Jedro

Za odločitev v zadevi je odločilno, ali je status navedenih prostorov res sporen, glede na navedbe tožene stranke, da je bilo o njem že odločeno v pravnomočno končanem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1652/98-12 z dne 8.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.9.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo, Mestne uprave, Mestne občine L. z dne 2.6.1998, s katero je prvostopni organ odločil, da kletnih prostorov na D. v L., ki jih je Z.K. dobila kot obveznost Zveze s. p. Slovenije in in obsegajo hodnik v izmeri 4,84 m2, sobo v izmeri 10,37 m2, sobo v izmeri 13,04 m2, kuhinjo v izmeri 6,46 m2, predsobo v izmeri 7,15 m2, sanitarne prostore v izmeri 5,97 m2 in shrambo v izmeri 3,33 m2 ni mogoče šteti za stanovanje po 2. členu stanovanjskega zakona.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je prvostopni upravni organ zahtevek vlagateljice štel za zahtevek po 2. odstavku 3. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 9/94, 21/94, 22/94- odločba US, 23/96, 24/96- odločba US, 44/96- odločba US; v nadaljevanju: SZ) in upravni postopek uvedel, zato je predmet presoje nadaljnega postopka lahko le še odločanje o utemeljenosti zahtevka na podlagi tega člena. Stanovanjski zakon je odločanje o tem, ali gre za stanovanje po tem zakonu, na novo opredeli kot upravno stvar. Zato upravni organ z odločanjem v tej zadevi ni odločal o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno v sodnem postopku, njegova odločitev pa bo imela pravne učinke v okviru veljavnosti tega zakona. Pritožnici je, kot vlagateljici zahtevka, potrebno priznati položaj stranke v postopku. Sporni prostori so ji bili dodeljeni kot nadomestno stanovanje, tožeča stranka pa je zoper njo tudi vložila tožbo na izpraznitev, kar tudi kaže na to, da pritožnica glede teh prostorov še zasleduje svojo pravno korist. Vendar pa sta prvostopni organ in tožena stranka svojo odločitev, da sporni prostori niso stanovanje, oprla na ugotovitev, da so bili ti prostori leta 1908 grajeni kot klet, tožeča stranka pa ni dokazala, da je pri pristojnem organu zahtevala spremembo namembnosti teh prostorov. Zato gre, po presoji upravnih organov za pomožne stanovanjske prostore, med katere je klet uvrščena po 2. odstavku 2. člena SZ. Po 2. členu SZ se v upravnem postopku ugotavlja le, ali so določeni prostori namenjeni trajnemu bivanju, v sodnem postopku pa se presoja ustreznost ali primernost stanovanja zaradi gradbeno tehnične (ne)opremeljenosti prostorov. Odločitev prvostopnega upravnega organa nima podlage v 3. členu SZ, saj klet ne sodi v nobeno izmed štirih kategorij prostorov, ki jim SZ ne priznava statusa stanovanja. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

V svoji pritožbi prizadeta stranka Z.K. uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi odločbo drugostopnega upravnega organa, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Namembnost spornih prostorov se je z leti spreminjala, ne da bi bil izveden postopek za spremembo namembnosti prostorov. Prav tako zanje ni bilo izdano uporabno in gradbeno dovoljenje, da bi lahko ugotavljali dopustnost opravljenih gradbenih posegov. SZ v 3. členu le primeroma in ne taksativno navaja, kdaj določenih prostorov ne moremo šteti za stanovanje. Tudi iz 2. odstavka 2. člena SZ izhaja, da klet šteje za pomožni stanovanjski prostor in ne za stanovanje. Kakšno je primerno stanovanje določa 5. člen SZ, sporni prostori pa teh pogojev ne izpolnjujejo. Nimajo kuhinje, zračijo se preko kanala, so mračni, z nadstandardno visokimi stropovi, nimajo dimnika, podan je prekomeren hrup, bližina poslovnih prostorov, toplotne postaje, zazidane cisterne in drugo, zaradi česar niso primerni za zdravo bivanje. Prvostopno sodišče je zato materialno pravo v tej zadevi napačno uporabilo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba kot nedovoljena zavrže, podrejeno pa, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da pritožnica ni stranka tega postopka, zato ni upravičena do pravnega sredstva. Sporno stanovanje je last tožeče stranke, pritožnica pa na njem nima nobenih upravičenj, saj v njem ne prebiva, zato s tem postopkom ne zasleduje svojih pravnih koristi. V prvostopni upravni odločbi tožeča stranka ni pravilno označena, saj Republiška zveza s. p. na teritoriju RS ni registrirana, zato je sporna tudi njena legitimacija. Ugotavljanje primernosti oziroma ustreznosti stanovanja ne more biti predmet upravnega postopka.

Izvedeniško mnenje pritožnice o primernosti prostorov je bilo izdelano izven postopka, zato v postopku nima veljave. Sicer pa je pritožnica sporne prostore leta uporabljala kot stanovanje in za njih zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe (spis opr. št. ...), pa je bila njena tožba zavrnjena. Gre tudi za že razsojeno stvar, saj je bilo s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. II P 322/89 z dne 7.12.1989 pritožnici prav to stanovanje dodeljeno kot primerno. Ta sodba je bila potrjena v pritožbenem in revizijskem postopku, pritožničin predlog za obnovo postopka pa zavrnjen. Upravne odločbe se opirajo na nepravilne materialno pravne določbe, ki v času, ko se je odločalo o spornem stanovanju, niso bile v veljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo pravilno, vendar za svojo odločitev ni navedlo pravilnih razlogov.

SZ v 2. in 3. členu določa, kaj so oziroma niso stanovanja, po določbi 2. odstavka 3. člena SZ pa v primeru, če nastane dvom o tem, ali gre za stanovanje po tem zakonu, o tem odloči upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve, na zahtevo zainteresirane stranke. Glede na zakonsko dikcijo, je eden izmed pogojev za odločanje na tej podlagi dvom o statusu določenih prostorov, torej to, če vprašanje postane sporno v drugem postopku.

SZ pa v teh določbah ne ureja področja, ki bi bilo do njegove uveljavitve pravno neurejeno, temveč zajema vsebino, ki je bila do njegove uveljavitve urejena v Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 38/86 in 46/88, v nadaljevanju: ZSR). ZSR je 1. odstavku 4. člena vseboval pozitivno opredelitev stanovanja, v 2. odstavku tega člena pa negativno opredelitev prostorov, ki ne štejejo za stanovanje, po 9. členu tega zakona pa je o spornih vprašanjih, ki izvirajo iz razmerij po tem zakonu, praviloma odločalo sodišče. SZ je dotedanjo opredelitev stanovanja sicer res modificiral, ni pa to vprašanje, ki bi bilo v SZ povsem na novo urejeno, temveč je z uveljavitvijo SZ, pristojnost glede odločanja o tem, ali gre za stanovanje, upravni organ le prevzel od sodišča. Ob navedenem izhodišču pa postane za odločitev v tej zadevi odločilno, ali je status navedenih prostorov res sporen, glede na navedbe tožeče stranke, da je bilo o njem že odločeno v pravnomočno končanem postopku. Navedbe tožeče stranke v tožbi kažejo na to, da so bili prav sporni prostori v drugem postopku s pravnomočno sodbo (tedaj za to) pristojnega sodišča že izrecno opredeljeni kot stanovanje in kot stanovanje dodeljeni prizadeti stranki. V kolikor pa bi se ta navedba tožeče stranke izkazala kot točna, po presoji pritožbenega sodišča, ne bo mogoče šteti, da je podan dvom o statusu navedenih prostorov, kot eden izmed zakonsko določenih pogojev za odločanje na tej podlagi.

Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb o namembnosti in primernosti spornih prostorov ni obravnavalo, ker v dosedanjem postopku še ni bilo razčiščeno, ali je izpolnjen navedeni pogoj za vsebinsko odločanje o statusu spornih prostorov. Sicer pa pritožbeno sodišče v legitimacijo prizadete stranke v tem upravnem sporu ne dvomi, saj se opira na to, da bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo.

Ker pritožnica z uveljavljani pritožbenimi razlogi ni uspela, podani pa niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.