Jedro

Odmera zadoščenja za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost zaradi zloma leve ponvice levega kolka s travmatsko okvaro levega lumbosakralnega živčnega pleteža, lobanjsko-možganske poškodbe v smislu možganskega pretresa, več manjših udarninsko-raztrganinskih ran, večje raztrganine z večjim kožnim defektom na levi podlahti in odrgnin v predelu prsnega koša).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v odločbi o odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti potrdi sodba sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje se tako glede odškodnine za nepremoženjsko škodo glasi: "Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh plačati 15.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2001. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode se zavrne." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 1.137.097 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001, 40.162 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 in 158.400 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2005.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 15.200.000 SIT zadoščenja (4.000.000 SIT za telesne bolečine, 800.000 SIT za strah, 10.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) in 5.313.429 SIT iz naslova kapitalizirane rente, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tožnik je zahteval 19.500.000 SIT zadoščenja, iz naslova kapitalizirane rente pa 5.744.623 SIT), toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 717.465 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo le 12.300.000 SIT zadoščenja (za telesne bolečine 4.000.000 SIT, za strah 600.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 700.000 SIT), višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa je zavrnilo. Sicer je pritožbi zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim so zavrnjeni njegovi višji zahtevki iz naslova nepremoženjske škode.

Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa očita, da so dosojeni zneski odškodnin izven razponov, ki jih za posamezne vrste nepremoženjske škode priznava sodna praksa, ter da je sodišče prezrlo tudi načelo individualizacije. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je upravičen do celotnega zahtevanega zneska (5.000.000 SIT). Enako velja glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trajne posledice poškodb so zanj katastrofalne. Pred nezgodo je bil nadpovprečno ustvarjalen in inovativen, izjemno delaven in nadpovprečno življenjsko aktiven. Po nesreči pa je fizično nesposoben za vsakršno aktivnost, ne zmore niti neovirano hoditi, niti dalj časa sedeti ali stati, povsem je tudi psihično uničen.

Postal je asocialen, nima potrebe po druženju z ljudmi in je depresivnega razpoloženja. Svojega stanja se zaveda ter se z njim ne more sprijazniti. Zelo ga je prizadela impotenca, ki je vzrok sekundarne ljubosumnosti. Boji se razdora družine. Takšno psihofizično stanje ga navdaja z občutkom nemoči in mu povzroča hude duševne bolečine. Zato je upravičen do celotnega zahtevanega zneska (12.000.000 SIT). Tožnik na levo nogo močno šepa, kar doživlja kot sramoto, poleg tega pa ima še obsežno brazgotino. Skaženost ga je zelo prizadela, saj je vidna že pri običajnih stikih z ljudmi in je ni mogoče zakriti. Iz tega naslova je zato upravičen do celotnega zahtevanega zneska (1.500.000 SIT). Upravičen je tudi do celotnega zahtevanega zadoščenja za strah, ki se je realiziral v popolni invalidnosti in nezmožnosti za delo ter je močno porušil njegovo duševno ravnotežje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Pri odločanju o zadoščenju za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega škodnega primera (glej razloge na 2., 3. in 4. strani sodbe sodišča prve stopnje) ne dajejo podlage za višji zadoščenji.

Zadoščenje za telesne bolečine, ki bi presegalo 4.000.000 SIT (op1), bi presegalo razpone, ki jih za primere, ki so si podobni po trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, po načinu in trajanju zdravljenja in po nevšečnostih, ki so s tem povezane, priznava sodna praksa (op2). Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnik ni upravičen do višje odškodnine. Ima sicer levo nogo krajšo in na njo šepa, vendar ne močno, kot zatrjuje v reviziji (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre le za lažje šepanje, pritožbeno sodišče pa te ugotovitve ni spreminjalo), medtem, "ko mu kožna sprememba na podlahti duševnih bolečin zaradi skaženosti ne povzroča" (te ugotovitve sodišča prve stopnje /glej predzadnji stavek v drugem odstavku na 4. strani sodbe/ pritožbeno sodišče ni spreminjalo).

Dosojen znesek (700.000 SIT) zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Drugače je z zadoščenjem za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Tu je pritožbeno sodišče premalo upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih (glede strahu) in specifičnosti konkretnega primera (glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Tožnik, ki ga je bilo ves čas "strah, kaj bo z njim, ali bo še cel in ali se bo sploh lahko še gibal" (glej drugi odstavek na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje), je trpel "sekundarni strah velike intenzitete" (tako sodišče prve stopnje, prav tam). Teh ugotovitev pritožbeno sodišče ni spreminjalo, je pa dodalo, da je strah "obstajal tudi zaradi poškodbe glave v intenzivni obliki" (prim. zadnji odstavek na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje). Ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (op3) se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno konkretiziralo pravni standard pravične denarne odškodnine, ko je tožniku iz tega naslova priznalo 800.000 SIT zadoščenja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poleg objektivnih prikrajšanj (ki so podrobno opisana v tretjem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje) je treba upoštevati tudi njihov vpliv na oškodovančevo življenje in njegovo subjektivno doživljanje teh prikrajšanj. Tu ni mogoče mimo dejstva, da je bila tožnikova življenjska aktivnost pred nesrečo bistveno večja od povprečne življenjske aktivnosti ljudi, in da je po svojem duševnem ustroju "deloholik", ki je z izrazito povečanim obsegom dela dosegal labilno duševno ravnotežje. Ker je zaradi posledic poškodb nesposoben za vsakršno pridobitno delo (celo pri povsem enostavnih domačih opravilih mora biti pod nenehnim ženinim nadzorom), se je to ravnotežje porušilo, zaradi česar je zapadel v brezvoljnost in socialno izoliranost, depresivni krog pa še poglablja naraščajoča sekundarna ljubosumnost. Glede na obseg in specifičnost posledic zmanjšanja življenjske aktivnosti (tožnikove duševne bolečine) konkretni primer odstopa od primerov, ki so po objektivnem stanju trajnih posledic sicer podobni. In ker se zadoščenje ravna (predvsem) po duševnih bolečinah (škoda ni zmanjšanje življenjske aktivnosti samo po sebi, pač pa so škoda duševne bolečine kot njegova posledica - prim. 155. člen in prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), je tožnik upravičen do zadoščenja, kot mu ga je dosodilo sodišče prve stopnje (10.000.000 SIT).

Ker je pri odločanju o zadoščenju za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo za strah 800.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenje aktivnosti pa 10.000.000 SIT zadoščenja (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo- (378. člen ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških celotnega postopka. Ker tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in to za čas do spremembe tožbe v celoti, od tedaj dalje pa stroške, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik uspel. Enako velja za stroške pritožbenega in revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Opomba 1: Znesek 4.000.000 SIT je ob dnevu sojenja predstavljal 30,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji.

Opomba 2: Primera 400 in 402 (mag. Dunja Jadek Pensa, Božena Novak, Mojca Smrekar Tomelj in Zvone Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001), kjer je bila za telesne bolečine dosojena odškodnina v višini 39 plač (primer 400) oziroma 43 plač (primer 402) sta tako glede bolečinskih obdobij kot glede samega poteka zdravljenja težja od tega primera.

Opomba 3: Gl. primer 410 v publikaciji, ki je navedena v prejšnji opombi.