Jedro

Če upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po ZLPP in v roku, predpisanem v tem zakonu, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje. ZPVAS pa posebej ni predvidel možnosti zavarovanja pravic članov ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti v procesih lastninskega preoblikovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2561/97-12 z dne 24.3.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.9.1997. Z njo je tožena stranka ustavila pritožbeni postopek v delu, v katerem je tožeča stranka pritožbo umaknila in zavrnila pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 18.3.1997, s katero je bil odobren program lastninskega preoblikovanja Turističnega podjetja A. p.o. B.j., (v nadaljevanju podjetje), v obsegu parc. št. 1841/6, v izmeri 778 m2, vpisane pri vl. št. 1239 k.o. S. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93, dalje ZLPP) odobril program lastninskega preoblikovanja podjetja, tudi na sporni parceli, saj tožeča stranka svojega zahtevka ni zavarovala z začasno odredbo. Iz upravnih spisov je sicer razvidno, da je tožeča stranka pri pristojnem organu na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, ZPVAS) vložila zahtevo za vračilo odvzetega premoženja, ni pa razvidno, da bi jo zavarovala z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP je v primerjavi z ZPVAS specialen zakon, ki natančneje ureja pogoje za zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. V 11. členu ZLPP je določen rok, v katerem morajo upravičenci vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, v kolikor želijo doseči posebno zavarovanje svojih zahtevkov tudi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Če začasna odredba ni izdana, niti med upravičenci in zavezanci ni pisnega sporazuma o zavarovanju zahtevka, potem podjetje, ki se lastninsko preoblikuje, ni dolžno izločiti premoženja, ki ga upravičenec zahteva, kar velja za obravnavani primer. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da prvostopni organ kontrolira, ali je predlagano lastninsko preoblikovanje podjetja v skladu z določbami ZLPP, med drugim tudi, ali je iz premoženja podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, izločeno premoženje upravičencev, ki je zavarovano s pravnomočno začasno odredbo ali določeno s pisnim sporazumom. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da ZLPP ureja zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij in hkrati določa posledice, če upravičenec takšnega zavarovanja ne predlaga (9. do 16. člen ZLPP). Če upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po tem zakonu in v roku, predpisanem v zakonu, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje (2. odstavek 15. člena ZLPP). V takšnem primeru torej morebitni denacionalizacijski zahtevek ne predstavlja več ovire za lastninsko preoblikovanje podjetja. Da tožeča stranka ni predlagala izdaje začasne odredbe po ZLPP, pa med strankama niti ni sporno. Kot tožeča stranka že sama ugotavlja, ZPVAS nima posebnih določb, ki bi bile podlaga za zavarovanje zahtevkov upravičencev po navedenem zakonu v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je prvostopni organ pri odobritvi lastninskega preoblikovanja podjetja dolžan preveriti le dejstvo, ali je bilo premoženje zavarovano z začasno odredbo in ali je bil med upravičenci in zavezanci sklenjen pisni sporazum.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odnosa specialnosti ZLPP in ZPVAS. Slednji je bil sprejet pozneje in v njegovih določbah ni urejeno zavarovanje v primerih lastninskega preoblikovanja, kar pomeni, da ne more utrpeti škode, če je ravnala po določbah tega zakona. Tožbenim navedbam in razlogom dodaja, da je takoj, ko je izvedela za dejstvo, da je v lastninskem programu podjetja zajeta tudi njena parcela, zahtevala tako od podjetja, kot tudi od prvostopnega organa, da se iz lastninskega preoblikovanja izvzame njena parcela. Ima pravni interes, da se ji odvzeta parcela vrne v naravi. Z izpodbijano sodbo je kršena določba 8. člena ZPVAS, ki določa, da se članom agrarne skupnosti, na njihovo zahtevo, vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim prednikom v ravni vrsti odvzete. Prav tako je kršeno eno temeljnih ustavnih načel, ki govori o pravici do lastnine, saj je v tem primeru jasno, da je podjetje A. p.o. olastninilo premoženje, ki ni njegova last, v nasprotju z voljo lastnika.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZLPP, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki, je v II poglavju uredil zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih pravnih naslednikov v procesih lastninskega preoblikovanja in hkrati določil posledice, če upravičenec takšnega zavarovanja ne predlaga. Če upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po tem zakonu in v roku, predpisanem v zakonu, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje (2. odstavek 15. člena).

Po ZPVAS (ki je uredil ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so jim bile odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945), ki je začel veljati šele 19.2.1994, so imeli člani ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti, kot skupnosti fizičnih in pravnih oseb, možnost zahtevati vrnitev premoženjskih pravic šele po tem, ko je že potekel rok za vložitev začasne odredbe po ZLPP o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij (7.6.1993). Ker pa ZPVAS posebej ni predvidel možnosti zavarovanja pravic članov ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti v procesih lastninskega preoblikovanja, zakonodajalec očitno ni imel namena, da bi ti s svojimi zahtevki po ZPVAS lahko kakorkoli posegali v postopke lastninskega preoblikovanja podjetij, glede katerih je bil družbeni cilj, da se čim hitreje zaključijo. S tem pa člani ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti niso bili prikrajšani do zavarovanja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, saj so lahko vračilo podržavljenega premoženja že pred sprejetjem ZPVAS uveljavljali po določbah ZDen in v zvezi s tako uveljavljanimi zahtevki pravočasno predlagali začasno odredbo po ZLPP. Ker v tem primeru ni sporno, da začasna odredba glede sporne parcele št. 1841/6 k.o. S. ni bila izdana, saj predlog za njeno izdajo ni bil podan, je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna presoja sodišča prve stopnje, da niso podane ovire za lastninsko preoblikovanje Turističnega podjetja A. p.o.. Stališče, kot ga v tožbi navaja tožeča stranka, da že zahteva, vložena po ZPVAS, zadostuje za izločitev premoženja iz sredstev podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, je v nasprotju z določbami specialnejšega predpisa ZLPP o začasni odredbi, ki je imela namen, da se ne ovira lastninjenje družbenega kapitala, ki je bil v ekonomskem in političnem interesu družbe.

Nima prav tožeča stranka, ko v pritožbi navaja, da vrnitev v naravi ni omejena niti v ZPVAS, niti v ZDen. Stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja določa ZPVAS v 3. odstavku 8. člena, ki določa, da se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena ZDen in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu. Sicer pa je omejitev glede uveljavljanja upravičenj v postopku privatizacije podjetij že v tem, da ZPVAS posebej ni predvidel možnosti zavarovanja pravic članov ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti v procesih lastninskega preoblikovanja. V ZDen so omejitve navedene v določbah od 16. do 39. člena in v določbi 41. člena ZDen, po kateri bodo morali upravičenci, v zvezi z uveljavljanjem pravic iz ZDen, upravičenja do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetij predhodno priglasiti, če bo tako zahteval zakon, ki bo urejal lastninsko preoblikovanje podjetij. S tem je ZDen po sprejetem ZLPP ta upravičenja omejil le na zahtevke, ki so pravočasno zavarovani (do 7.6.1993).

S stališčem, kot ga je sprejela že tožena stranka in ki mu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, pravica tožeče stranke do vrnitve premoženja ni prenehala, pač pa se je spremenila v pravico do odškodnine. ZPVAS v 10. členu določa, da če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da sta kršeni določbi 8. člena ZPVAS in določba Ustave RS, ki govori o pravici do lastnine (33. člen).

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je, v skladu z določbo 73. člena ZUS, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.