Jedro

Stroške predpravdnega zastopanja je dolžan plačati oškodovanec sam, v okviru mandatnega razmerja med njim in njegovim pooblaščencem. Kolikor tožnik te stroške sedaj uveljavlja kot (dodatno) škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, pa takšen tožbeni zahtevek ni utemeljen, glede na to, da je bilo nesporno ugotovljeno, da mu je bila celotna s pogodbo dogovorjena zavarovalna vsota že izplačana. Če vtoževani znesek vtožuje kot predpravdne stroške, pa je o takšnih stroških možno odločiti samo, kadar je vložen zahtevek glede glavne stvari, saj se pravdni ali predpravni stroški ne morejo uveljavljati kot samostojen tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 209,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2008 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 20,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 51,00 EUR pritožbenih stroškov, oboje v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 209,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2008 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 162,99 EUR.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče svoje odločitve sploh ni obrazložilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedlo je le, da ni sledilo navedbam tožene stranke, ki se sklicuje na določbe 2. odstavka 964. člena Obligacijskega zakonika – OZ, pri tem pa je spregledalo, da se tožena stranka v odgovoru na tožbo v bistvu sklicuje na določbe 950. člena OZ. Do teh navedb tožene stranke pa se sodišče ni opredelilo. Tožena stranka je prerekala tudi višino tožbenega zahtevka, to je konkretne stroškovne postavke, ki so bile vtoževane. Tudi do tega ugovora se sodišče ni opredelilo, ampak je tožbenemu zahtevku, brez obrazložitve, v celoti ugodilo. Edina obrazložitev sodišča je sklicevanje na sodno prakso, kar pa je nezakonito. Sodnik je vezan le na zakonske določbe. Sicer pa obstaja tudi nasprotna sodna praksa od te, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (odločba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 1043/2001, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V P 103/2004). Edina izjema za jamstvo nad zavarovalno vsoto, ki jo zakon dopušča, je, da je drugače urejeno v zavarovalni pogodbi, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Celo nasprotno, veljajo določbe splošnih pogojev, ki v 22. členu jasno določajo, da zavarovalnica jamči le do višine zavarovalne vsote. Navedbe tožnika, da odvetniški stroški nastali pred pravdo, ne bremenijo zavarovalne vsote, so pavšalne, saj takšna določba ni nikjer izrecno zapisana (glede na to, da gre pri zavarovalnem razmerju za pogodbeno razmerje, bi to moralo biti). Utemeljitev, da mu ti stroški pripadajo, ker je kot laična oseba potreboval pomoč odvetnika, pa ne vzdrži presoje, saj za vložitev zahtevka ni potrebna nikakršno posebno strokovno znanje. Kolikor pa stranka meni, da potrebuje odvetnika, pa gre v tem primeru za notranje razmerje med njo in odvetnikom in ne za obseg zavarovalnega varstva, ki je razmerje med zavarovalnico in zavarovancem. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo v senatu, glede na to, da gre za rešitev pravnega vprašanja, glede katerega ni enotne sodne prakse (5. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožnik v tej pravdni zadevi vtožuje plačilo odvetniških stroškov v zvezi z zastopanjem v izvensodnem postopku urejanja plačila zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka – zavarovalnica dolžna kriti vse potrebne stroške oškodovanca, ki so nastali zaradi uveljavljanja odškodninskega zahtevka tožnika pri toženi stranki pred pravdo, izven zavarovalne vsote (pri tem, da tožena stranka odgovornost priznava). Meni, da bi morebitno vštevanje stroškov v zavarovalno vsoto, lahko povzročilo zmanjšanje kritja, s katerim jamči tožena stranka oškodovancu. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tudi sodno prakso (sodbi VS RS, opr. št. II Ips 244/84 in II Ips 938/94, sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 261/99, sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 64/00 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2946/07).

Odločitev je materialnopravno napačna. V konkretnem primeru gre za razmerje med pravdnima strankama, izhajajoče iz zavarovalne pogodbe v zvezi s splošnimi pogoji. Splošni pogoji (priloga B1) posebnega plačila stroškov odvetniškega zastopanja pred pravdo ne predvidevajo, tudi ni bilo zatrjevano, da bi plačilo takšnih stroškov urejala pogodba, ali da bi bilo njihovo izplačilo morebiti dogovorjeno ob izplačilu zavarovalnine. Kaj takšnega ne določa tudi zakon (določba 950. člena OZ govori o povračilu stroškov pri preprečevanju zavarovalnega primera in reševanju). Stroške zastopanja je torej dolžan plačati oškodovanec sam, v okviru mandatnega razmerja med njim in njegovim pooblaščencem. Kolikor tožnik te stroške sedaj uveljavlja kot (dodatno) škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, pa takšen tožbeni zahtevek ni utemeljen, glede na to, da je bilo nesporno ugotovljeno, da mu je bila celotna s pogodbo dogovorjena zavarovalna vsota (966. člen OZ) že izplačana. Kolikor pa tožnik 209,30 EUR vtožuje kot predpravdne stroške v smislu določbe 151. člena ZPP, pa je potrebno povedati, da je o takšnih stroških možno odločiti samo, kadar je vložen zahtevek glede glavne stvari, saj se pravdni ali predpravdni stroški ne morejo uveljavljati kot samostojen tožbeni zahtevek (podobno tudi odločba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 1043/2001). Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbi VS RS ni primerno, saj ne obravnavata podobnega primera, ampak se odločitvi v tem obsegu nanašata izključno na plačilo pravdnih (in ne predpravdnih) stroškov, pri čemer je do pravde prišlo zaradi tega, ker zavarovalnica ni pravočasno in izvensodno plačala zahtevane odškodnine. Zato je bila dolžna nositi pravdne stroške, ki jih je sama povzročila, na podlagi zakonske določbe – določbe 154. člena in nadaljnjih členov ZPP.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je sedaj tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške in sicer pritožbeno sodišče priznava toženi stranki skupaj 20,00 EUR materialnih stroškov pred sodiščem prve stopnje (od 50,00 EUR priglašenih) in 51,00 EUR pritožbenih stroškov, kar predstavlja sodno takso za pritožbo. Pravdne stroške je tožnik dolžan toženi stranki povrniti v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča drug stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.