Jedro

Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1).

Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.

Izrek

Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 57/2026-14 z dne 16. 1. 2026 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkino odločbo, št. 2142-3343/2025/8 (1222-07) z dne 29. 12. 2025, s katero je ta na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane njegovo bivanje nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1958 ter se vrniti v izvorno državo, Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v tem roku tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je toženka določila tudi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v navedenem roku za prostovoljni izhod (5. točka izreka).

2.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi toženkine odločbe. Pojasnilo je, da tožnik sicer utemeljeno ugovarja toženkini ugotovitvi, da je za priznanje mednarodne zaščite zaprosil, ker naj bi v Kraljevini Maroko s povzročitvijo prometne nesreče s smrtnim izidom storil kaznivo dejanje, zdaj pa se želi izogniti njegovim posledicam. Ugotovilo je namreč, da je tožnik kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajal strah pred maščevanjem družine fanta, ki je zaradi posledic navedene prometne nesreče umrl. Po presoji Upravnega sodišča so toženkine ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja in tožnikove kazenske odgovornosti brez trditvene podlage. Vendar pa je presodilo, da to ne vpliva na pravilnost in zakonitost toženkine odločbe, saj je ta utemeljena tudi z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi ga ob vrnitvi v Kraljevino Maroko ogrožalo krvno maščevanje sorodnikov umrlega fanta.

3.Upravno sodišče je ocenilo, da je toženka zaradi navajanja neskladnih podatkov (tako osebnih podatkov kot tudi razlogov, zakaj je zapustil Helensko republiko) pravilno podvomila v verodostojnost tožnikovih izjav.

4.Razlogovalo je, da iz tožbe izhaja, da naj bi tožnika ogrožali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), in sicer sorodniki umrlega fanta. Vendar pa je po presoji Upravnega sodišča toženka pravilno ugotovila in je tudi med strankama nesporno, da tožnik zaščite pri policiji ali drugih državnih organih Kraljevine Maroko ni iskal. Upravno sodišče je pojasnilo, da je na naroku za glavno obravnavo prvič izjavil, da se maroški policiji ni prijavil, ker je nekdo iz družine umrlega poslanec Al Alafi v maroškem parlamentu. Vendar pa Upravno sodišče teh tožnikovih navedb na podlagi določb 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo, ob tem pa dodalo, da tudi ni navedel, ali je ta oseba poslanec v maroškem parlamentu zdaj ali je bila leta 2011 oziroma 2012, ko naj bi se zgodila prometna nesreča.

5.Upravno sodišče je dalje razlogovalo, da je tožnik dejal, da se s sorodniki umrlega, ki naj bi mu grozili s krvnim maščevanjem, ni nikoli srečal in da ti groženj niso nikoli usmerili neposredno nanj, ter da je toženka upoštevaje vse okoliščine svojo odločitev v zvezi s tem pravilno in popolno obrazložila. Opozorilo je, da tožnik ne na osebnem razgovoru ne na naroku za glavno obravnavo o sporni prometni nesreči ni povedal ničesar konkretnega, čeprav gre za ključni dogodek, na katerem utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Enako velja za domnevne grožnje. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo pa je izpovedal, da v Kraljevini Maroko zaradi te prometne nesreče zoper njega ne teče noben kazenski postopek, saj naj bi sorodniki umrlega fanta odstopili od pregona. Upravno sodišče je zato presodilo, da je toženka ravnala pravilno, ko pred izdajo izpodbijane odločbe ni pridobila aktualnih informacij o krvnem maščevanju v Kraljevini Maroko in ko je ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Upravno sodišče je dodalo še, da odločitev toženke temelji na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav uvrstila med varne izvorne države, tožnik pa tej ugotovitvi na osebnem razgovoru ni nasprotoval.

6.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

7.V pritožbi v bistvenem navaja, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, saj iz nje na eni strani izhaja, da se je toženka do obstoja maščevanja celovito opredelila, na drugi strani pa, da ne drži njena navedba, da je tožnik prošnjo za priznanje mednarodne zaščite podal, ker se je želel izogniti kazni in kazenskemu postopku. Ne strinja se, da je bilo ravnanje toženke, ki ni pridobila podatkov in aktualnih informacij o krvnem maščevanju v Kraljevini Maroko, pravilno. Opozarja, da Upravno sodišče ni pojasnilo, zakaj bi bilo v obravnavanem primeru relevantno, da bi še konkretneje opisal potek sporne prometne nesreče. Njegove trditve o strahu pred krvnim maščevanjem pa so bile zadostne. Ponavlja tožbene navedbe, da toženka ni imela podlage za pospešeni postopek in da ga sorodniki umrlega v Kraljevini Maroko še vedno preganjajo. Ker je zatrjeval, da ga preganjajo nedržavni subjekti, pa je po pritožnikovem prepričanju v nasprotju s samim s seboj razlogovanje Upravnega sodišča, da ni nasprotoval toženkini ugotovitvi, da je Kraljevina Maroku na seznamu varnih izvornih držav.

8.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

9.Pritožba ni utemeljena.

10.V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje odločbe z dne 29. 12. 2025, ni ugotovilo. V pritožbenem postopku pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane (pavšalne) trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila že toženka in Upravno sodišče. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovnega sodišča omejena. Vrhovno sodišče namreč ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.

11.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo toženkini ugotovitvi, da pritožnik po domnevni povzročitvi prometne nesreče s smrtnim izidom zaščite pri policiji ali drugih državnih organih Kraljevine Maroko ni iskal. Pojasnilo je, da je na naroku za glavno obravnavo prvič izjavil, da se maroški policiji ni prijavil, ker je nekdo iz družine umrlega poslanec Al Alafi v maroškem parlamentu. Vendar pa Upravno sodišče teh njegovih (nekonkretiziranih) navedb ni upoštevalo, saj ni navedel, zakaj jih ni podal že v postopku izdaje odločbe z dne 29. 12. 2025 (52. člen ZUS-1).

12.Poleg tega je Upravno sodišče pojasnilo, da je pritožnik izpovedal, da se s sorodniki umrlega, ki naj bi mu grozili s krvnim maščevanjem, ni nikoli srečal, da slednji groženj niso nikoli usmerili neposredno nanj ter da je toženka upoštevaje vse okoliščine svojo odločitev pravilno in popolno obrazložila. Razlogovalo je, da pritožnik ne na osebnem razgovoru ne na naroku za glavno obravnavo o sporni prometni nesreči ni povedal ničesar konkretnega, čeprav gre za ključni dogodek, na katerem utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako tudi ne o domnevnih grožnjah. Dalje je pojasnilo, da je pritožnik na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da v Kraljevini Maroko zaradi navedene prometne nesreče zoper njega ne teče kazenski postopek, saj naj bi sorodniki umrlega fanta od kazenskega pregona odstopili. Upravno sodišče je zato presodilo, da je toženka ravnala pravilno, ko pred izdajo odločbe z dne 29. 12. 2025 ni pridobila aktualnih informacij o krvnem maščevanju v Kraljevini Maroko in ko je ocenila, da pritožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz prve alineje 52. člena ZMZ-1.

13.Upravno sodišče je dodalo še, da odločitev toženke temelji na dodatni ugotovitvi, da pritožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav uvrstila med varne izvorne države, pritožnik pa tej ugotovitvi na osebnem razgovoru ni nasprotoval.

14.Po presoji Vrhovnega sodišča takšna celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno - kot že pojasnjeno - pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem že v tožbi podanih pavšalnih trditev, da ga sorodniki umrlega v prometni nesreči preganjajo, ker med družinama še ni prišlo do sprave, pa ne more biti uspešen.

15.Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna tudi ocena Upravnega sodišča, da glede na ugotovljeno dejansko stanje toženka pred izdajo odločbe z dne 29. 12. 2025 ni bila dolžna pridobiti aktualnih informacij o krvnem maščevanju v Kraljevini Maroko. Upravno sodišče je pravilno pojasnilo, da za to ni imela opore v pritožnikovi trditveni podlagi. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da pritožnik domnevnih groženj ni konkretiziral, poleg tega pa (v upravnem postopku) sploh ni zatrjeval, da mu maroške oblasti niso sposobne ali pripravljene nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), saj njihove pomoči ni niti iskal. Zato je pravilna tudi presoja Upravnega sodišča, da je imela toženka podlago za zavrnitev pritožnikove prošnje v pospešenem postopku (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

16.Na drugačno presojo ne vpliva niti, da je Upravno sodišče presodilo, da je toženka sicer napačno ugotovila, da je pritožnik za priznanje mednarodne zaščite zaprosil, ker naj bi s povzročitvijo prometne nesreče s smrtnim izidom v Kraljevini Maroko storil kaznivo dejanje in se želi izogniti njegovim posledicam, vendar pa, da to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe z dne 29. 12. 2025, saj ta temelji tudi na ugotovitvi, da pritožnik ni izkazal, da bi ga ob vrnitvi v Kraljevino Maroko lahko ogrožalo krvno maščevanje sorodnikov umrlega. V tem razlogovanju ni notranjih nasprotij. Za priznanje mednarodne zaščite bi moral pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1), česar pa glede na obrazloženo ni storil oziroma kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče, sploh ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

17.Na drugačno presojo prav tako ne vpliva niti podkrepitveno stališče Upravnega sodišča, da pritožnik, čeprav je bil na osebnem razgovoru seznanjen, da je Kraljevina Maroko na seznamu varnih izvornih držav, temu ni nasprotoval. Takšno stališče ni protislovno. Pritožnik je namreč le delno in pavšalno zatrjeval, da Kraljevina Maroko zanj ni varna izvorna država, česar pa - kot je že obrazloženo zgoraj - tudi ni izkazal.

18.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------

1Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 39/2024 z dne 13. 3. 2024, točko 9, I Up 48/2025 z dne 18. 4. 2025, točko 9, in I Up 204/2025 z dne 6. 11. 2025, točko 9.

2Glej 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Glej 20. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

4Glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

5Glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, točko 19, in I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, točko 10.

7Glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Ni zatrjeval, da mu maroške oblasti niso sposobne ali pripravljene nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 22, 23, 23/1, 27, 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.