Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da taksna oprostitev, ki je v zakonu določena za posebej naštete subjekte, med katere sodi tudi pritožnica, ne velja za primere, ko ti subjekti ne nastopajo kot stranke, niti za posebne primere, določene v 10. razdelku taksne tarife, nima opore v zakonu. Takšne izjeme bi morale biti v zakonu ali tarifi posebej predpisane.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru Občine T. zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 5. 6. 2013 ugodi in se navedeni plačilni nalog razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor Občine T. zoper plačilni nalog, po katerem bi za fotokopije listin iz spisa morala plačati 89,60 EUR sodne takse.

2. V pritožbi se Občina T. sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in jo oprosti plačila sodne takse. Sklicuje se na prvi odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po katerem so samoupravne lokalne skupnosti oproščene plačila sodnih taks. Odločitev sodišča prve stopnje je samovoljna, saj zakon ne določa nobene izjeme za primere, ko samoupravna lokalna skupnost ni stranka v postopku ali ko gre za plačilo sodne takse za prepise listin. Sicer pa je pritožnica že ob vložitvi zahteve za prepis listin predlagala tudi taksno oprostitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica, ki je samoupravna lokalna skupnost, je že po samem zakonu oproščena plačila sodnih taks (prvi odstavek 10. člena ZST-1). Oprostitev velja za vse postopke in za vse primere, za katere je po tem zakonu in taksni tarifi sicer predpisano plačilo sodne takse.

5. Zavezanec za plačilo takse ni samo tisti, ki predlaga uvedbo postopka, ampak tudi tisti, ki predlaga opravo posameznega dejanja (prvi odstavek 3. člena ZST-1), razen če ta zakon ne določa drugače. Brez pomena je torej dejstvo, da pritožnica ni stranka predmetnega postopka.

6. Tudi za preslikavo listin iz sodnega spisa je treba plačati sodno takso. Čeprav je plačilo (tar. št. 10103) uvrščeno v poseben razdelek taksne tarife, gre brez dvoma za sodno takso in ne za plačilo ali nadomestilo stroškov preslikave.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da taksna oprostitev, ki je v zakonu določena za posebej naštete subjekte, med katere sodi tudi pritožnica, ne velja za primere, ko ti subjekti ne nastopajo kot stranke, niti za posebne primere, določene v 10. razdelku taksne tarife, nima opore v zakonu. Takšne izjeme bi morale biti v zakonu ali tarifi posebej predpisane. Pritožnica zato izpodbijanemu sklepu upravičeno očita arbitrarnost. Sodne takse so namreč vrsta javnih dajatev, za katere brez pridržka velja načelo zakonitosti. Sicer pa je določilo prvega odstavka 1. člena ZST-1 jasno: pred sodišči v Republiki Sloveniji se plačujejo takse po tem zakonu in taksni tarifi, ki je njegov sestavni del. Če torej plačilo sodne takse ni predpisano, taksne obveznosti ni.

8. Sodišče prve stopnje po navedenem pritožnici ne bi smelo odmeriti sporne takse, zato je pritožnica izdanemu plačilnemu nalogu utemeljeno ugovarjala. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče njenemu ugovoru ugoditi. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.