Jedro

Tožnica od tožene stranke vtožuje plačilo škode, ker je tožena stranka po odločbi ZPIZ ni razporedila na drugo delovno mesto in je zato utrpela škodo zaradi neizplačanega nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnice ni razporedila na drugo delovno mesto. Med tožnico in toženo stranko je namreč prišlo do sporazuma o nadaljevanju dela na dotedanjem delovnem mestu s prilagojenimi pogoji in ker tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto, ji po odločbi ZPIZ ni pripadalo nadomestilo za invalidnost. Ker ni dokazan element protipravnosti, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 11.508,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v višini 411,02 EUR, tako da za prvi mesečni znesek tožena stranka dolguje zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2012 dalje do plačila, za zadnji od 1. 4. 2014 dalje do plačila, za vmesne mesečne zneske pa v isti višini vsakega prvega dne v posameznem mesecu dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 872,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Tožnica je v svoji trditveni podlagi navajala, da tožena stranka ni spoštovala izjave tožnice ( ta naj bi bila po mnenju sodišča napisana v dogovoru z delodajalcem, kar sicer ne drži, saj je bila napisana po navodilu kadrovske službe, ki je tožnici zagotavljala, da je takšna rešitev zanjo najprimernejša). Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka izjavo spoštovala saj tudi to ne drži. Tožnici ni omogočila opravljati dela pod prilagojenimi pogoji, ker delodajalec ni prerazporedil določenih delovnih nalog drugim organizacijskim enotam in je ni razbremenil obveznosti, ki jo prekomerno utrujajo in s tem vplivajo na njeno zdravstveno stanje. Ne drži, da tožnica tega ni nikoli prerekala, navajala je, da je v nasprotju z izjavo opravljala delo preko polnega delovnega časa, delala do poznih večernih ur, opozarjala na preobremenjenost, na slabšanje zdravstvenega stanja in prosila za kadrovsko okrepitev. Te navedbe je dokazovala z elektronsko korespondenco med strankama. Predlagala je zaslišanje prič A.A. in B.B., ki jih sodišče ni zaslišalo in s tem kršilo 4. člen ZPP. Tožnici tudi ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339.člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je za pravno podlago svoje odločitve vzelo zgolj prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1, ne pa tudi tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1, ki konkretizira obveznost delodajalca, če zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom ali pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Po tem odstavku mora delodajalec iz razloga invalidnosti redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali za delo na drugem delovnem mestu, skladno s predpisi o delovnih razmerjih. V obrazložitvi odločbe ZPIZ z dne 5. 1. 2011 je izrecno navedeno, da „zavarovanka ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena tj. vodja sektorja. Zato ji je bila zagotovljena pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Tožena stranka je tožnico šele leta 2014 dejansko razbremenila določenih obveznosti, ki so jo prekomerno obremenjevale ter ji z aneksom ponudila novo delovno mesto.

Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje v tč. 13 obrazložitve sodbe pride samo s seboj v nasprotje. Navaja, da trditve tožnice, da je na dotedanjem delovnem mestu (do premestitve leta 2014) delala preko polnega delovnega časa in bila prekomerno obremenjena, za konkretni spor niso ključne. Bistvo tožničine izjave je bilo ravno izogib nadurnega dela in prekomernih obremenitev, za kar pa je sodišče predhodno zatrjevalo, da je tožena stranka spoštovala, kar sicer ne drži. Tožena stranka je ravnala protipravno in tožnici povzročila škodo v višini izgubljenega nadomestila za invalidnost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev sodbe nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, saj je sodbo mogoče v celoti preizkusiti.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje plačilo škode v višini 11.508,56 EUR, ki jo je utrpela, ker ni bila po odločbi ZPIZ z dne 8. 3. 2011 razporejena na drugo delovno mesto, zato je utrpela škodo zaradi neizplačanega nadomestila za invalidnost. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki. Z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 5.1.2011 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto , to je manj stresno delo s polnim delovnim časom od 16. 12. 2010 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica 14.2.2011 toženi stranki posredovala izjavo, da na svojo željo in v dogovoru z nadrejeno ostaja na dotedanjem delovnem mestu in sicer pod prilagojenimi pogoji, ta dogovor pa ostaja v veljavi do njenega pisnega obvestila, da ne želi več delati pod dogovorjenimi pogoji. Po obvestilu tožene stranke ZPIZ-u, da tožnica ostaja na prvotnem delovnem mestu, je ZPIZ z odločbo z dne 8. 3. 2011 odločil, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila.

8. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnice ni razporedila na drugo delovno mesto. 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) določa, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava: nastanek škode tožnici, nedopustno ravnanje tožene stranke, vzročna zveza med tem nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda tožene stranke. V skladu z 200. členom ZDR mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost zagotoviti med drugim opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnica je predlagala, da tudi po izdani odločbi z dne 5. 1. 2011 še naprej opravlja delo na istem delovnem mestu pod prilagojenimi pogoji in ker ni bila razporejena na drugo delovno mesto, ji po odločbi ZPIZ ni pripadalo nadomestilo za invalidnost. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica delala na delovnem mestu s prilagojenimi pogoji. Tožnica sama ni trdila, da določene delovne naloge niso bile razporejene drugim enotam. Če dejansko delo, ki ga je tožnica opravljala potem, ko je podpisala izjavo, da bo delo opravljala še naprej na istem delovnem mestu pod prilagojenimi pogoji, ni bilo v skladu z odločbo ZPIZ, bi morala tožnica sprožiti ustrezne postopke. O nedopustnem ravnanju delodajalca je mogoče govoriti v primeru, če gre za hudo zlorabo delovnopravnih institutov z njegove strani. Tožnica je v dokaz svojih navedb o preobremenjenosti, delu preko polnega delovnega časa predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, ker se je postavilo na stališče, da te trditve za spor niso ključne. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med trditvijo tožnice o preobremenjenosti pri delu in škodo zaradi neizplačane invalidnine. Tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj tožnici ni bila kršena pravica do izjave.

9. Ob upoštevanju, da je med strankama prišlo do sporazuma o nadaljevanju dela na dotedanjem delovnem mestu s prilagojenimi pogoji je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožena stranka ni izvršila odločbe ZPIZ-a, ker ji ni ponudila drugega delovnega mesta, niti ji ni omogočila opravljanje drugega dela. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

10. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).