Jedro

Tožnik, ki živi sam in po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje preživlja le sebe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmožen plačati sodne takse v tej pravdni zadevi, brez da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. To mu omogoča predvsem dovolj visok osebni dohodek (136.818,78 SIT neto mesečno), pa tudi vrednost spornega predmeta, zaradi katere zneski sodnih taks v tej zadevi niso posebno visoki (sodna taksa za tožbo znaša

21.706,00 SIT). Tožnik svojih pritožbenih navedb o tem, da sodnih taks ni zmožen plačati zaradi visokih stroškov preživljanja, ni z ničemer izkazal, nadpovprečno visokih stroškov preživljanja pa pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper navedeni sklep se je tožnik pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je zmožen plačila sodnih taks ne da bi bila zaradi tega občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Pravi namreč, da je slabšega premoženjskega stanja. Njegovi prihodki res znašajo

135.000,00 SIT mesečno, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, ki jih ima s svojim preživljanjem. Glede na navedene zneske in višino stroškov za preživljanje v Republiki Sloveniji, kar je splošno znano dejstvo, je jasno, da bi bilo s plačilom sodnih taks v predmetnem postopku ogroženo njegovo preživljanje. Pravi, da ima visoke mesečne stroške za prehrano, stanovanje, elektriko, vodo, telefon, RTV in stroške za oblačila in obutev. Ob upoštevanju vseh teh stroškov pa nima sredstev za plačilo sodnih taks, ne da bi s tem ogrozil svoje lastno preživljanje. Pravi, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks tudi ni upoštevalo višine odmerjene sodne takse, ki v predmetni zadevi znaša 21.706,00 SIT. Meni, da je že objektivno visok znesek, ki pa je zanj še toliko bolj visok, saj je slabega premoženjskega stanja. Meni, da je nepravično, da bi moral z relativno nizko plačo, s katero se preživlja v zadevnem postopku plačati sodno takso, saj bi šla ta sredstva na škodo njegovega preživljanja. Sodišče bi zato moralo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugoditi.

Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tožnikovo premoženjsko stanje ter upoštevajoč določbe 1. odst. 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 s spremembami in dopolnitvami) ter 1., 2., 3. in 6. odst. 168. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) pravilno zaključilo, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva tožnika, s katerimi se ta preživlja. Tožnik, ki živi sam in po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje preživlja le sebe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmožen plačati sodne takse v tej pravdni zadevi brez da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. To mu omogoča predvsem dovolj visok osebni dohodek (136.818,78 SIT neto mesečno), pa tudi vrednost spornega predmeta, zaradi katere zneski sodnih taks v tej zadevi niso posebno visoki (sodna taksa za tožbo znaša 21.706,00 SIT). Tožnik svojih pritožbenih navedb o tem, da sodnih taks ni zmožen plačati zaradi visokih stroškov preživljanja, ni z ničemer izkazal, nadpovprečno visokih stroškov preživljanja pa pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval. Ker višine svojih mesečnih stroškov preživljanja (predvsem npr. višine najemnine oziroma podatka o tem, ali sploh živi v najemniškem stanovanju in tudi same višine drugih stroškov) ni navedel niti v pritožbi (pri tem je potrebno še dodati da njegovi stroški preživljanja ne morejo biti splošno znano dejstvo), s pritožbo ni uspel izpodbiti sklepa sodišča prve stopnje. Ker je njegova pritožba neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.