. 7. 2018, ugotovilo, da je pogodba o preužitku z dne 24. 8. 2012 nična v delu, ki se nanaša na solastninski delež sporne nepremičnine do 1/4, vzpostavilo je prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov ter ugotovilo, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine; - da je bila toženka v trenutku sklepanja prodajne pogodbe št. 000 z dne 15. 12. 2012 dobroverna.

O pritožbi tožnice

10. Zahtevek na ugotovitev ničnosti obravnavane kupoprodajne pogodbe je po svoji vsebini vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP), saj ga tožnica uveljavlja skupaj z nadaljnjim dajatvenim zahtevkom na vrnitev kupnine. Od ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe je namreč odvisna odločitev o nadaljnjem dajatvenem tožbenem zahtevku. Prejudicialnost pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku tako nadomešča siceršnjo procesno predpostavko za ugotovitveno tožbo. Zato tožnici pravnega interesa za vmesni ugotovitveni postopek, ker gre za predhodno vprašanje o glavnem zahtevku, ni bilo treba niti zatrjevati niti izkazati. Glede dajatvenega zahtevka za vrnitev kupnine pa se pravni interes predpostavlja in ga tudi ni bilo potrebno posebej izkazovati.

11. Teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Stvarna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravice ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. V tem primeru zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej da tožnica trdi, da je nosilka pravic, toženka pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Ali je to zatrjevanje resnično, torej ali je stvarna legitimacija res podana, je odvisno od odločitve o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Procesna legitimacija pa pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (v subjektivnem in objektivnem smislu - torej z določitvijo strank, spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pravilno navedlo, da tožnica vtožuje ničnost prodajne pogodbe, ki sta jo dne 15. 12. 2012 sklenili pravdni stranki, in vračilo kupnine. Toženka je torej subjekt zatrjevane obveznosti, zaradi česar tožnica pravilno uveljavlja svoje pravice iz navedenega pogodbenega razmerja zoper toženko. Odločitev v gospodarskem sporu, kjer tožnica toži stranskega intervenienta na plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe iz leta 1977, na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj se gospodarski spor nanaša na drugo pogodbeno razmerje, prav tako pa tudi stranki pogodbe nista isti, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi pojasnilo, zaradi česar uveljavljana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Z odločitvijo prvega sodišča, da je prodajna pogodba zaradi odsotnosti kavze nična ter o posledicah, ki iz tega izhajajo, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 13. Kavza je bistveni namen pogodbe, zaradi katere se je pogodbenik sploh odločil za sklenitev pogodbe. Pri dvostranskih obveznostnih pogodbah kavza ne obstoji, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti. Prepovedana je tudi navidezna podlaga. Stranka ima lahko nepravilno predstavo o njej, misli, da kavza obstaja, pa ne obstaja – putativna kavza 3. 14. Po določbi 435. člena OZ je pravna podlaga prodajne pogodbe v tem, da se lastnik stvari zaveže, da bo na kupca stvari prenesel lastninsko pravico, kupec pa mu bo plačal kupnino. Kavza prodajne pogodbe je torej v vzajemnih izpolnitvah, po katerih ena pogodbena stranka na drugo prenese lastninsko pravico na stvari, druga pa za to izroči dogovorjeno kupnino. V konkretnem primeru prodajna pogodba obstoja vzajemnih izpolnitev ni imela, saj je bila v času sklepanja sporne prodajne pogodbe tožnica že lastnica nepremičnine, zaradi česar toženka svoje pogodbene obveznosti ne more izvršiti, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča navedena pogodba nična. Namen kupca pri kupoprodajni pogodbi že po naravi stvari ni v tem, da kupi lastno stvar. Pravilno je sodišča prve stopnje tudi pojasnilo, da je presoja nevednosti (morebitne zmote in s tem povezane dobre ali slabe vere pogodbenikov) za zaključek o ničnosti prodajne pogodbe brezpredmetna.

15. Neutemeljeno pritožba očita kršitev razpravnega načela, ker je prvo sodišče ničnost kupoprodajne pogodbe utemeljilo z odsotnostjo kavze. Tožbene trditve, da je toženka kot nelastnica na tožnico kot lastnico prenesla lastninsko pravico na sporni nepremičnini proti plačilu kupnine v višini 87.588 EUR zadostujejo za zaključek o odsotnosti kavze prodajne pogodbe. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti poiskati tisto materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom, ki se navezujejo na takšno pravno posledico kot jo uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom. Pa tudi sicer je na odsotnost dopustne kavze prodajne pogodbe opozorila stranska intervenientka v pripravljalnih vlogah z dne 12. 2. 2019 ter z dne 17. 4. 2019. 16. V predmetni zadevi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 43. točki obrazložitve, tudi ni uporabljiv 440. člen OZ, ki govori o prodaji tuje stvari. Določba 440. člena ureja položaj, ko se prodajalec, ki ni lastnik stvari, zaveže prenesti lastninsko pravico na kupca, ki prav tako ni lastnik stvari. Običajno gre za primere, ko prodajalec proda nepremičnino dvema različnima kupcema, zaradi česar je potrebno zaščititi dobrovernega nevknjiženega kupca v eni od več zaporednih prodaj. Vendar pa je konkretna situacija drugačna. V konkretni zadevi je bila tožnica v trenutku sklepanja prodajne pogodbe že lastnica sporne nepremičnine.

17. Nična pogodba nima pravnega učinka, zato nobena od pogodbenih strank nima izpolnitvenega zahtevka. Kdor pa je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svoje obveznosti, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima na podlagi navedenega pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.4 Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo zahtevku za vrnitev kupnine na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, opomba ki določa, da mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je bila izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je inštitut neupravičene obogatitve sredstvo za saniranje nepravičnosti. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnica na podlagi nične prodajne pogodbe toženki izročila kupnino v višini 87.588 EUR, zato jo je v tej višini dolžna tožnici tudi vrniti. Koliko je tožnica plačala za nepremičnino Občini je v tem postopku irelevantno. Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni pogojev za uporabo inštituta neupravičene obogatitve, ker je tožnica nepremičnino obdržala. Prikrajšanje tožnice se kaže v tem, da je kupnino plačala dvakrat. Toženka pa predmetne nepremičnine ni obdržala iz preprostega razloga, ker ni njena lastnica, pravna prednica toženke pa je za sporno nepremičnino oziroma njen del že prejela kupnino.

18. Neutemeljeno je sklicevanje toženke tudi na določbo drugega odstavka 87. člena OZ, na podlagi katere lahko sodišče, če je pogodba nična, zato ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov. V konkretnem primeru sodišče ni ugotovilo ničnosti pogodbe, ker naj bi stranki ravnali v nasprotju s splošnim načelom vestnosti in poštenja ali bi prekršili moralna načela, zato uporaba drugega odstavka 87. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

19. Toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na 191. člen OZ, ki določa, da kdor nekaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Dejanski stan 191. člena OZ ne zajema primerov, ko dolžnik plačuje nekaj, ker je v zmoti obstoja svojega dolga. Samo v primeru, če dolžnik plača nekaj ob zavedanju, da ni dolžan, tega ne more zahtevati nazaj. V primeru, da plača v zmoti, ne glede na to, ali je njegova zmota opravičljiva ali ne, pa ob izpolnitvi navedeno plačano lahko zahteva nazaj. Pritožbeno sodišče se strinja z logično dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ob sklepanju prodajne pogodbe ni vedela za obstoj kupne pogodbe, sklenjene v letu 1978 med pravno prednico A. A. in pravnim prednikom stranske intervenientke. Iz listin, na katere se v pritožbi izrecno sklicuje toženka pa tudi ne izhaja, da bi tožnica vedela za obstoj navedene pogodbe. Zgolj vedenje o neurejenem zemljiškoknjižnem stanju pa za uporabo 191. člena OZ ne zadošča. Poleg tega tožnici tudi ni mogoče očitati, da bi morala pogodbo, ki sta jo sklepala pravni prednik stranske intervientke in A. A. hraniti med listinami, saj tožnica ni bila stranka pogodbe, ali da bi bila dolžna pred sklenitvijo prodajne pogodbe vpogledati v zapuščinski spis in preveriti postopek dedovanja, saj zapuščinski spis ni mesto, kjer se zbirajo listne o premoženju, ki ga je zapustnik odsvojil. Za uporabo 191. člena OZ je odločilno vedenje tožnice o obstoju pogodbe, in ne njena neskrbnost. 20. V skladu z določbo 193. člena OZ mora pridobitelj plačati zamudne obresti in sicer, če je nepošten od dneva pridobitve, v primeru dobrovernosti pa od dneva vložitve tožbenega zahtevka. Neutemeljeno toženka izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice od vložitve tožbe. Meni, da bi obresti morale teči šele od 1. 9. 2018 dalje, to je po prejemu sodbe VSL I Cp 405/2018, na podlagi katere se je toženka seznanila, da je tožnica postala lastnica predmetne nepremičnine. Prejem citirane sodbe na tek zamudnih obresti ne vpliva. Toženka je bila v zamudi z izpolnitvijo najkasneje od trenutka, ko je bila s strani tožnice vložene tožbe pozvana na vrnitev prejete kupnine iz nične pogodbe (193. člen OZ). Pa tudi sicer zgoraj citirana sodba nima oblikovalnega učinka.

21. Sodišče prve stopnje je stranski intervenientki utemeljeno priznalo stroške priprave štirih pripravljalnih vlog, prav tako pa tudi stroške zastopanja na narokih 17. 4. 2019 in 19. 6. 2019. Stranska intervenientka je v citiranih pripravljalnih vlogah poglobljeno in argumentirano odgovarjala na navedbe toženke, prav tako je pristopila tudi na oba naroka. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi morala stranka intervenientka na narokih ponavljati navedbe tožnice, zadostuje, da je v svoji kontrolni funkciji ocenila, da so že navedbe tožnice zadostne in ne potrebujejo dopolnitve.

O pritožbah tožnice in stranske intervenientke

22. Toženki nepoštenosti pri sklepanju nične prodajne pogodbe ni bilo mogoče očitati, zato pripadajo tožnici zamudne obresti šele od vložitve zahtevka in ne že od plačila kupnine. Ker se dobrovernost domneva, je bilo na tožnici dokazno breme, da je bila toženka nedobroverna že pred vložitvijo tožbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica s stopnjo prepričanja navedene domneve ni uspela izpodbiti.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za presojo nepoštenosti toženke relevantno zgolj A. A. V pritožbi nanizana dejstva, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba le nekaj mesecev po sklenitvi pogodbe o preužitku, da se je na sporni nepremičnini nahajal ograjen vojaški objekt ter da toženka ni plačevala stroškov in javnih bremen povezanih s sporno nepremičnino, še ne zadostujejo za prepričanje o izpodbiti domnevi dobrovernosti toženke. Tudi pritožbeno zatrjevanje obstoja sorodstvenega razmerja in medsebojnega zaupanja ter podpiranja med B. B. in toženko še ne pomeni, da je dejansko B. B. toženki tudi povedala za obstoj navedene kupoprodajne pogodbe.

24. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela res iudicata, ker ni upoštevalo razlogov in ugotovitev, razvidnih iz obrazložitve odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 633/2016 – I z dne 12. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 405/2008, na podlagi katerih je bila ugotovljena ničnost pogodbe o preužitku. Pravnomočna namreč postane le v izreku vsebovana odločitev. Res je izrek sodne odločbe odraz njene obrazložitve, kar pa še ne pomeni, da s pravnomočnostjo izreka postanejo pravnomočni tudi razlogi sodne odločbe (sodba VIII Ips 174/2013 z dne 23. 12. 2013).

25. Tožnica tožbenega zahtevka ni uveljavljala na odškodninski podlagi, zaradi česar uporaba 91. člena OZ ne pride v poštev. Ker niti eni niti drugi pravdni stranki ni mogoče očitati, da sta bili v njunem odnosu nepošteni druga do druge, tudi sicer ni pogojev za odškodninsko odgovornost, je pa v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ, kot je bilo že navedeno, toženka dolžna tožnici na podlagi nične pogodbe prejeto kupnino vrniti.

26. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

27. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, odgovori pa niso bili potrebni, zato pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Glej: P. Grilc in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 310, 311. 4 Glej: A. Polajnar Pavčnik in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 514.