Jedro

V obravnavani zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, četudi bi moral biti izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovne kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik o strokovnem pregledu dela okrožne državne tožilke.

Iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom; to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Državnotožilskega sveta št. Dts 221/13-5 z dne 4. 7. 2016 ter se zadeva vrne Državnotožilskemu svetu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Državnotožilski svet je z izpodbijanim sklepom z izrekom pod točko 1 ocenil, da tožnica, ki je okrožna državna tožilka na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, ustreza državnotožilski službi, a ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje za ocenjevalno obdobje od 23. 3. 2012 do 22. 3. 2015, ter obenem z izrekom pod točko 2 zavrnil predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačilni razred.

2. Uvodoma v svoji obrazložitvi kronološko navaja datume, ko je tožnica opravila pravniški državni izpit dne 25. 9. 2002, potem pa nastopila funkcijo okrožne državne tožilke dne 23. 2. 2009 ter bila s sklepom tožene stranke uvrščena v 44. plačilni razred dne 4. 6. 2009. Zatem je bila uvrščena v 47. plačilni razred s sklepom z dne 4. 12. 2009 in nato v 50. plačilni razred s sklepom z dne 12. 6. 2012. Nadalje ugotavlja, da je na podlagi ocene državnotožilske službe z dne 24. 10. 2012 v zvezi s popravnim sklepom z dne 2. 7. 2013 tožnica z dnem 23. 3. 2013 izpolnila pogoje za redno napredovanje in uvrstitev v 51. plačilni razred, vendar glede na 162. člen ZUJF ni mogla napredovati ne v letu 2013 in tudi ne v letu 2014 zaradi interventnih ukrepov iz 68. člena ZIPRS, na podlagi katerega se leto 2014 tudi ni štelo v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačilni razred, tako da je tožnica napredovala v 51. plačilni razred takoj, ko je bilo to mogoče ob upoštevanju interventnih predpisov, in sicer dne 1. 1. 2015. Glede na to, da je tožnica dejansko napredovala v 51. plačilni razred dne 1. 1. 2015, je skladno s 7. členom ZUPPJS/15 pridobila pravico do plače v skladu z 51. plačilnim razredom šele z dnem 1. 12. 2015. 3. V nadaljevanju obrazložitve ob sklicevanju na smiselno uporabo 1. odstavka 31. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS) tožena stranka pojasnjuje, da se za državne tožilce izdela oceno državnotožilske službe vsaka tri leta. Ker je bila za tožnico zadnja ocena izdelana za obdobje od 23. 3. 2009 do 22. 3. 2012, je tako dne 22. 3. 2015 poteklo naslednje triletno ocenjevalno obdobje, za katero je tožena stranka izdelala predmetno oceno na podlagi dokončnega poročila o pregledu njenega dela št. Tu 6-3/1/2015 RR/VO z dne 23. 6. 2015, ki ga je sestavil višji državni tožilec A.A. na podlagi opravljenega pregleda 28-ih spisov z vidika zakonitosti in pravočasnosti dela ter smotrnosti uporabe procesnih pooblastil in možnosti ter pravilnosti strokovnih odločitev za trimesečno obdobje od 1. 9. 2014 do 30. 11. 2014, v zvezi z odločitvijo št. Tu 6-3/1/2015-MV z dne 24. 8. 2015 o ugovoru tožnice, ki jo izdelal vrhovni državni tožilec svétnik B.B. Po ugotovitvi tožene stranke je pregledovalec pregledal tudi statistične podatke o pripadu in rešitvah zadev ter svoje poročilo zaključil z ugotovitvijo, da ob upoštevanju ažurnosti, količine opravljenega dela in ugotovljenih napak pri delu iz samega pregleda, kakor tudi prejšnjih izrednih nadzorov nad delom tožnice, kljub njenemu strokovnemu znanju ter dobri sposobnosti ustnega in pisnega izražanja, meni, da tožnica po vseh zahtevanih kriterijih ne dosega ustrezne stopnje uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela, ki ga je v navedenem obdobju opravljala s skrajšanim 4-urnim delovnim časom, na podlagi česar ocenjuje, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje.

4. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi povzema oceno državnotožilske službe, ki jo je podala namestnica vodje Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT) v Ljubljani, št. Tu 20-8/3/2015/8 KM z dne 12. 2. 2016, iz katerega izhaja, da tožnica ustreza tožilski službi in izpolnjuje pogoje za napredovanje, za katero pa tožena stranka ugotavlja, da ne vsebuje kriterija "opravljeno delo pri preprečevanju zaostankov ter pri povečanem obsegu dela na državnem tožilstvu". Poudarja, da je tako izostala opredelitev namestnice vodje ODT do vprašanja, ali navedeni kriterij tožnica izpolnjuje in v kolikšni meri.

5. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema ugotovitve dveh strokovnih nadzorstvenih pregledov, ki sta bila opravljena nad delom tožnice v zadevah št. Kt(1)3582/03 in Kt 3449/2008 in v zvezi s kriteriji iz 1. člena Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državne službe (v nadaljevanju: Merila) ugotavlja, da tožnica v zvezi s kriterijem "strokovno znanje" ni zadostila indikatorju "kvaliteta državnotožilskih odločitev (strokovna pravilnost)". Prav tako glede kriterija "delovne sposobnosti" meni, da tožnica ni zadostila indikatorju "pravočasnost dela na zadevah", ker je v eni zadevi prekoračila 120 dnevni rok, ne da bi podala predlog za njegovo podaljšanje, tako da ni bil ustrezno podaljšan rok s strani vodje oddelka. Glede kriterija "sposobnost razreševanja pravnih vprašanj" ni zadostila indikatorju "pravilnost in zakonitost odločanja v vseh stopnjah", kar izhaja iz ugotovitev opravljenih strokovnih pregledov v navedenih zadevah št. Kt(1)3582/03 in Kt 3449/2008. V zvezi z kriterijem "opravljeno delo pri preprečevanju zaostankov ter pri povečanem obsegu dela" tožnica po ugotovitvi tožene stranke ni zadostila indikatorju "sposobnost sprejemanja racionalnih državnotožilskih odločitev", kar ocenjuje na podlagi ugotovitev opravljenega strokovnega pregleda v navedeni zadevi št. Kt(1)3582/03. Tudi v zvezi s kriterijem "odnos državne tožilke glede varovanja ugleda državnega tožilstva in državnega tožilca" tožnica po oceni tožene stranke ni zadostila indikatorju "način vodenja postopka" ter "nastopanje pred sodišči", kar prav tako ocenjuje na podlagi ugotovitev opravljanega strokovnega pregleda v navedeni zadevi št. Kt(1)3582/03. Glede kriterija "sposobnosti ustnega in pisnega izražanja" tožnica po presoji tožene stranke dosega oceno odlično, kar ocenjuje na podlagi njenih tožilskih aktov in njenega strokovnega delovanja. V zvezi s kriterijem "opravljeno dodatno delo pri izvrševanju funkcije" tožena stranka ugotavlja, da je tožnica mentorica višji pravosodni svetovalki ter da se udeležuje kolegijev in organiziranih izobraževalnih oblik. V zvezi s kriterijem "odnos državne tožilke do sodelavcev pri opravljanju državnotožilskega dela" tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni zadostila indikatorju "korektnost", kar prav tako ocenjuje na podlagi ugotovitev opravljanega strokovnega pregleda v navedeni zadevi št. Kt(1)3582/03. 6. Tožena stranka poudarja, da ni vezana na mnenje pregledovalca in je zato sama dolžna preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po kriterijih, ki so določeni v ZSS in Merilih, kar je v konkretnem postopku tudi storila ter prišla do vsebinsko enakega zaključka, kot imenovani pregledovalec. Dodaja še, da dosežena zaključna ocena "ne izpolnjuje pogojev za napredovanje" predstavlja rezultate dela, ki ne dosegajo povprečja po enem ali več kriterijih iz Meril, saj so ugotovljene napake in obseg dela taki, da so pod povprečjem standardov pričakovanega obsega kvalitete dela državnega tožilca, vendar gre za odpravljive nepravilnosti, ki še ne pomenijo krnitve izvajanja državno tožilske funkcije, četudi tožnica po ugotovitvah tožene stranke ne izpolnjuje več različnih indikatorjev pri več kriterijih in tako v ocenjevanem obdobju sicer ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za napredovanje.

7. V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost ter pravilnost odločitve in tudi na nepravilno uporabo materialnega prava. Primarno izpostavlja, da si je tožnica že predhodno pridobila pravico do plače v 51. plačilnem razredu, ker je o tem odločil isti organ, sedaj tožena stranka, in sicer v letu 2012 in nato v letu 2013 izdal popravni sklep, s katerim je ugotovil, da je tožnica že dne 23. 3. 2013 izpolnila pogoje za redno napredovanje in uvrstitev v 51. plačni razred. Navedeni sklep nikoli ni bil odpravljen, le zaradi interventnih predpisov je bilo zaustavljeno vsakršno napredovanje, ki je bilo odloženo do sprostitve interventnih ukrepov, navedene omejitve pa so prenehale leta 2015. Toženi stranki tako tožnica očita, da je s sedaj izpodbijanim sklepom z dne 7. 4. 2016 ponovno odločila o že pravnomočno pridobljeni pravici tožnice, to je o napredovanju in pravici tožnice do plače v 51. plačilnem razredu, v katerega je tožnica dejansko napredovala že dne 1. 1. 2015 in pridobila pravico do plače v 51. razredu z dnem 1. 12. 2015, tako da nikakor ni več mogoče odločanje o predlogu za napredovanje tožnice v 51. plačni razred, ker je to napredovanje nastopilo že dne 1. 1. 2015, oziroma je tožnica že pridobila tudi pravico do plače v 51. plačilnem razredu s 1. 12. 2015. Zato očita, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je bila z njim tožnici odvzeta že pridobljena pravica. Tožnica še očita, da je ugotovitev v izreku pod točko 1 izpodbijanega sklepa nedoločna, saj bi glede na to, da je tožnica že predhodno napredovala v 51. razred, odločitev o tem, da tožnica ne napreduje, lahko avtomatično uporabili tudi za bodoče napredovanje v plačnem razredu, kar šteje za pravno nedopustno. Zato izrecno poudarja, da ima tožnica pravni interes, da se odpravi izpodbijani sklep v celoti, češ da bi tožena stranka lahko odločala le o pravici do napredovanja v 52. plačilni razred, pred tem pa bi morala opredeliti obdobje, v katerem je tožnica pridobila pravico do napredovanja v višji plačilni razred, oziroma odgovoriti na vprašanje, ali se upošteva predhodna odločitev tožene stranke o napredovanju ali dejansko napredovanje s 1. 1. 2015. 8. Tožnica iz previdnosti izpodbija tudi odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za redno napredovanje, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev postopka, ker je odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, v nasprotju z razlogi sklepa in ugotovljenimi dejstvi, kar je uveljavljala že v svojem obširno in podrobno argumentiranem ugovoru zoper ugotovitve imenovanega pregledovalca. Četudi je bilo njenemu ugovoru delno ugodeno, vendar je bilo izpuščeno besedilo glede očitka neažurnosti pri delu v dveh zadevah, in sicer Kt 5903/11 in Kt 11163/2013, zato tožnica pri svojem ugovoru v celoti vztraja in v izogib ponavljanju predlaga, da naj postane del trditvene podlage njene tožbe, ker v izpodbijanem sklepu njene ugovorne pripombe po vsebini niso bile ustrezno pretehtane. Po mnenju tožnice je imenovani pregledovalec zelo obsežno popisal domnevne strokovne napake in pomanjkljivosti dela tožnice, svoje pozitivne ugotovitve v zvezi z njenim delom na posameznih spisih pa je zaključil zgolj z enim stavkom, tako da se neutemeljeno dozdeva, da je tožnica pri svojem delu povsem nestrokovna, kar pa ni res. Tožnica še navaja, da je že vse od leta 2002 razvrščena na Oddelek za gospodarski kriminal, z izjemo vmesnega obdobja, ko je bila zaposlena na Vrhovnem državnem tožilstvu pri Posebni skupini državnih tožilcev, sedaj Specializiranemu državnemu tožilstvu, in vseskozi dela na zahtevnejših in odmevnejših zadevah gospodarske kriminalitete, kar je prav nasprotno od zaključka v poročilu imenovanega pregledovalca in kjer so v ozadju lahko prisotni različni močni interesi posameznih udeležencev ter s tem povezane izpostavljenosti, morebitnih posledic pa se tožnica po vseh teh letih pregona gospodarskega kriminala zaveda, vendar svoje delo še vedno opravlja strokovno in zavzeto. Posebej poudarja, da je bila v ocenjevalnem obdobju, do odhoda na porodniški dopust, tudi namestnica vodje Oddelka za gospodarski kriminal na ODT Ljubljana in meni, da ji te funkcije vodja ODT nikakor ne bi zaupala, kolikor tožnica ne bi imela primernega in strokovnega odnosa do sodelavcev. Poleg tega očita, da je negativna ocena o napredovanju utemeljena le z zaključki zapisnika o strokovnem nadzoru v eni zadevi, ki ga je opravil sedanji predsednik Državnotožilskega sveta, ki je po mnenju tožnice tudi obrazložil izpodbijani sklep, četudi tožnice in njenega dela na tožilstvu osebno ne pozna. Po mnenju tožnice bi tožena stranka ob pravilno opravljeni dokazni oceni v skladu s 7. odstavkom 37. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) prišla do drugačne ocene in odločitve o napredovanju tožnice, saj so v izpodbijanem sklepu navedeni zgolj razlogi v prid sprejeti odločitvi, niso pa navedeni razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni sledila ugovoru tožnice, niti ni pojasnila, zakaj ni upoštevala vseh podatkov, na katerih je temeljil tožničin ugovor in tudi ne vseh podatkov, ki izhajajo iz ocene namestnice vodje ODT Ljubljana, ki je tožnici nadrejena. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

9. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v danem roku predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, ki ga je podpisal C.C., vrhovni državni tožilec in predsednik Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju: DTS), s katerim zavrača vse tožbene navedbe in tudi tožbeni predlog. Iz previdnosti poudarja, da se zaradi interventne zakonodaje ocenjevalno obdobje in napredovalno obdobje ne ujemata, kar sicer tožene stranke ne odvezuje dolžnosti izdelave ocene državno tožilske službe vsaka tri leta. Kot pravno zgrešene označuje navedbe tožnice, da bi tožena stranka lahko odločala le o pravici do napredovanja v 52. plačni razred, češ da odloča o napredovanju državnega tožilca zgolj na podlagi predloga, ne pa po uradni dolžnosti, in da s predlogom za napredovanje tožnice ni bilo predlagano napredovanje v 52. plačni razred, temveč v 51. plačni razred. Kot pravno zgrešen označuje tudi tožbeni očitek, da predsednik DTS ne bi smel sodelovati v postopku ocenjevanja in odločati o predlogu za redno napredovanje tožnice, saj po stališču tožene stranke ni zakonske podlage, ki bi to prepovedovala, poleg tega pa gre za kolegijski organ, ki odloča v sestavi 9-ih članov v skladu s Poslovnikom DTS. Kot pravno zgrešene in netočne označuje tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala ocene namestnice vodje ODT v Ljubljani, pri čemer poudarja, da na ugotovitve in mnenje vodje oziroma namestnika vodje ODT tožena stranka ni vezana, temveč za svojo nalogo šteje, da čimbolj objektivizira postopek izdelave ocene državno tožilske službe. Nadalje kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek, da ni v postopku izdelave sporne ocene ustrezno pretehtala oziroma upoštevala navedb tožnice v ugovoru z dne 16. 7. 2015, saj to, da odločitev o ugovoru ni v celoti po volji tožnice, ne more pomeniti, da ni utemeljena. Glede tožničinega nasprotovanja ugotovitvam opravljenih strokovnih pregledov, na katerih temelji izpodbijani akt, tožena stranka očita, da ni podprto z novimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki ne bi bili že upoštevani v ugovornem postopku. Iz previdnosti še poudarja, da tožnica v postopku izdelave izpodbijane ocene ni bila primerjana le z ostalimi državnimi tožilci, ki so razporejeni na Oddelek za gospodarski kriminal ODT v Ljubljani, ampak je bila opravljena primerjava na ravni celotne države. Kot očitno zgrešene tožena stranka označuje tožbene navedbe, da pri izdelavi izpodbijane ocene ni upoštevala zahtevnosti zadev, ki jih je tožnica obravnavala v ocenjevanem obdobju. Nasprotuje tudi tožbenim navedbam, da ima objektiven in preverljiv podatek o tožničini odsotnosti negativen prizvok in kolikor ga tako zaznava tožnica, tožena stranka poudarja, da na to ne more vplivati. Glede tožničinega subjektivnega mnenja, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, tožena stranka meni, da nima dejanske podlage, niti takega zaključka ne omogočajo tožbene navedbe. Nasprotuje tudi tožbenemu očitku, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju in glede na vse navedeno sodišču predlaga, da naj tožbeni zahtevek, vključno s stroškovnim, zavrne.

10. Tožnica odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo s svojo pripravljalno vlogo z dne 13. 6. 2016, v kateri v celoti vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem predlogu ter jih še dodatno argumentira.

K točki 1:

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je bilo na podlagi 4. alineje 1. odstavka 102. člena ter 7. in 8. odstavka 37. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju: ZDT-1) v zvezi s 26. členom in 2. točko 1. odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS) odločeno o predlogu za redno napredovanje tožnice v plačnem razredu z dne 2. 3. 2015 tako, da je DTS z izpodbijanim sklepom (z izrekom pod točko 1) ocenil, da tožnica sicer ustreza državnotožilski službi, vendar ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje za ocenjevalno obdobje od 23. 3. 2012 do 22. 3. 2015 ter hkrati (z izrekom pod točko 2) zavrnil predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačilni razred. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je DTS kot kolegijski organ v tej zadevi odločil na 55. seji dne 16. 3. 2016 v nenavzočnosti tožnice in da ni razpisal ustne obravnave, ki sicer, glede na določilo 1. odstavka 154. člena ZUP, tudi ni obvezna, saj ne gre za postopek, v katerem bi bili udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi.

13. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da je v obravnavani zadevi prišlo do bistvene kršitve pravil postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 6. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, in sicer C.C., ki je izpodbijani sklep tudi lastnoročno podpisal, četudi bi moral biti skladno s 1. točko 1. odstavka 35. člena1 v povezavi s 40. členom2 ZUP izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovno kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik št. Tu 8/2012-60 BO z dne 16. 10. 2012 o strokovnem pregledu dela Č.Č., okrožne državne tožilke na ODT v Ljubljani, sedaj tožnice, v kazenski zadevi ODT v Ljubljani opr. št. Kt(1)3582/033 .

14. Tudi kar se tiče nadaljnjega tožbenega ugovora absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, kar onemogoča preizkus izpodbijanega sklepa, se sodišče lahko zgolj strinja s tožnico o protislovni obrazložitvi odločitve tožene stranke glede zavrnitve napredovanja v 51. plačilni razred, saj obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem delom izreka (pod točko 2) ostaja v tolikšni meri nejasna in nepopolna tako glede ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, kot tudi glede dejanske in pravne podlage, na kateri temelji odločitev v 2. točki izreka, da ne omogoča njenega preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke v tej sporni zadevi, kar je že samo po sebi razlog, ki ga je zakonodajalec opredelil kot eno izmed bistvenih kršitev pravil upravnega postopka v 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. S to določbo je uzakonjena zahteva, da mora biti tudi sam konkretni upravni akt, ne zgolj postopek pred njegovo izdajo, brezhiben in mora vsebovati poleg pravilne pravne podlage odločitve tudi obrazložitev, ki je skladna z zahtevami zakonodajalca, predpisanimi z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Po izpostavljenih določilih 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih (točka 1), ugotovljeno dejansko stanje (glede pravno relevantnih dejstev) in dokaze, na katero je to oprto (točka 2), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (točka 3), navedbo glede predpisov, na katere se opira odločba (točka 4), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 5), in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (točka 6). Naštetim zahtevam v konkretnem primeru po presoji sodišča ni bilo zadoščeno, na kar utemeljeno v tožbi opozarja tožnica, saj iz izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve (na str. 2, 1. odstavek) jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom (tj. 51. plačnim razredom s 1. 12. 2015); to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP (3. odstavek 164. člena ZUP). Iz podatkov upravnega spisa prav tako izhaja, da tožnici relevantna dejstva, ki bi narekovala zaključek, da pri njej obstajajo razlogi za oceno, da "ustreza državnotožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje" in da se zavrne predlog za njeno redno napredovanje, in sicer v 51. plačni razred, tožnici sploh niso bila predočena oziroma tožnica z njimi ni bila pisno ali ustno seznanjena še preden je bil izpodbijani sklep izdan. Predlog za redno napredovanje tožnice v plačnem razredu je bil torej zavrnjen, ne da bi tožnica sploh imela možnost izreči se o pravno relevantnih dejstvih oziroma oporekati dejstvom, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da predstavljajo razloge za oceno, da tožnica "ustreza državnotožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje" in da se posledično zavrne predlog za redno napredovanje tožnice, in sicer v 51. plačni razred, v katerega je tožnica že napredovala na podlagi predhodne periodične ocene. To pa pomeni, da tožnici v postopku pred izdajo izpodbijanega ni bila na učinkovit način dana možnost, da se izjavi o vseh tistih okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na odločitev o stvari oziroma o pravici tožnice do napredovanja, zato je sodišče presodilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določili 9. in 146. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, in sicer gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S tem je posledično tako podan tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 tožnico (po pooblaščeni odvetniški družbi) seznaniti z vsemi pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami ter ji dati možnost, da se pred sprejemom ponovne odločitve tožene stranke izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o stvari, seveda ob upoštevanju ustaljene upravno-sodne prakse v tovrstnih zadevah, kot med drugim izhaja iz sodbe št. I U 1478/2016-19 z dne 30. 8. 2017. 15. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni vsebinsko presojalo.

K točki 2:

16. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV.

17. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).

1 Določilo 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP se glasi:"Predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke;" 2 Zakonodajalec je v 40. členu ZUP določil:"Določbe tega zakona o izločitvi se smiselno uporabljajo tudi za člane kolegijskih organov in druge funkcionarje ter druge osebe, ki bi bile pooblaščene za odločanje v upravnih zadevah oziroma opravljanje dejanj v postopku." 3 V Zapisniku, št. Tu 8/2012-60 BO z dne 16. 10. 2012, avtor pod točko V. Zaključek, navaja, kot sledi: "Glede na navedeno menim: - da bi morala državna tožilka, če je ocenila, da v konkretni zadevi obdolženemu ni mogoče očitati storitev kaznivega dejanja lažnega stečaja po 2. odstavku 226. člena KZ-1, v obtožbi opisani kaznivi dejanji pa sta bili z uveljavitvijo KZ-1 dekriminirani, z ustreznimi dokaznimi predlogi vplivati na to, da bi sodišče obravnavalo le dejanja pod točko 2, 4 in 5 obtožbe in na ta način pospešiti kazenski postopek; - pri teh dejanjih dopolniti ali popraviti opise posameznih dejanj (kot je že bilo navedeno) in vztrajati pri takšni obtožbi (pri čemer seveda ne morem trditi, da bi bil obtoženi za ta dejanja tudi obsojen) in da je tako z umikom obtožbe ravnala strokovno napačno".