Jedro

Ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost, zato le na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost.

Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev. Tudi če bi bilo tožnika pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka res strah govoriti o svoji spolni usmerjenosti, pa ni izkazal, da bi bil v okoliščinah obravnavane zadeve tak strah razumen oziroma utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

<em>Izpodbijani sklep</em>

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 8. 4. 2024. Iz njih je v zvezi z novimi dejstvi in dokazi razvidno, da hoče tožnika zaradi njegove homoseksualnosti ubiti njegov oče. Tožnik prvič sploh ni vedel, kaj je mednarodna zaščita. Kot homoseksualec je imel težave v Maroku, saj so ga oče in drugi ljudje pretepali. V azilnem domu ga je zaradi tega nekdo zabodel z nožem (tožnik je pokazal brazgotino na vratu). V Maroku je homoseksualnost zločin in je ne sprejemajo. Na vprašanje, ali je istospolna usmerjenost v Maroku kazniva, je tožnik odgovoril, da zato lahko greš v zapor od 18 mesecev do treh let. Misli, da je skrivna LGBT organizacija v A., vendar mu je ni uspelo najti.

3.Na vprašanje, kdaj je spoznal, da je istospolno usmerjen, je tožnik odgovoril, da to ve od šestega ali sedmega leta. Zato je bilo njegovo življenje težko, saj je maroška družba konzervativna in to zavrača. Cela družina te zapusti, kar se je zgodilo tudi njemu, saj oče in bratje niso imeli razumevanja. Zato je tožnik pobegnil iz Maroka. Na vprašanje, zakaj tega razloga ni navedel že v prvem postopku, je tožnik odgovoril, da sploh ni vedel, kaj je mednarodna zaščita. Bil je šokiran, ko mu je odvetnik rekel, da ima deset dni, da zapusti državo. Živi v strahu, da bi ga vrnili domov, saj je njegovo življenje tam ogroženo. Pred podajo prošnje za mednarodno zaščito so ga napadli z nožem. Bil je prestrašen, saj so ga napadli zato, ker je homoseksualec. Ni bil prepričan, da ne bo ogrožen, če bo to povedal, saj ni dobro poznal postopka. Na pojasnilo, da je bil v prvem postopku informiran o pravicah in obveznostih ter o zaupnosti postopka, je odgovoril, da ni imel zaupanja do nikogar, saj se je res zelo bal. Sedaj, ko že toliko časa biva v Sloveniji, je postal bolj zaupljiv. Ima dokaze, da je bil v Maroku preganjan, da ga je oče vrgel iz hiše in da je homoseksualec. Tožnik je predložil tri slike odrgnin in ureznin.

4.Na poziv tožene stranke, naj pojasni, zakaj je v prvem postopku dejal, da je živel z očetom, danes pa pravi, da ga je oče vrgel iz hiše, je tožnik izjavil, da je najprej živel pri očetu. Ko ga je začel pretepati zaradi njegove spolne usmerjenosti, se je odselil k materi. Po celem telesu ima odrgnine, ki to dokazujejo. Na koncu je tožnik izjavil, da je zdaj povedal vse in da Slovenijo prosi za zaščito. Dodal je še, da je francoski kanal 24 z njim želel opraviti intervju, kar je mama zavrnila zaradi tožnikove varnosti. O njem pa so napisali članek. Zaradi tožnikove homoseksualnosti sta se oče in mama ločila. V Maroku ga ogroža družina, oče in bratje, saj bi ga ubili. Nekateri člani njegove družine ga nočejo videti. Tožnik je predložil članek o tem, da so v Casablanci trije mladeniči slekli in slikali 17-letnika zaradi suma, da je homoseksualec. S temi posnetki so poskušali izsiljevati njegovo družino.

5.Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je tožnik je 27. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila z odločbo z dne 5. 4. 2023, Upravno sodišče pa je s sodbo I U 593/2023-14 z dne 24. 4. 2023 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo. Pritožbo zoper omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo I Up 187/2023 z dne 5. 7. 2023. Navedena odločitev je 5. 7. 2023 postala pravnomočna, 17. 7. 2023 pa izvršljiva. Iz registracijskega lista Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana. z dne 25. 3. 2024 izhaja, da je tožnik 22. 3. 2024 ponovno nezakonito vstopil na območje Slovenije. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik že 23. 2. 2023 obravnavan za nedovoljen prestop državne meje iz Hrvaške. v Slovenijo in nato nameščen v azilni dom v Ljubljani, ki ga je junija 2023 samovoljno zapustil in odpotoval v Španijo. Bival je v D., vendar je ugotovil, da razmere za življenje niso takšne, kot je predvideval, zato se je odločil, da bo odšel nazaj v Slovenijo. Iz Španije je z avtobusom odpotoval v Francijo, nato je pot nadaljeval z vlakom v Italijo ter naprej proti Sloveniji. Z avtobusom je prišel v Ljubljani in se vrnil v azilni dom na Viču.

6.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem je prvič navedel, da je istospolno usmerjen in da je imel zato težave v Maroku, saj so ga pretepali oče in drugi ljudje. V azilnem domu ga je nekdo zaradi tega zabodel z nožem. Maroška družba istospolno usmerjenih ne sprejema, za to je predvidena tudi zaporna kazen do treh let.

7.Tožnik je predložil tri slike odrgnin in ureznin na svojem telesu in del članka o tem, da so trije mladeniči napadli 17-letnika v Casablanci. Naknadno je 16. 4. 2024 posredoval dokument, da je že več mesecev član Društva Legebitra, s katerim ga je seznanil njegov prijatelj v Sloveniji. Očetov napad tožnik dokazuje s sliko, iz katere je razvidno, da je njegova hrbtenica ukrivljena zaradi pretepa, s sliko zdravniškega izvida o bolečinah v hrbtu in s priporočilom fizioterapije.

8.Tožena stranka je presodila, da predloženi dokazi ne dokazujejo tožnikovih navedb o istospolni usmerjenosti in očetovem napadu. Iz slik telesnih poškodb so sicer razvidne brazgotine, odrgnine in ureznine, vendar pa ni mogoče ugotoviti, zakaj in kdaj so nastale poškodbe. Tožnik je navajal, da je brazgotina na vratu posledica dejanja v azilnem domu, ko ga je nekdo zabodel z nožem, ostale odrgnine na telesu pa naj bi nastale zaradi očetovega pretepanja. Vendar pa fotografije niso opremljene z datumom, zato jih ni mogoče nesporno povezati z zatrjevanimi dogodki. Iz tožnikove razlage je mogoče razumeti, da se del 28. 9. 2015 objavljenega članka z naslovom "Maroko: Trije mladeniči so bili aretirani zaradi suma napada na istospolno usmerjenega mladoletnika v A.", ki ga je napisal francoski kanal 24, nanaša na tožnika. Z njim so namreč želeli opraviti intervju, ki ga je mama zavrnila zaradi tožnikove varnosti. Predloženi izsek članka po mnenju tožene stranke ne potrjuje, da se članek nanaša na tožnika, saj ne navaja nobenih podatkov, razen tega, da so nadlegovali mladoletnika iz A. Če bi se navedeni članek res nanašal na tožnika, potem je mogoče utemeljeno pričakovati, da bi (tožnik) predložil s tem povezano policijsko poročilo, saj iz članka izhaja, da so bili trije mladeniči aretirani in pridržani zaradi suma napada na istospolno usmerjenega mladoletnika.

9.Tožnik je 16. 4. 2024 predložil dodatne dokaze, in sicer dogovor o prostovoljnem delu v društvu Legebitra, ki velja od 1. 4. 2024 do 31. 12. 2024. Ker je iz policijske dokumentacije razvidno, da se je tožnik vrnil v Slovenijo 22. 3. 2024, ne držijo njegove izjave o večmesečnem udejstvovanju v tem društvu. Prav tako navedeno dokazilo izkazuje le, da je podpisal dogovor o prostovoljnem delu, v društvu pa naj bi se učil tudi angleški jezik. Tudi dve rentgenski sliki, da ima ukrivljeno hrbtenico, in izvid o bolečinah v hrbtu ne potrjujejo, da je navedeno posledica očetovega pretepanja, saj bi poškodbe lahko nastale kjerkoli in ne na tako, kot zatrjuje tožnik. Zato po presoji tožene stranke ne gre za nove dokaze, saj tožnik z njimi ni dokazal svoje istospolne usmerjenosti oziroma razloga, zaradi katerega bi bil upravičen do uvedbe ponovnega postopka.

10.Tožena stranka navedenega novega dejstva, da je tožnik istospolno usmerjen in da je zato imel težave v Maroku, ni štela kot novo dejstvo v postopku. Omenjeno dejstvo je namreč obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve (5. 4. 2023), krivda, da tega dejstva ni omenjal že prej, pa je izključno tožnikova, še posebej zato, ker je pred toženo stranko sprožil več postopkov (prošnja za mednarodno zaščito in osebni razgovor, obravnava na Upravnem sodišču) in je tako imel številne priložnosti za omembo tega dejstva. Pristojni organ ne sprejema tožnikovih pojasnil, da v prvem postopku sploh ni vedel, kaj je mednarodna zaščita in da so ga pred prošnjo napadli z nožem, ker je homoseksualec, saj je bil v okviru informiranja seznanjen z razlogi za upravičenost do mednarodne zaščite v Sloveniji. Pri tem ni bistveno, da tožnik ni vedel, kaj je mednarodna zaščita, oziroma kdaj je dejansko izvedel, kaj je njen smisel, saj so pomembni le dejanski razlogi, zaradi katerih je oseba odšla iz izvorne države. Zato je bil tožnik večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine ter večkrat vprašan, ali bi želel še kaj dodati.

11.V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik ob podaji prošnje kot razlog za odhod iz izvorne države navedel revščino in brezposelnost. V zvezi z zdravstvenimi težavami je izpostavil bolečine zaradi poti v Evropo in ni omenjal napada z nožem, ki naj bi se zgodil malo prej. Tega ni omenjal niti kasneje v postopku. Glede na to, da je tožnik prvič nezakonito vstopil v Slovenijo 23. 2. 2023, prošnjo za mednarodno zaščito pa je podal 27. 2. 2023, bi se moral napad nanj zgoditi v navedenih dneh. Če bi se res zgodil v azilnem domu in bi bila vzrok zanj tožnikova spolna usmerjenost, bi bilo o tem sestavljeno policijsko poročilo, saj v azilnem domu velja ničelna toleranca do nasilja nad prosilci za mednarodno zaščito. Po presoji tožene stranke tožnik ni izkazal, da so ga pred podajo prošnje napadli v azilnem domu zaradi istospolne usmerjenosti.

12.Skoraj mesec dni kasneje (24. 3. 2023) je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor ob prisotnosti njegovega pooblaščenca, ki ga je še dodatno seznanil z razlogi, ki so relevantni v okviru presoje mednarodne zaščite, zato ni utemeljeno tožnikovo pojasnilo, da ni vedel, kaj je mednarodna zaščita. Prav tako niso smiselne tožnikove navedbe, da je po preteku časa postal bolj zaupljiv in se je zato odločil razkriti svojo istospolno usmerjenost. Pri tem tožena stranka opozarja, da ne držijo tožnikove navedbe, da ni zapustil Slovenije, saj iz njegove izjave na policiji izhaja, da je konec junija 2023 odšel v Španijo, nato pa se je marca 2024 vrnil v Slovenijo preko Francije in Italije.

13.Tožnik je tudi na osebnem razgovoru navajal le ekonomske in družinske razloge za odhod iz izvorne države. Izjavil je, da je živel z očetom in mačeho, pred tem pa z mamo. Njegova starša sta se ločila, zato je imel tudi psihične težave. Če bi imel dovolj denarja, bi zagotovo ostal z njimi v Maroku. Po presoji tožene stranke so navedene izjave v popolnem nasprotju s tožnikovimi navedbami, da ga je oče pretepal in vrgel iz hiše zaradi njegove istospolne usmerjenosti. Kontradiktornosti izjav ne pojasnijo niti navedbe na podaji zahtevka, da je tožnik najprej živel pri očetu, ko ga je le-ta začel pretepati zaradi njegove spolne usmerjenosti, pa se je odločil za selitev k materi. Tožnik je na osebnem razgovoru zatrdil, da nima drugih razlogov, dejansko stanje pa je z dodatnimi vprašanji pomagal razjasniti tudi njegov pooblaščenec. Tožnikova pojasnila so po oceni tožene stranke neprepričljiva in ne opravičujejo, da že v predhodnem postopku ni navedel okoliščin v zvezi s svojo istospolno usmerjenostjo.

Tožnikove trditve

14.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in dovoli vložitev ponovne prošnje, podrejeno pa odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

15.Tožnik se ne strinja z očitki, da bi moral o svoji spolni usmerjenosti predložiti dokaze in da bi jo moral kot razlog navajati že prej (v zvezi s tem se sklicuje na odločitvi Upravnega sodišča v zadevah I U 684/2022 in I U 547/2021). Meni, da v obravnavani zadevi niso uporabna stališča sodbe I Up 1208/2023. Poudarja, da je v njegovi izvorni državi istospolna usmerjenost kriminalizirana, da je imel taka nagnjenja že kot mladostnik in da je zato trpel očetovo fizično in psihično nasilje, še posebej v najstniških letih, ko se je preselil k materi. Ne drži, da se je naknadno vrnil k očetu in mačehi. Zatrjuje, da bi ga ob vrnitvi ogrožali bratje in širša družina, ker jim je povzročil hudo sramoto, saj maroška družba zavrača istospolno usmerjenost in taka oseba nima nobenih pravic. Zato o tem ni spregovoril že pri podaji prošnje. Ker je bil vzgojen v izjemno radikalnem verskem družinskem okolju, je to nezaupljivost prenesel tudi v Republiko Slovenijo (RS). Trdi, da je članek povezan z napadom nanj, v katerem sicer ni bil fizično poškodovan. Z objavo posnetka so poskušali izsiljevati njegovo družino (očeta), pri čemer storilci niso bili pridržani.

16.V nadaljevanju tožnik navaja, da je po zavrnitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito odšel iz azilnega doma k prijatelju v Ljubljano, kjer je bival skoraj eno leto. Nikoli ni zapustil območja RS, v tem času se je družil z več osebami in zahajal v klub Tiffany ter se s pomočjo partnerja opogumil in razkril svojo spolno usmerjenost. Ko so ga slovenski varnostni organi letošnje leto prijeli, je bil prestrašen in ni povedal po resnici, kje je bil ves čas, kar obžaluje. Pojasnjuje, da je mogoče prišlo do nesporazuma pri prevodu ob podaji prvega zahtevka, saj ni trdil, da je bil napaden v azilnem domu pred podajo prošnje, ampak so ga kasneje napadli neznani tujci arabske narodnosti blizu kluba Tiffany. Ker je bival nezakonito, si napada ni upal prijaviti Policiji, ker pred podajo zahtevka ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, so mu rano oskrbeli prijatelji.

17.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da je bil tožnik že pred sklenitvijo pogodbe o prostovoljnem delu udeležen pri aktivnostih društva Legebitra, ne le zaradi učenja angleškega jezika, ampak predvsem zaradi psihosocialne pomoči, druženja, ker se je počutil varnega, pomagal in sodeloval je tudi pri dogodkih. Res je, da ni čutil potrebe, da jim razkrije, da je nezakonito v RS. Ne strinja se z oceno tožene stranke, da sram in neprijetnosti niso bila opravičila za predhodno opustitev navajanja ključnih razlogov za mednarodno zaščito.

Odgovor na tožbo

18.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da je imel tožnik več priložnosti za sklicevanje na svojo istospolno usmerjenost. Na osebnem razgovoru ga je zastopal pooblaščenec, ki ga je dodatno informiral o razlogih za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku je bila zagotovljena zaupnost postopka, med razgovorom je bil večkrat vprašan, ali bi želel dodati kaj pomembnega, vendar nikoli ni omenil ničesar v zvezi s svojo zatrjevano istospolno usmerjenostjo.

19.Tožena stranka zavrača trditve, da je sprejela stališče, da bi moral tožnik o svoji spolni usmerjenosti predložiti dokaze. Obrazložila je le svojo oceno, da predloženi dokazi ne potrjujejo tožnikove navedbe o novem razlogu (istospolna usmerjenost), ki ga je prvič navedel ob podaji prvega zahtevka. V obravnavani zadevi je bistveno, da je navedeno dejstvo obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, krivdo za opustitev navedbe tega dejstva pa nosi tožnik, saj ne zadošča njegovo pojasnilo, da v prvem postopku ni vedel, kaj je mednarodna zaščita. Poleg tega tožnik ni izkazal napada v azilnem domu pred podajo prošnje (z morebitnim policijskim poročilom), prav tako ničesar ni omenjal ne pred podajo prošnje ne pred osebnim razgovorom. Za nameček tožnik v tožbi trdi, da se navedeni napad nanj sploh ni zgodil pred podajo prve prošnje v azilnem domu, ampak kasneje v Ljubljani blizu kluba Tiffany. Zaradi vseh neskladnosti, tudi glede bivanja v Sloveniji (iz policijske izjave dne 25. 3. 2024 izhaja povsem drugače), tožena stranka ne verjame tožnikovim izjavam.

Dokazni postopek

20.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 do A6), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

21.Tožba ni utemeljena.

22.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Posebna ureditev postopka obravnave naknadne prošnje

23.Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju naknadna prošnja) veljajo posebna postopkovna pravila v Procesni direktivi II. Kot izhaja iz njene 36. uvodne izjave, je v teh primerih zagotovljeno ravnotežje med prizadevanji za zagotovitev, da se pravilno ugotovi, katere osebe potrebujejo zaščito, ter interesi držav članic za hitro in učinkovito sprejemanje odločitev. V skladu z navedeno uvodno izjavo bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek obravnave, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze in navedbe. Zato morajo imeti države članice možnost, da ob upoštevanju načela pravnomočnosti prošnjo zavržejo kot nedopustno. V drugem in tretjem odstavku 40. člena Procesne direktive II je tako urejen predhodni postopek, v katerem se odloča o dopustnosti nove prošnje za mednarodno zaščito po tem, ko je bila zavrnjena prosilčeva prejšnja prošnja. Za dopustnost naknadne prošnje sta predvideni dve merili: 1) pojaviti se morajo "novi elementi ali ugotovitve" v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, oziroma jih mora predstaviti prosilec, in 2) ti novi elementi ali ugotovitve morajo pomembno povečati verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Če sta obe merili izpolnjeni, se obravnavanje prošnje nadaljuje ob upoštevanju vseh temeljnih načel iz Poglavja II Procesne direktive II. Med predhodno obravnavo naknadne prošnje pa so prosilcem v skladu s prvim odstavkom 42. člena navedene direktive zagotovljena (le) procesna jamstva iz prvega odstavka 12. člena te direktive.

24.Procesna direktiva II v 42. členu državam članicam v skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije izrecno omogoča, da določijo pravila o predhodni obravnavi naknadnih prošenj. Ta pravila lahko med drugim obvezujejo zadevnega prosilca, da navede dejstva in predloži dokaze, ki upravičujejo postopek. Pri tem lahko države članice odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin, ki opravičujejo obravnavno naknadne prošnje, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva (četrti odstavek 40. člena Procesne direktive II). Vendar pa pravila držav članic prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa (drugi odstavek 42. člena Procesne direktive II).

25.V skladu z navedenimi izhodišči ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

26.Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka zaostreno - prosilec mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.

Presoja okoliščin obravnavane zadeve

27.Tožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da je istospolno usmerjen, da je kot gej imel v Maroku težave, saj so ga pretepali oče in drugi ljudje. V azilnem domu je tožnika zaradi njegove istospolne usmerjenosti nekdo zabodel z nožem.

28.Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka sicer navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka (težave v Maroku zaradi istospolne usmerjenosti), vendar ni dokazal, da jih skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 brez svoje krivde ni navedel že v prvem postopku (povzetek razlogov izpodbijanega sklepa glede neizkazanosti pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev je razviden iz točk od 10 do 13 obrazložitve te sodbe). Med strankama ni sporno, (1) da je postala odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prve prošnje za mednarodno zaščito pravnomočna s tem, ko je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča I U 593/2023 z dne 24. 4. 2023, (2) da je tožnik v prvi prošnji uveljavljal drugačne razloge za priznanje mednarodne zaščite (kot razlog za odhod iz izvorne države je navajal revščino in brezposelnost ter družinske težave zaradi ločitve staršev) kot v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, (3) da je zatrjevana tožnikova homoseksualna spolna usmerjenost obstajala že v času podaje prve prošnje za mednarodno zaščito in da je tožnik zanjo vedel, saj se je pri podaji obravnavanega zahtevka sam skliceval na dogodke, ki naj bi se v povezavi z njegovo homoseksualnostjo v izvorni državi zgodili pred zapustitvijo te države.

29.Za dopustnost zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in njegovo vsebinsko obravnavo ne zadošča le ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje ta zahtevek, drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je zatrjevana tožnikova homoseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da Maroko zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost svoje naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati ob podaji prve prošnje.

30.Pri obravnavi prošenj, v katerih se prosilci sklicujejo na preganjanje zaradi spolne usmerjenosti, je treba upoštevati občutljivo naravo teh dejstev. Ker se pri tem razkrijejo najintimnejši vidiki prosilčevega življenja, je razumljivo, da so lahko prosilci pri razkrivanju teh dejstev zadržani. Ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost, zato le na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost. Vendar pa je treba po drugi strani upoštevati, da ima ob izhodiščih iz 4. člena Kvalifikacijske direktive II prosilec dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev svoje prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Pri tem se mora kar najbolj potruditi za utemeljitev svoje prošnje in predložiti vse elemente, ki so mu na voljo, oziroma podati zadovoljivo razlago glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov. Ni razlogov, da navedene dolžnosti prosilcev ne bi (ob upoštevanju določenih omejitev glede obravnavanja dejstev in okoliščin ter ugotavljanja verodostojnosti prosilca, ki jih je v citiranih združenih zadevah C-148/13, C-149/13 in C150/13 sprejelo SEU) veljale tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost. Če se prosilec odloči, da bo posamezno osebno okoliščino namerno zadržal zase, od pristojnih organov ni mogoče pričakovati, da bodo to raziskovali sami. Če jo razkrije v kasnejših fazah (ali celo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito) pa je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj posamezne osebne okoliščine, ki bi lahko bila upoštevna z vidika pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ni navedel že prej. Drugačno stališče, tj. da bi bil pogoj nekrivde pri poznejšem razkritju spolne usmerjenosti izpolnjen že zaradi same narave teh dejstev in dokazov, bi pomenilo, da tega pogoja v takih primerih ni. To pa bi po mnenju sodišča nesorazmerno poseglo v načelo pravnomočnosti, ki med drugim zagotavlja, da se upravnim organom ne nalaga nesorazmernega upravnega bremena s tem, da so prisiljeni ponovno vsebinsko ocenjevati položaj, ki so ga že proučili.

31.Tožnik je v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito ni omenil svoje homoseksualnosti, ker sploh ni vedel, kaj je mednarodna zaščita. Bil je šokiran, ko mu je odvetnik rekel, da ima deset dni, da zapusti državo. Živi v strahu, da bi ga vrnili domov, saj je njegovo življenje tam ogroženo. Preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, so ga napadli z nožem. Bil je prestrašen, saj so ga napadli zato, ker je gej. Ni bil prepričan, da ne bo ogrožen, če bo to povedal (v prejšnjem postopku), saj ni dobro poznal postopka. Na pripombo uradne osebe, da je bil v prvem postopku informiran o pravicah in obveznostih ter o zaupnosti postopka, je odgovoril, da ni imel zaupanja do nikogar, saj se je res zelo bal. Sedaj, ko že toliko časa biva v Sloveniji, je postal bolj zaupljiv.

32.Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev. Tudi če bi bilo tožnika pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka res strah govoriti o svoji spolni usmerjenosti, pa ni izkazal, da bi bil v okoliščinah obravnavane zadeve tak strah razumen oziroma utemeljen. Tožnik je sicer izpovedal, da so ga pred podajo prošnje za mednarodno zaščito napadli z nožem zaradi njegove istospolne usmerjenosti, vendar se sodišče strinja s presojo tožene stranke glede neizkazanosti navedenih trditev (povzetek je razviden iz 11. točke obrazložitve te sodbe), ki jim tožnik ne nasprotuje določno. Poleg tega je s tem povezana dejstva v tožbi predstavil drugače, za neskladje med svojimi izjavami ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in tožbenimi navedbami pa, kljub opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo, ni podal prepričljivih pojasnil niti v svoji izpovedbi na glavni obravnavi, v kateri navedenega napada z nožem kljub izrecnemu vprašanju sploh ni izpostavil v zvezi z izkazovanjem pogoja nekrivde. V tožbi je tožnik tako le pavšalno trdil, da je mogoče prišlo do nesporazuma pri prevajanju ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, čeprav mu je bil s tem povezan zapisnik z dne 8. 4. 2024 prebran in nanj ni imel pripomb. Ob takih okoliščinah tožnikove izjave glede napada z nožem niso verodostojne in kot take ne morejo biti podlaga za tožnikov utemeljen strahu v zvezi z opustitvijo navajanja svoje spolne usmerjenosti v predhodnem postopku. S tem, ko tožnik ni izkazal zatrjevanega napada, tudi ni izkazal zatrjevane posledične nezaupljivosti v upravnem postopku (povzetek trditev je razviden iz 31. točke obrazložitve), ker naj bi ravno zaradi napada mislil, da bo ogrožen, če bo uradni osebi ob sprejemu prošnje predstavil svojo istospolno usmerjenost. Sodišče še ugotavlja, da se tožnik ni skliceval na kakršnekoli težave z uradnimi osebami, ki so bile pristojne za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

33.Tudi če bi bile navedene tožnikove izjave verodostojne, pa tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj svoje spolne usmerjenosti ni mogel razkriti v poznejših fazah prvotnega postopka, torej na osebnem razgovoru 24. 3. 2023 ali na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem 24. 4. 2023, ki se je brez opravičila sploh ni udeležil. Iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi v obravnavani zadevi dne 10. 5. 2024 je tako razvidno le, "da ni vedel, kako naj napiše prošnjo, na razgovoru jih je zanimalo le, kako sem prišel v Slovenijo". Pri podaji prošnje zaradi sramežljivosti ni izpostavljal svoje istospolne usmerjenosti. Izjavil je še, da "ni hotel, da drugi vejo o tem, ker imam s tem slabo izkušnjo, zato se o tem ne morem izjasniti v Maroku, v Sloveniji pa sem se končno opogumil". Na vprašanje: "Zakaj ste se v Sloveniji opogumili glede razkritja svoje spolne usmerjenosti?", je odgovoril: "Ker imam v Azilnem domu prijatelje, ki so enako spolno usmerjeni kot jaz".

34.Glede na to, da tožnik ne v upravnem postopku ne na glavni obravnavi ni omenjal težav z organi, pristojnimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, da ni prerekal ugotovitev tožene stranke, da je bil v predhodnem postopku ustrezno informiran ter poučen o zaupnosti postopka za priznanje mednarodne zaščite in da ni izkazal svojih navedb o napadu z nožem, kar pomeni, da se mu zaradi zatrjevane spolne usmerjenosti v Sloveniji ni zgodilo nič travmatičnega, sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam, da se je strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti znebil šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito. V zvezi s tožnikovo izjavo v upravnem postopku, da sploh ni vedel, kaj je azil, pa sodišče ob upoštevanju, da je bil tožnik ustrezno informiran, pripominja, da je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da zatrjevana nevednost (pri)tožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da (pri)tožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tudi če bi tožnikove navedbe držale, pa bi bilo od tožnika ob njegovem védenju, da mu sicer grozi vrnitev v izvorno državo, razumno pričakovati, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi svoj strah pred razkritjem odpravil že prej in ne šele, ko je izvedel, da s prvo prošnjo za mednarodno zaščito ni uspel.

35.Poleg tega sodišče ugotavlja, da tožnik ni določno prerekal dokazne ocene tožene stranke, da v upravnem postopku predloženi dokazi ne dokazujejo tožnikovih navedb o napadih nanj v Maroku (povzetek je razviden iz točko od 7 do 9 obrazložitve te sodbe), saj za to ne zadoščajo pavšalne navedbe, da trpel očetovo fizično in psihično nasilje in da je članek povezan z napadom nanj. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takih okoliščinah torej niti navedeni napadi ne morejo biti vzrok tožnikove nezaupljivosti.

36.Glede na navedeno na presojo sodišča ne vplivajo listine, ki jih je tožnik v priložil tožbi in pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2024. Sodišče sicer verjame tožniku, da lahko diskriminacija, sovraštvo in nasilje vseh oblik, katerih žrtve so bili prosilci za azil z istospolno usmerjenostjo, negativno vplivajo na njihovo sposobnost pri predstavitvi zahtevka v postopku pridobitve statusa begunca (priloga A3 spisa), da je pozno razkritje te osebne okoliščine težava za številne osebe LGTBI (priloga A6 spisa, ki je prevod listine v prilogi A4 spisa), da bivalne razmere azilnega doma niso primerne za osebe LGBTQ in da se je tožnik letu 2024 udeleževal delavnic Legebitre (izjava osebe s statusom begunca z imenom I. I. v prilogi A5 spisa). Vendar navedeno ne vpliva na presojo sodišča, da tožnik ni izkazal, da svoje homoseksualnosti brez svoje krivde (torej brez razlogov na njegovi strani) ni mogel razkriti že v času prvotnega postopka o prošnji za mednarodno zaščito. Kot rečeno, tudi če bi bilo tožnika strah, v postopku ni izkazal, zakaj ob zatrjevani izjemni pomembnosti izida v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, tega strahu ni skušal odpraviti že do glavne obravnave v zadevi I U 593/2023, ko bi pred sodnikom (ob upoštevanju ex nunc presoje dejstev v zadevah mednarodne zaščite) še lahko uveljavljal morebitne nove razloge za priznanje mednarodne zaščite.

37.Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ- 1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena glede navajanja novih dejstev, toženi stranki tudi ni bilo treba preverjati informacij o izvorni državi in ugotavljati, ali bi zatrjevani elementi lahko pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

Zato so za obravnavano zadevo neupoštevene informacije o izvorni državi, na katere se tožnik sklicuje v 5. opombi na šesti strani tožbe in v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2024 (listovna številka 15 spisa).

38.Na presojo ne vpliva tožnikovo sklicevanje na odločitvi Upravnega sodišča v zadevah I U 684/2022 in I U 547/2021, saj okoliščin obravnavane zadeve ni ustrezno primerjal z okoliščinami navedenih zadev. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive, zato se je na ustaljeno sodno prakso mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.

39.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

2Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

3Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve. Navedena stališča Vrhovnega sodišča so bila sicer sprejeta v času veljavnosti ZMZ, vendar je tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

4Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023, 8. točka obrazložitve.

5Prav tam.

6Glej v tem smislu sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) v združenih zadevah A, B in C, C-148/13, C-149/13 in C150/13, z dne 2. 12. 2014.

7Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).

8Da se prosilci, ko gre za razkrivanje njihove spolne usmerjenosti, ne morejo brez omejitev sklicevati na zadržanost glede razkrivanja tega dela svoje zasebnosti, smiselno izhaja tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M.K.N. proti Švedski z dne 27. 6. 2013, 43. točka obrazložitve, v kateri je to sodišče kot prepričljivo sprejelo utemeljitev nacionalnega sodišča, da prosilec ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj je svojo spolno usmerjenost razkril šele v pritožbenem postopku, tj. več kot leto dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito.

9Primerjaj sodbo ESČP (veliki senat) v zadevi F. G. proti Švedski z dne 23. 3. 2016, 127. točka obrazložitve.

10V nasprotju s svojo izjavo ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je trdil, da se navedeni napad nanj ni zgodil pred podajo prve prošnje v azilnem domu, ampak kasneje v Ljubljani blizu kluba Tiffany.

11Vprašanje se je glasilo: "Zakaj niste že prej v postopku pojasnili svoje spolne usmerjenosti?"

12V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

13Na primer sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022, 10. točka obrazložitve, in I Up 247/2023 z dne 2. 11. 2023.

14Sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).

15Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve).

16Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve).

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/3, 65, 65/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.