Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da so se razmere v spornem času glede na okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina januarja 1994 določena, bistveno spremenile in da je zato podana podlaga za zvišanje preživnine po določilu 5. odstavka 132. člena ZZZDR. Take ugotovitve pa so ob pravilni uporabi navedenega določila utemeljevale odločitev, ki upošteva tudi časovne razsežnosti nastanka spremenjenih pravno relevantnih okoliščin. Spremenjene okoliščine je glede na navedeno mogoče upoštevati šele od njihovega nastanka dalje in ne preje. Zato je sodišče druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na pritožbo tožečih strank zvišalo preživninsko obveznost toženca v vsej višini za ves čas od 15.9.1994 dalje, čeprav sta tožnika začela obiskovati šolo šele 1.9.1995, ko so se njune potrebe zaradi tega res bistveno povečale. Pred tem pa so nastale spremembe predvsem na strani matere tožnikov, ker je zaradi rojstva tretjega otroka morala skrbeti tudi zanj in so se zato njene zmožnosti za oskrbo tožnikov zmanjšale. Ob takem stanju je pravilna uporaba materialna prava terjala dve postopni zvišanji toženčeve preživninske obveznosti do otrok.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zaradi tega sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbama obeh strank v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan namesto preživnine, določene s sodbo Temeljnega sodišča v K., Enote v ..., opr.št. P 454/93, usklajene nazadnje na znesek 11.500,00 SIT, za vsakega izmed tožnikov od 15.9.1994 dalje pa do 31.8.1995, prispevati po 17.000,00 SIT mesečno, za čas od 1.9.1995 dalje pa po 22.000,00 SIT mesečno za vsakega, vse na roke njune matere I. V. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Naprej dospevajoče obroke pa je dolžan plačevati do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega obroka v plačilo." V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov za zvišanje preživnine ter naložilo tožencu, da vsakemu od tožnikov plačuje od 15.5.1994 dalje na 17.000,00 SIT zvišano preživnino namesto dotedanje 11.500,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Na pritožbo obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je začetek plačevanja zvišane preživnine določilo na 15.9.1994, preživnino pa je zvišalo na 22.000,00 SIT mesečno za vsakega od tožnikov, medtem ko je v preostalem delu pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je predlagal, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da so se razmere na strani tožeče stranke spremenili kvečjemu po 1.9.1995, ko je začel sin V. obiskovati šolo. Niso se pa spremenile že eno leto preje. Sodišče ni ocenjevalo razloge, zakaj mati tožnikov ni uveljavljala preživnine za tretjega otroka, ki ga ima s partnerjem. Očitno tudi tega otroka preživlja s toženčevo preživnino. Upoštevati pa je tudi treba, da toženčeva izvenzakonska družica ni zaposlena ter jo mora dejansko preživljati on. Toženčeve preživninske zmožnosti tako niso v celoti pravilno upoštevane.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Ker toženec v reviziji ni pojasnil, kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopku na drugi stopnji, je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo glede postopkovnih kršitev le v okviru uradne dolžnosti (člen 386. ZPP) ter pri takem preizkusu ugotovilo, da ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopak iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Po revizijskih izvajanjih je sporna tudi materialnopravna presoja spora. Pravno podlago zanjo predstavlja 5. odstavek 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR), ki določa, da sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom iz 130. člena tega zakona ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so se razmere na strani matere tožnikov spremenile že ob vložitvi tožbe to je septembra 1994, ker je tedaj ta rodila tretjega otroka, spremenile pa so se tudi v času odločanja na prvi stopnji (septembra 1995) ker sta takrat začela obiskovati oba tožnika šolo in sicer prvi tožnik prvi razred osnovne šole, druga tožnica pa malo šolo. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi po oceni revizijskega sodišča glede na take ugotovitve pravilno zaključili, da so se razmere v spornem času glede na okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina januarja 1994 določena, bistveno spremenile in da je zato podana podlaga za zvišanje preživnine po določilu 5. odstavka 132. člena ZZZDR. Take ugotovitve pa so ob pravilni uporabi navedenega določila utemeljevale odločitev, ki upošteva tudi časovne razsežnosti nastanka spremenjenih pravno relevantnih okoliščin. Spremenjene okoliščine je glede na navedeno mogoče upoštevati šele od njihovega nastanka dalje in ne preje. Zato je sodišče druge stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na pritožbo tožečih strank zvišalo preživninsko obveznost toženca v vsej višini za ves čas od 15.9.1994 dalje, čeprav sta tožnika začela obiskovati šolo šele 1.9.1995, ko so se njune potrebe zaradi tega res bistveno povečale. Pred tem pa so nastale spremembe predvsem na strani matere tožnikov, ker je zaradi rojstva tretjega otroka morala skrbeti tudi zanj in so se zato njene zmožnosti za oskrbo tožnikov zmanjšale. Ob takem stanju je pravilna uporaba materialna prava terjala dve postopni zvišanji toženčeve preživninske obveznosti do otrok: v prvem obdobju to je od 15.9.1994 do 31.8.1995 v višini 17.000,00 SIT (kot je to pravilno določilo že sodišče prve stopnje), v drugem obdobju to je od 1.9.1995 dalje, pa nadaljnje zvišanje do višine 22.000,00 SIT (na kakršen znesek je sicer za celotno obdobje zvišalo preživnino že sodišče druge stopnje). Tako zvišanje pa je tudi v skladu z bistveno večjimi preživninskimi zmožnostmi toženca, ki je redno zaposlen in ki ima možnosti tudi dodatnega zaslužka. V posledici navedenih zaključkov je revizijsko sodišče reviziji toženca delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v 1. odstavku izreka spremenilo tako kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Ta odločitev temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP. V preostalem delu pa po njegovi oceni revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo (člen 393. ZPP).