Jedro

Po 2. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni navedla. Po odgovoru na tožbo in po vlogah stranskega intervenienta je tožeča stranka šele v pripravljalnem spisu označila vrednost spornega predmeta. Nato je šele tik pred zaključkom zadnje glavne obravnave ponovno označila vrednost spora. Obe določitvi vrednosti spornega predmeta sta bili prepozni (2. odst. 186. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala izpraznitev dveh prostorov v izmeri 36,66 m2 in 5,72 m2, ki ju v pritličju hiše zaseda toženec na podlagi podstanovalske pogodbe z dne 23.4.1990 sklenjene s prejšnjo imetnico stanovanjske pravice K.F., ter izročitev teh prostorov prvotožeči stranki.

Toženec se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sporni prostori so skupni del hiše, zato z njimi lahko razpolagajo le solastniki in ne tožeča stranka. Tožba pomeni razpolago z nepremičnino, ki zapade pod določilo 88.člena ZDEN. Sodišči se nista ukvarjali z vprašanji lastništva hiše. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Po 2. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Če tožeča stranka to opusti in sodišče ne ravna po 3. odstavku 40. člena ZPP, pravice do revizije ni. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 3. odstavku 382. člena ZPP namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni navedla. Po odgovoru na tožbo in po vlogah stranskega intervenienta je tožeča stranka šele v pripravljalnem spisu označila vrednost spornega predmeta. Nato je šele tik pred zaključkom zadnje glavne obravnave ponovno označila vrednost spora. Obe določitvi vrednosti spornega predmeta sta bili prepozni (2. odst. 186. čl. ZPP).

Ker revizija ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).