Jedro

Terjatev, ki jo tožnica v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati z predlagano začasno odredbo (odpoved pogodbe o zaposlitvi), spada med nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlog za izdajo začasne odredbe ne vsebuje navedbe dejstev o verjetnem obstoju terjatev in dokazov, ki bi trditve tožnice potrjevali. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba tožnice zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 4. 12. 2014, se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 4. 12. 2014. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica in navaja, da se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na prepoved predhodnega reševanja postopkov, in po tožničini subjektivni oceni sodišče pri reševanju predloga ni dovolj preučilo zadeve. Tožnica je navedla, da se je sodišče pri zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe sklicevalo na določbe Zakona o pravdnem postopku in sicer, da naj bi tožnica prekršila oziroma prezrla 105. in 108. člen ZPP, vendar po teh zakonskih določbah je razvidno, da sodišče ni razumelo vsebine vloženih pravnih sredstev. V sklepu je tožnica tudi zasledila, da naj ne bi bila plačana sodna taksa, vendar pa je bila tožnica obveščena, da je oproščena plačila sodne takse. Tožnica predlaga, da jo naslovno sodišče oprosti plačila sodne takse in ugodi vloženemu predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek tega člena); da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek tega člena) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Terjatev, ki jo tožnica v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati z predlagano začasno odredbo (odpoved pogodbe o zaposlitvi) namreč spada med nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ-UPB1. Tudi v primeru začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve pa se uporabljata 3. in 4. odstavek 270. člena ZIZ-UPB1, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen ZIZ-UPB1).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj tožnica ni izkazala za verjetno, da terjatev zoper toženo stranko obstoji ali da ji bo nastala, tožnica pa prav tako ni izkazala nobene izmed predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ-UPB1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlog za izdajo začasne odredbe ne vsebuje navedbe dejstev o verjetnem obstoju terjatev in predpostavke ter dokazov, ki bi trditve tožnice potrjevali. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vezano na trditveno podlago stranke in na sam predlog. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na sklep VDSS opr. št. Pdp 1/2004 z dne 8. 1. 2004, kjer je Višje delovno in socialno sodišče zapisalo, da mora predlagatelj že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti dejstva o verjetnem obstoju predpostavk, ki jih določa 2. odstavek 272. člena ZIZ, saj sodišče brez navedb o dejstvih ne more in ne sme samo sklepati o njihovem obstoju.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da sodišče ni dovolj preučilo zadeve. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, ki je predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo že iz razloga, ker je zaključilo, da tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji, ali da ji bo nastala. Ker ni podan že prvi in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, je sodišče prve stopnje predlog tožnice za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga pravilno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice neutemeljena in je zato potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).