- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL Sklep I Ip 919/2025
ECLI:SI:VSLJ:2025:I.IP.919.2025 Izvršilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku. Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost.
Pravna oseba si mora delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo.
Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9. 2010, na katero se je dolžnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje izrecno skliceval, a se do nje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer opredelilo. Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi izreklo, da je kljub stališču, da mora gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to nemoteno poteka, vendarle treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Tako merila za presojo skrbnosti ravnanja gospodarske družbe ni pravilno objektivizirati, do česar pride, če se ne presoja, ali je gospodarska družba glede na svoje "osebne" okoliščine morda ravnala dovolj skrbno. Tudi gospodarski družbi mora biti, vsaj na načelni ravni, dana možnost vrnitve v prejšnje stanje, ne le v primeru višje sile ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker je ravnala dovolj skrbno. Stališče, da gospodarska družba odgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih, neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (na primer neodovisno od tega, ali je sicer poskrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitev sodnega pisanja v postopku), dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samo skrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega) strokovnjaka. Taka zahteva pa se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže za prestrogo. Upoštevaje tudi okoliščino, da pravne osebe uživajo v postopku pred sodiščem (v bistvenem) enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe, jim mora zato biti zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, da lahko tudi zunaj višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.
Bistveni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da naj dolžnik ne bi bil dovolj skrben iz razloga, ker ni imel urejenega nadomeščanja odsotne delavke A. A., zato v konkretnem primeru ne vzdrži. Pač pa iz povzete dolžnikove trditvene podlage izhaja, da je dolžnik, v času procesa menjave sedeža oziroma poslovnega naslova, že imel ustaljeni način sprejemanja pošiljk, in sicer tako, da je delavka B. B. na starem (tedaj še registriranem) naslovu C. prevzeto pošto takoj nesla na novi naslov D., kjer jo je delavka A. A. praviloma še isti dan tudi prevzela in vpisala v poštno knjigo. Temu vidiku trditev iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje, pri presoji dolžnikove (ne)skrbnosti ni pripisalo ustrezne teže, saj se je kot bistveno zmotno osredotočilo le na ugotovitev, da dolžnik ni uredil nadomeščanja v odsotne delavke A. A. Neovrednotene pa so posledično ostale dolžnikove trditve, da mu neskrbnosti ni mogoče očitati ravno zato, ker je imel v času menjave sedeža organiziran utečen, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opisani sistem sprejemanja pošiljk, ter da je do odstopa od ustaljenega načina prišlo izključno zaradi pomote delavke A. A., ki je bila posledica odsotnosti le-te v času dejanskega prejema sklepa o izvršbi na starem (tedaj še registriranem) naslovu dne 28. 11. 2024. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem dolžniku dejansko odvzelo možnost, da dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, oziroma da je do zamude prišlo kljub njegovi dolžni skrbnosti, izključno zaradi objektivno vnaprej nepredvidljive pomote njegove zaposlene.
Izrek
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka), in dolžniku naložilo, da je dolžan upniku v 8 dneh plačati 502,20 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (II. točka izreka).
2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da naj bi bil razlog za zamudo odsotnost A. A. Navedeno pa ni bil neposredni vzrok za zamudo roka. Neposredni vzrok za zamudo je bil v tem, da je omenjena vpisala vso po61to, ki jo je evidentirala tega dne, kot prejeto 2. 12. 2024, saj je tako delala ves čas. Ustaljeni način poslovanja v času selitve sede7Ea in poslovnega naslova je bil namre0D, da je B. B. vso po61to, ki jo je prejela na uradnem naslovu C., 61e isti dan dostavila na naslov D., kjer je A. A. isti dan vpisala ta dan kot datum prejema in po61to posredovala tistim, na katere se je nana61ala. A. A. pa ni vedela, da dejansko sklep o izvr1bi s strani dol7Enika ni bil prejet 2. 12. 2024, in da je bil prejet s strani B. B. ter dostavljen za evidentiranje 7Ee 28. 11. 2024 (torej dne, ko je bila odsotna). Dejansko stanje je v tej zvezi tako bilo napa0Dno ugotovljeno.
3.Sodi610De je zmotno uporabilo 116. 0Dlen ZPP in prestrogo presojalo upravi0Den vzrok. S tem v zvezi dol7Enik uveljavlja tudi procesne kr61itve. Dol7Enik je utemeljenost svojega predloga utemeljeval z naslednjimi sodnimi odlo0Dbami: - VSL sklep II Cpg 857/2000, - odlo0Ditev Ustavnega sodi610Da Up-522/09-14 in - VSL sklepa II Cp 2599/2012 ter II Cp 775/2022. Sodi610De prve stopnje se do te sodne prakse oziroma pravnih argumentov ni opredelilo, kar pomeni kr61itev pravice do po61tnega postopka (22. 0Dlen URS) in kr61itev 8. to0Dke drugega odstavka 339. 0Dlena ZPP. Ustavno sodi610De je 7Ee ve0Dkrat poudarilo, da se mora sodi610De opredeliti do tistih navedb, ki predstavljajo bistvene pravne ali dejanske temelje zahtevka. 0Ce take navedbe ignorira ali jih zgolj povprek zavrne, je odlo0Ditev neobrazlo7Eena v ustavnopravnem smislu. 0Ce sodi610De ne sledi sodni praksi, mora to natan0Dno in prepri0Dljivo obrazlo7Eiti, v nasprotnem primeru gre za samovoljen odklon, ki ne zagotavlja pravne varnosti in enakosti pred zakonom (14. 0Dlen URS). Iz odlo0Dbe VSRS II Ips 24/2020 tako izhaja, da 0De sodi610De ne pojasni, zakaj se ni opredelilo do pravno pomembnih stali610D strank, 61e posebej, 0De se ta sklicujejo na odlo0Dbe Ustavnega sodi610Da ali sodno prakso, gre za pomanjkljivo obrazlo7Eeno sodno odlo0Dbo. Dol7Enik zato uveljavlja, da je sodi610De prve stopnje kr61ilo njegovo pravico do obrazlo7Eene odlo0Dbe, pravico do enakega varstva pravic iz 22. 0Dlena URS in posredno tudi pravico do u0Dinkovitega sodnega varstva iz 23. 0Dlena URS.
4.Sodi610De dol7Eniku neutemeljeno o0Dita, da 0De je bil v procesu selitve oziroma menjave poslovnega naslova, to pomeni, da je dolo0Dene te7Eave pri poslovanju oziroma vro0Danju po61iljk lahko pri0Dakoval in bi si moral delo organizirati tako, da bi take te7Eave lahko prepre0Dil. Dol7Enik je namre0D prevzemanje po61te tekom postopka selitve prilagodil in sicer tako, da se je po61ta dnevno prevzemala na starem registriranem naslovu C. s strani B. B., ki je bila zadol7Eena, da po61to 61e isti dan dostavi na naslov D. A. A. pa je bila zadol7Eena, da jo je isti dan, ko ji je bila dostavljena, vpisala kot prejeto po61to. Delo je tako bilo ustrezno organizirano tako, da se je zagotovilo teko0De sprejemanje po61te in predvsem evidentiranje prejema po61te na isti dan, ko je po61ta bila prejeta. Sodi610De tudi neutemeljeno o0Dita, da dol7Enik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker za zaposleno A. A. ni imel predvidenega in urejenega nadome1anja. Tak o0Ditek bi 1e bil utemeljen, 0De bi A. A. bila odsotna tako dolgo, da bi zaradi njene odsotnosti potekel rok za ugovor. Vendar je omenjena v konkretnem primeru bila odsotna zgolj dva delovna dni, zaradi tak1ne kratkotrajne odsotnosti pa ni bilo potrebe za urejanje nadome1anja ter je taka zahteva sodi610Da nerazumna in tudi nerealna. Nobena pravna oseba nima vedno dolo0Denih zaposlenih v rezervi, da bi lahko prevzeli delo delavcev, ki so kratkotrajno odsotni, in se tudi delo delavcev, ki so odsotni zgolj za kratek 0Das, vedno ne nadome1a. 60e posebej, 0De se z izvedbo njihovega dela brez 1kode lahko po0Daka do vrnitve. Ko se je delavka A. A. vrnila, se rok za ugovor 1e ni iztekel in bi 1e vedno lahko bil pravo0Casno vlo7Een ugovor, 0De se ne bi zgodilo, da je omenjena delavka vpisala kot datum prejema vse prejete po61te, ki jo je 0Dakala ta dan za evidentiranje, 2. 12. 2024. V tej zvezi je pri61lo do napake zaradi naklju0Dja, ker B. B. ni vedela, da delavka A. A. ne bo vpisala po61te isti dan, kot jo je ona dostavila na novi naslov. A. A. pa ni vedela, da je en del po61te, ki jo je dobila v evidentiranje 2. 12. 2024, bil sprejet in na novi naslov dostavljen 7Ee 28. 11. 2024.
5.Glede na navedeno neposredni vzrok za zamudo ni odsotnost A. A., ampak dejstvo, da je slednja 2. 12. 2024 sporo0Dila poslovodstvu dol7Enika, da je tega dne bil prejet sklep o izvr1bi, ta je to sporo0Dila E. E., ta pa poobla1Cencu dol7Enika, ki je pripravil ugovor. Navedeno je bilo poobla1Cencu sporo0Deno 5. 12. 2024 ob 9.11. uri zjutraj. 0De bi poobla1Cenec tedaj bil seznanjen, da je bilo pisanje vro0Deno 28. 11. 2024, bi imel 1e dva dni 0Dasa in bi lahko 1e vedno pravo0Casno vlo7Eil ugovor. Vendar se je zanesel na to, da je pisanje bilo prejeto 2. 12. 2024 in da je rok za ugovor 10. 12. 2024.
6.DrEi, da je pri0Dakovana skrbnost pri pravnih osebah ve0Dja kot pri fizi0Dnih osebah, vendar navedeno ne pomeni, da je odgovornost pravne osebe objektivna, ampak gre 1e vedno za subjektivno odgovornost. Pri tem pa tudi pri pravni osebi ni mogo0De pri0Dakovati, da bi ob dol7Eni skrbnosti lahko predvidela vse moEne situacije in prepre0Dila tudi morebitne napake zaposlenih ali pa posledice pomanjkljive komunikacije med zaposlenimi. Pravna oseba je ob dol7Eni skrbnosti dol7Ena zgolj organizirati poslovanje tako, da do zamude rokov ne prihaja, vendar pa ne more odgovarjati, 0De iz razlogov iz sfere njenih zaposlenih do zamude rokov vseeno pride. Obstaja torej sistemska organizacijska odgovornost pravne osebe, ni pa razlog za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, 0De kljub ustrezni organizaciji pride do nepričakovanega dogodka, ki povzroči zamudo roka. Pravni osebi ni mogo0De nalo7Eiti, da mora pri0Dakovati tudi vse napake in morebitne nesporazume med zaposlenimi in poslovanje organizirati tako, da do (nepri0Dakovanih) napak ne prihaja, saj to predstavlja pretirano breme.
7.Dol7Enik je imel ustrezno organizirano prevzemanje po61te tudi v 0Dasu selitve sede7Ea in poslovnega naslova. Res je, da ni bilo zagotovljeno nadome1anje odsotne A. A., vendar to ni bilo potrebno, niti ob dol7Eni skrbnosti pri0Dakovati. Omenjena je bila namre0D odsotna zgolj dva dni in je evidentiranje po61te in posredovanje po61te odgovornim dva dni lahko po0Dakalo. Pri tem dol7Enik ponovno poudarja, da v konkretnem primeru rok ni bil zamujen zaradi odsotnosti A. A., ampak zato, ker je omenjena, ko se je 2. 12. 2024 vrnila, kot datum prejema vpisala 2. 12. 2024, 0Deprav je bila po61ta prejeta 28. 11. 2024. Tega pa poslovodstvo dol7Enika ni pri0Dakovalo, niti ni moglo pri0Dakovati, saj je 61lo za enkratni dogodek.
8.Sodi610De se sicer pri utemeljitvi svoje odlo0Ditve sklicuje na 61tevilne judikate, ampak to ga ne odvezuje, da se opredeli tudi do judikatov, iz katerih izhajajo druga0Dni zaklju0Dki in ki jih je navedel dol7Enik. Poleg tega stali610Da iz v izpodbijanem sklepu citiranih judikatov niso primerljiva s konkretno zadevo. Obrazlo7Eitev izpodbijanega sklepa je posledično tudi pomanjkljiva. Nedopustno je, da sodi610De v izpodbijanem sklepu navaja zgolj nosilne argumente posameznih judikatov, ki so bili dani v zvezi s konkretnim primerom, pri 0Demur sploh ne opravi analize dejanskega stanja, oziroma ne navede dejstev, ki so bila podlaga za dolo0Deno stali610De.
9.Sodi610De tako ni pravilno uporabilo dolo0Db ZPP, predvsem 116. 0Dlena, in ni upo61tevalo: - da je dol7Enik v 0Dasu vro0Ditve sodne po61iljke imel vzpostavljen ustrezen in funkcionalen mehanizem preusmerjanja po61te z veljavnega poslovnega naslova na novi naslov; - da je do zamude pri0Dlo izklju0Dno zaradi enkratne 0Dlove61ke napake, napa0Dnega bele7Eenja datuma prejema po61iljke, ki je dol7Enik vsekakor ni mogel predvideti ali prepre0Diti; - da dol7Enik ni imel razloga dvomiti v prejeto interno informacijo o datumu vro0Ditve po61iljke, saj je bila praksa prenosa po61te med lokacijama ustaljena in učinkovita; - da je do zamude pri0Dlo zaradi nepredvidljive notranje napake v administraciji pravne osebe, ki kljub ustrezni skrbnosti ni bila predvidljiva ali prepre0Dljiva; - da dejstvo, da se je dol7Enik zavedal pomena prejema sklepa o izvr1bi, samo po sebi 1e ne pomeni, da bi moral dvomiti v pravilnost interne informacije o datumu prejema, 1e zlasti ob upo61tevanju dosedanje zanesljivosti tak1nih informacij v okviru ustaljene notranje prakse; - da je dol7Enik 61ele s sklepom o zavr7Eenju ugovora z dne 3. 4. 2025, torej ve0D kot pet mesecev po vlo7Eitvi ugovora izvedel, da naj bi bil datum vro0Ditve sklepa o izvr1bi dejansko 28. 11. 2024. Do takrat so vsi deleEniki v verigi obravnave predmetne po61iljke ravnali v prepri0Danju, da je bil sklep vro0Den 2. 12. 2024. To dodatno potrjuje, da je 1lo za napako, ki je bila objektivno nepredvidljiva, in da dol7Enik ni imel nobenega razloga, da bi podvomil v pravilnost prejete informacije. Vse navedeno je dol7Enik navajal v svojih vlogah, vendar se sodi610De do teh navedb sploh ni substancirano opredelilo, zato je v tem delu izpodbijani sklep tudi neobrazlo7En, kar predstavlja kr61itev ustavne pravice do izjave in 8. to0Dke drugega odstavka 339. 0Dlena ZPP. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje tako ni o0Ditno neutemeljen, zato bi sodi610De moralo izvesti narok, kar pomeni, da je kr61en tudi 120. 0Dlen ZPP.
3.Upnik v odgovoru na prito7Ebo obrazlo7Eeno odgovarja na pritoEbne navedbe, predlaga zavrnitev pritoEbe in prigla1A stro1Ke pritoEbenega postopka.
4.PritoEba je utemeljena.
5.Vi1Je sodi610De je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pritoEbnih razlogov in razlogov, na katere je dol7Eno paziti po uradni dol7Enosti (drugi odstavek 350. 0Dlena v zvezi s 366. 0Dlenom ZPP, oba v zvezi s 15. 0Dlenom Zakona o izvr1bi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ).
6. Predmet tega pritožbenega postopka je sklep o zavrnitvi predloga dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je dolžnik vložil zaradi zamujenega roka za ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 22. 11. 2024 (prim. 116. člen ZPP in naslednji v zvezi s 15. členom ZIZ ter 36. člen ZIZ). Med strankama je sporno, ali je vzrok, zaradi katerega je nastopila dolžnikova zamuda z vložitvijo ugovora, mogoče šteti kot upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot trdi dolžnik, ali pa gre za očitno neupravičen vzrok (prim. drugi odstavek 120. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot meni upnik in ki mu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
7. Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku (22. člen URS). Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku2. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS), je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov3. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost.
8. Ker je vrnitev v prejšnje stanje odraz ustavne pravice do izjave, sodišče v primeru, če zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje v posamezni sodni zadevi razlaga nesorazmerno strogo oziroma ustavnoneskladno, s tem predlagatelju vrnitve v prejšnje stanje krši navedeno procesno jamstvo iz 22. člena URS.
9. Dolžnik v obravnavani izvršilni zadevi je gospodarska družba (družba z omejeno odgovornostjo), ki ji je bil sklep o izvršbi (na tedanjem registriranem poslovnem naslovu C.) vročen dne 28. 11. 2024. Navedenega dejstva, ki izhaja iz podpisane vročilnice v spisu, dolžnik niti ne prereka. Prav tako za dolžnika ni sporno, da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložil dne 10. 12. 2024, to je po preteku osemdnevnega prekluzivnega ugovornega roka (prim. tretji odstavek 9. člena ZIZ).
10. Iz trditev dolžnika v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa izhaja, da je do zamude pri vložitvi ugovora prišlo zato, ker je njegova delavka A. A. direktorja dolžnika napačno obvestila, da je bil sklep o izvršbi prejet dne 2. 12. 2024, čeprav je bil dejansko prejet že dne 28. 11. 2024. V času vročitve sklepa o izvršbi je bil dolžnik po njegovih trditvah ravno v procesu selitve sedeža oziroma poslovnega naslova družbe (in sicer s tedaj še registriranega naslova C. na novi naslov D.), zato je imel sprejemanje pošiljk organizirano na sledeči način: dolžnikova delavka B. B. je na starem (tedaj še registriranem) naslovu C. prejeto dokumentacijo nemudoma fizično odnesla na novi naslov D. in na tem naslovu jo je nato delavka A. A. še praviloma isti dan vpisala v knjigo prejete pošte. Razlog za odstopanje od standardnega postopka pa je bil v konkretnem primeru (to je, pri vročanju sklepa o izvršbi) v tem, da je bila delavka A. A. ob dostavi sklepa o izvršbi dne 28. 11. 2024 odsotna. V službo se je vrnila dne 2. 12. 2024, nato pa je pomotoma (sicer pa tako kot vedno) vpisala kot prejeto vso pošto, ki jo je sama prejela tisti dan (to je dne 2. 12. 2024). Vzrok za zamudo pri vložitvi ugovora naj bila torej pomota delavke A. A., ki je zmotno mislila, da je sklep o izvršbi na naslov D. prispel šele dne 2. 12. 2024, ko se je sama (po svoji odsotnosti na dan dejanskega prejema sklepa o izvršbi (28. 11. 2024)) vrnila v službo.
11. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je upravičen vzrok za zamudo, v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi določeno procesno dejanje. Vzrok je opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim ravnanjem oziroma če se ga lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje tako pride v poštev, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka, kljub zadostni skrbnosti, ni mogla predvideti oziroma preprečiti. Navedena stališča usklajeno izhajajo tako iz teorije, kot tudi iz sodne prakse4.
12. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se upravičenost vzroka presoja glede na subjektivne okoliščine stranke in so zato zahteve pri pravnih osebah strožje kot pri fizičnih osebah. Pravilno je v izpodbijanem sklepu povzeto tudi načelno izhodišče sodne prakse in teorije, da si mora pravna oseba delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo5. Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9. 2010, na katero se je dolžnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje izrecno skliceval, a se do nje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer opredelilo. Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi izreklo, da je kljub stališču, da mora gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to nemoteno poteka, vendarle treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Tako merila za presojo skrbnosti ravnanja gospodarske družbe ni pravilno objektivizirati, do česar pride, če se ne presoja, ali je gospodarska družba glede na svoje "osebne" okoliščine morda ravnala dovolj skrbno. Tudi gospodarski družbi mora biti, vsaj na načelni ravni, dana možnost vrnitve v prejšnje stanje, ne le v primeru višje sile ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker je ravnala dovolj skrbno. Stališče, da gospodarska družba odgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih, neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (na primer neodovisno od tega, ali je sicer poskrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitev sodnega pisanja v postopku), dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samo skrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega) strokovnjaka. Taka zahteva pa se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže za prestrogo. Upoštevaje tudi okoliščino, da pravne osebe uživajo v postopku pred sodiščem (v bistvenem) enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe, jim mora zato biti zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, da lahko tudi zunaj višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje6.
13. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pojasnilo, da če je bil dolžnik v danem obdobju v procesu selitve oziroma menjave poslovnega naslova, to pomeni, da bi določene težave pri poslovanju oziroma vročanju pošiljk lahko pričakoval, in bi si moral delo organizirati tako, da bi takšne težave preprečil. Po oceni sodišča prve stopnje pa dolžnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj s tem, ko za zaposleno A. A., ki je bila zadolžena za sprejemanje sodnih pošiljk na novem poslovnem naslovu D., ni imel predvidenega oziroma urejenega nadomeščanja, ni imel ustrezno organiziranega dela. Ker je bilo, glede na navedbe dolžnika, določene težave pri vročanju pošiljk mogoče pričakovati, bi se dolžnik s tem, ko bi si za navedeno delavko uredil nadomeščanje, težavam lahko izognil. Kot še navaja sodišče prve stopnje, dolžnik ne zatrjuje niti, da bi bila navedena delavka odsotna zaradi kakšnega nenadnega ali nepredvidljivega dogodka, ki ga dolžnik ni mogel pričakovati. Ker tako dolžnik po presoji sodišča prve stopnje dela ni imel organiziranega tako, da bi tudi ob odsotnosti zaposlenega delo potekalo normalno in nemoteno, ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje v tej zvezi ponovno izpostavlja stališče sodne prakse, da se pravna oseba ne more sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebno ne pri ravnanju s sodnimi pošiljkami.
14. Iz zgoraj povzetega torej izhaja, da je bistveni argument sodišča prve stopnje za izpodbijano odločitev okoliščina, da dolžnik kljub procesu menjave svojega sedeža, ni imel dela organiziranega tako, da bi imel urejeno nadomeščanje odsotne delavke A. A. (na novem naslovu D.). Višje sodišče ugotavlja, da iz dolžnikovih navedb v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje res izhaja, da je do nastalega položaja prišlo zaradi odsotnosti delavke A. A. na dan prejema sklepa o izvršbi dne 28. 11. 2024, saj se je ta v službo vrnila šele 2. 12. 2024. Vendar pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da navedb dolžnika v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče razumeti na način, da je bila odsotnost delavke A. A. na dan prejema sklepa o izvršbi, to je 28. 11. 2024 (pa vse do 2. 12. 2024) neposredni vzrok za zamudo z vložitvijo ugovora. Na odsotnost navedene delavke od 28. 11. 2024 do 2. 12. 2024 se je namreč dolžnik skliceval v povezavi s svojimi hkratnimi trditvami o načinu organizacije sprejemanja pošiljk v času menjave svojega sedeža, ko naj bi delavka B. B. na starem (tedaj še registriranem) naslovu C. prevzemala pošiljke in jih takoj fizično odnesla na novi naslov D., še praviloma istega dne pa naj bi jih nato na novem naslovu prevzela delavka A. A. ter jih vpisala v poštno knjigo. Navedeno naj bi bil ustaljeni način sprejemanja pošiljk v času selitve dolžnikovega sedeža. Do odstopa od takšnega utečenega načina pa naj bi v obravnavanem primeru prišlo iz razloga, ker je bila A. A, ob dejanskem prejemu sklepa o izvršbi dne 28. 11. 2024 odsotna, ter je nato ob svojem prihodu nazaj v službo dne 2. 12. 2024 zmotno mislila, da je šele tedaj prispel tudi sklep o izvršbi, in ga je še istega dne, skladno z že ustaljenim načinom, tudi vpisala v poštno knjigo ter o njem obvestila vodstvo dolžnika, kot da bi bil prejet tega dne, in torej ne že dne 28. 11. 2024, ko ga je B. B. dejansko dostavila na novi naslov D. Poleg navedenega je bila delavka A. A. po navedbah dolžnika odsotna le dva delovna dni in se je v službo vrnila 2. 12. 2024, rok za ugovor pa se je iztekel šele 6. 12. 2024. Tudi na podlagi tega je mogoče sklepati, da odsotnost delavke A. A. ni bil neposredni vzrok za zamudo z vložitvijo ugovora že kot tak, sam zase.
15. Bistveni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da naj dolžnik ne bi bil dovolj skrben iz razloga, ker ni imel urejenega nadomeščanja odsotne delavke A. A., zato v konkretnem primeru ne vzdrži. Pač pa iz povzete dolžnikove trditvene podlage izhaja, da je dolžnik, v času procesa menjave sedeža oziroma poslovnega naslova, že imel ustaljeni način sprejemanja pošiljk, in sicer tako, da je delavka B. B. na starem (tedaj še registriranem) naslovu C. prevzeto pošto takoj nesla na novi naslov D., kjer jo je delavka A. A. praviloma še isti dan tudi prevzela in vpisala v poštno knjigo. Temu vidiku trditev iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje, pri presoji dolžnikove (ne)skrbnosti ni pripisalo ustrezne teže, saj se je kot bistveno zmotno osredotočilo le na ugotovitev, da dolžnik ni uredil nadomeščanja v odsotne delavke A. A. Neovrednotene pa so posledično ostale dolžnikove trditve, da mu neskrbnosti ni mogoče očitati ravno zato, ker je imel v času menjave sedeža organiziran utečen, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opisani sistem sprejemanja pošiljk, ter da je do odstopa od ustaljenega načina prišlo izključno zaradi pomote delavke A. A., ki je bila posledica odsotnosti le-te v času dejanskega prejema sklepa o izvršbi na starem (tedaj še registriranem) naslovu dne 28. 11. 2024. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem dolžniku dejansko odvzelo možnost, da dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, oziroma da je do zamude prišlo kljub njegovi dolžni skrbnosti, izključno zaradi objektivno vnaprej nepredvidljive pomote njegove zaposlene. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi Up-522/09 in je bilo povzeto že zgoraj, pa tudi za pravne osebe velja, da njihova možnost dokazovanja, da so ravnale z dolžno skrbnostjo, v sodnem postopku ne sme biti le namišljena.
16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je dolžnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil iz očitno neupravičenega vzroka. Takšna razlaga upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje je nesorazmerno stroga do dolžnika in posledično predstavlja v pritožbi uveljavljano kršitev dolžnikove ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen URS). S tem, ko je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo brez predhodne oprave naroka, je obenem kršilo tudi določbo drugega odstavka 120. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar pritožba prav tako uveljavlja, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
17. Po povedanem je pritožba zoper odločitev o glavni stvari že iz pojasnjenih razlogov utemeljena, posledično je utemeljena tudi pritožba zoper odločitev o upnikovih stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj upošteva zgoraj obrazloženo in najprej izvede narok za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje, po izvedenem dokaznem postopku pa naj o predlogu dolžnika odloči ponovno.
18. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.
-------------------------------
1Dolžnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in v pritožbi neenotno navaja priimek navedene delavke (...). Višje sodišče bo v nadaljevanju navajalo priimek, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, to je A.
Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 472, ki se sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS, Up 184/98 z dne 2. 2. 1999 (opomba št. 1304).
Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 472, ki se sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS, Up 184/98 z dne 2. 2. 1999 (opomba št. 1304).
Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 477 in 478. Glej tudi na primer VSL sklepi I Cp 225/2021, I Cp 82/2020 in I Cp 1867/2020 in številni drugi.
Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 487 in 488. Glej tudi na primer VSL sklepa I Cpg 561/2021 in II Ip 6245/2011, VDSS sklep Pdp 387/2023 in številni drugi.
Glej odločba Up-522/09, 9. in 10. točka razlogov.
Zveza:
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116, 116/1, 120, 120/2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 9, 9/3,15 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.