Jedro

S tem, kot tožeča stranka trdi, da ji podpis na vročilnici poziva ni znan (oziroma da po njenem mnenju ne pripada nobenemu od zaposlenih), ne more utemeljiti in izkazati, da ji poziv sploh ni bil (dejansko) vročen, za kar se zavzema v tožbenih izvajanjih.

Kako tožeča stranka organizira prejemanje pošte in katere osebe opravljajo to delo ter ali so za to ustrezno pooblaščene skladno z notranjimi akti tožeče stranke, ne morejo biti okoliščine, ki bi lahko v konkretnem primeru glede na tožbene navedbe vplivale na vročitev poziva kot tako. Za tožečo stranko kot gospodarsko družbo se tudi zahteva višji standard skrbnosti pri poslovanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju organ) z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožeča stranka vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi odločbe o pravici do sredstev št. 33121-5/2010/11 z dne 23. 2. 2011 v višini 8.790,38 EUR (1. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna znesek vrniti v roku 30 dni od vročitve odločbe, od poteka tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Znesek mora nakazati na določen račun (3. točka izreka), pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka), posebni stroški pa v postopku niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so bila tožeči stranki na podlagi njene vloge odobrena sredstva v višini 175.807,50 EUR iz naslova Ukrepa 312 – Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ki so bila razpisana z javnim razpisom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 45/10. V skladu s četrtim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) je treba pristojnemu organu poročati o uresničevanju ciljev in izpolnjevanju obveznosti v primerih, roku in na način, določenih s podzakonskim predpisom, ki ureja izvajanje ukrepov kmetijske politike. V skladu s petim odstavkom 101. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2010–2013 (Uradni list RS, št. 40/10, 85/2010, v nadaljevanju Uredba 2010–2013) in javnim razpisom mora prejemnik sredstev organu poročati še pet let od zadnjega izplačila sredstev. Prvo letno poročilo je prejemnik sredstev dolžan poslati organu do 31. marca naslednje koledarsko leto od zadnjega izplačila sredstev. Ker tožeča stranka do 31. 3. 2015 ni oddala poročila o doseganju ciljev, ji je bil 23. 4. 2015 na podlagi tretjega odstavka 127.a člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2011–2013 (Uradni list RS, št. 28/11, 37/11 – popr., 103/11, 87/12, 63/13, 38/14, 46/15, v nadaljevanju Uredba 2011–2013), ki se uporablja na podlagi prehodnih določb 38. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2011–2013, Uradni list RS, št. 63/13, izdan poziv za poročanje o doseženih ciljih prejemnikov sredstev iz Programa razvoja podeželja RS za leto 2007–2013. V pozivu je bila tožeča stranka pozvana, da v roku 8 dni od vročitve odda letno poročilo preko spletne aplikacije. Poziv je bil tožeči stranki vročen 30. 4. 2015. Ker tožeča stranka kljub vročenemu pozivu ni oddala poročila v postavljenem roku 8 dni, torej ni izpolnila obveznosti poročanja iz petega odstavka 101. člena Uredbe 2010–2013 oziroma javnega razpisa, mora vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev, kar znaša 8.790,38 EUR, kot določa tretji odstavek 127.a člena Uredbe 2011–2013. 3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 10. 11. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

4. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. Trdi, da sploh ni prejela poziva in postavitve dodatnega roka za oddajo poročila v smislu tretjega odstavka 127.a člena Uredbe 2011–2013. Drugačne ugotovitve organa prereka kot napačne oziroma neutemeljene. Šele izpodbijano odločbo je štela kot tak poziv in dodatno postavljen rok, v katerem je 7. 8. 2015 posredovala poročilo in zaključni račun. Ne držijo povsem njene navedbe v pritožbi, da je bil poziv prevzet, vendar očitno založen. Zakonita zastopnica je bila s strani zaposlenih zgolj obveščena o izpodbijani odločbi, ki je bila vročena v času kolektivnega dopusta, ne da bi se seznanila z dokumentacijo zadeve, in je obvestila zaposlenega delavca v družbi, naj na izpodbijano odločbo odgovori oziroma se opraviči za zamujeno oddajo poročila, ter vlogi še priloži dokumentacijo, to je poročilo in zaključni račun. Vseskozi je dvomila v prejem poziva. To izhaja tudi iz navedb v pritožbi z dne 7. 8. 2015, da je bil poziv očitno založen. Zaradi navedenega je takoj v nadaljevanju, to je 10. 8. 2015, zaprosila organ za izdajo kopije vročilnice poziva. Ker ji podpis na vročilnici ni bil znan, in očitno ne pripada nikomur od zaposlenih, je z vlogo z dne 12. 8. 2015 dopolnila svojo pritožbo ter v dokaz predložila še kopijo pooblastila za sprejem pošiljk zaposlenih in kopijo podpisov vseh zaposlenih. Iz teh dveh dokazov je očitno, da se podpis na vročilnici poziva ne ujema. Nasprotuje zaključkom drugostopenjskega organa, ki je na podlagi primerjave rokopisov zaključil, da podpis na vročilnici pripada pooblaščenki za sprejem pošiljk A.A. Poudarja, da je pooblaščenec za sprejem pošiljk dolžan ob sprejemu pošiljke za pooblastitelja takšno pooblastilo predložiti na vpogled vročevalcu ob vsakokratnem prevzemu pošiljke. Prav tako pa mora poleg svojega podpisa čitljivo napisati ime in priimek ter vrsto in številko osebnega dokumenta, s katerim se je identificiral, česar pa na vročilnici z dne 30. 4. 2015 ni zavedeno. Na vročilnici je zgolj njej neznan podpis, besedni zapis datuma, numerični zapis datuma ter podpis in žig vročevalca. Podpis na sporni vročilnici ne pripada nobeni izmed pooblaščenih oseb za sprejem pošiljk, kot je pravilno ugotovil že drugostopenjski organ. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo kot nezakonito v celoti odpravi in samo odloči o stvari ali podredno, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo kot nezakonito vrne organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa naj toženi stranki tudi naloži povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse navedbe tožeče stranke. Pojasnjuje, da je bilo po načelu proste presoje dokazov po 10. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovljeno z vizualno primerjavo, da je bil sporen poziv tožeči stranki vročen skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZUP. Iz vročilnice poziva ne izhaja opomba vročevalca, da bi bila pošiljka vročena komu drugemu, kot je to določeno v sedmem odstavku 172. člena Uredbe o upravnem poslovanju. Pri prejemu obvestila gre za sfero naslovnika in ni mogoče z njim bremeniti vročevalca oziroma pošiljatelja. Gre za to, da mora stranka, ki uveljavlja dokazljive oziroma na prevaro sumljive napake pri vročanju, skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do naslovnikovega predalčnika. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni pravočasno, do 31. 3. 2015, organu oddala poročila za preteklo leto v skladu s četrtim odstavkom 57. člena ZKme-1 in petim odstavkom 101. člena Uredbe 2010–2013, prav tako pa tudi ne v roku 8 dni, ki ga je organ postavil v posebnem pozivu, kot določa tretji odstavek 127.a člena Uredbe 2011–2013. Po tej določbi končnemu prejemniku sredstev, ki v roku, določenem pri posameznem ukrepu, ne poroča o doseganju določenih ciljev in izpolnjevanju obveznosti, organ izda poziv, v katerem mu določi dodatni rok za predložitev poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti. Če končni prejemnik sredstev v roku iz poziva ne predloži poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti, mora v proračun Republike Slovenije vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev. Na to je organ tožečo stranko tudi izrecno opozoril v pozivu, št. dokumenta 33121-5/2010/28 z dne 23. 4. 2015. Sporno je, ali je bil tožeči stranki vročen ta poziv organa.

8. Po prvem odstavku 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če pravne osebe nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače (tretji odstavek 91. člena ZUP). Po drugem odstavku 87. člena ZUP je treba o vročitvi obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico (97. člen ZUP). Osebna vročitev se tako (praviloma, kot v obravnavani zadevi) dokazuje z vročilnico, ki jo podpišeta prejemnik in vročevalec, pri čemer prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema (prvi odstavek 97. člena ZUP). Vročilnica je javna listina (prvi odstavek 169. člen ZUP) in velja domneva, da je resnično tisto, kar se z njo potrjuje. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (prvi odstavek 171. člena ZUP). Stranka vročilnico kot javno listino torej lahko dokazno izpodbija, vendar mora pri tem doseči višji dokazni standard.

9. Tožeča stranka ugovarja, da ni prejela poziva s postavitvijo dodatnega 8-dnevnega roka za predložitev poročila ter da je štela šele izpodbijano odločbo kot tak poziv s postavljenim rokom, v katerem je posredovala poročilo in zaključni račun. Navaja, da ne držijo njene pritožbene navedbe, da je bil poziv prevzet, vendar očitno založen. V zvezi s tem pojasnjuje, da naj bi bila zakonita zastopnica s strani zaposlenih zgolj obveščena o izpodbijani odločbi, ki je bila vročena v času kolektivnega dopusta, ne da bi se seznanila z dokumentacijo zadeve, in je obvestila zaposlenega delavca v družbi, naj na izpodbijano odločbo odgovori oziroma se opraviči za zamujeno oddajo poročila. Podpis na vročilnici poziva ji ni znan in očitno ne pripada nobenemu od zaposlenih pri njej. Izpostavlja tudi, da ji vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo znano, da je bil poziv sploh izdan.

10. Sodišče sodi glede na podatke spisne dokumentacije oziroma dosedanjega postopka, da so ugovori tožeče stranke, češ da poziva organa sploh ni prejela, neizkazani, zato jim ni mogoče slediti. Iz vročilnice poziva, ki se nahaja v upravnem spisu, je namreč razvidno, da je bila 30. 4. 2015 opravljena vročitev tega dokumenta (št. 33121-5/2010/28) na poslovnem naslovu tožeče stranke. (V pozivu postavljeni 8-dnevni rok za predložitev poročila se je tako iztekel 8. 5. 2015.) Vročilnica je lastnoročno podpisana s strani prejemnika in vročevalca ter opremljena s poštnim žigom z datumom 30. 4. 2015. Tožeča stranka z navedbami, da poziva ni prejela, ob očitnem dejstvu, da je vročilnica sicer povsem jasno izpolnjena in brez kakršnih koli pripomb vročevalca, tudi po presoji sodišča ni uspela izpodbiti domneve, ki izhaja iz vročilnice kot javne listine, torej da ji je bil poziv vročen 30. 4. 2015. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da iz vročilnice ne izhaja, da bi bila pošiljka vročena komu drugemu. Tožeča stranka pa tudi ne izkaže, da bi temu bilo tako. Tožeča stranka ne more biti uspešna s samim zatrjevanjem, da ji podpis na vročilnici ni znan, saj je glede na njene tožbene trditve ključen odgovor na vprašanje, ali ji je bil poziv vročen. Ali drugače povedano: s tem, kot tožeča stranka trdi, da ji podpis na vročilnici poziva ni znan (oziroma da po njenem mnenju ne pripada nobenemu od zaposlenih), ne more utemeljiti in izkazati, da ji poziv sploh ni bil (dejansko) vročen, za kar se zavzema v tožbenih izvajanjih. Do ugovorov, ki se nanašajo na podpis prejemnika na vročilnici in ugotavljanja o tem, komu pripada, se zato sodišče posebej ne opredeljuje, ker niso pomembni za odločitev v konkretnem primeru. Drugih relevantnih okoliščin, na katerih bi utemeljevala svojo trditev, da ji poziv ni bil vročen, pa tožeča stranka v tožbi ne navede.

11. Sicer tožeča stranka v tožbi še navaja, da je pooblaščenec za sprejem pošiljk dolžan ob sprejemu pošiljke za pooblastitelja takšno pooblastilo predložiti na vpogled vročevalcu ob vsakokratnem prevzemu pošiljke, prav tako pa mora poleg svojega podpisa napisati ime in priimek ter vrsto in številko osebnega dokumenta, s katerim se je identificiral, tega pa na vročilnici poziva ni navedenega. Vendar gre v konkretnem primeru za vročanje pravni osebi (tretji odstavek 91. člena ZUP), poleg tega pa so ti ugovori kot taki irelevantni za presojo, ali je bil tožeči stranki poziv vročen (saj tožeča stranka namreč trdi, da poziva sploh ni prejela), ker to po presoji sodišča nedvoumno kažejo drugi podatki vročilnice, to je naslov, datum, ki je naveden na vročilnici, in lastnoročna podpisa prejemnika ter vročevalca. Kako tožeča stranka organizira prejemanje pošte in katere osebe opravljajo to delo ter ali so za to ustrezno pooblaščene skladno z notranjimi akti tožeče stranke, pa ne morejo biti okoliščine, ki bi lahko v konkretnem primeru glede na tožbene navedbe vplivale na vročitev poziva kot tako. Za tožečo stranko kot gospodarsko družbo se tudi zahteva višji standard skrbnosti pri poslovanju.

12. Ob vsem zgoraj navedenem je treba še dodati, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku najprej ugovarjala, da je bil poziv „prevzet, vendar očitno založen“ (nato pa je pritožbo dopolnila z navedbo, da ji podpis na vročilnici ni znan, in iz česar naj bi izhajalo, da poziva ni prejela), kar izhaja vse tudi iz dokumentacije spisa, zdaj pa v tožbi razlaga, da „te navedbe v pritožbi ne držijo povsem“. Enemu izmed zaposlenih naj bi bilo naročeno s strani zakonite zastopnice tožeče stranke, ki naj se ne bi seznanila z dokumentacijo zadeve (pristojni zaposleni na ustreznem oddelku pa naj bi bili tedaj na kolektivnem dopustu), naj „odgovori“ na izpodbijano odločbo oziroma se „opraviči za zamujeno podajo poročila“.

13. Niti teh tožbenih ugovorov sodišče ne sprejema, ker si medsebojno nasprotujejo glede tega, ali je bil tožeči stranki poziv vročen (in ugotovitvi organa, da je bil tožeči stranki poziv vročen, sodišče v celoti pritrjuje iz prej obrazloženih razlogov), in ker je bila tožeča stranka dolžna (že) v upravnem postopku govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (11. člen ZUP). Drugačno ravnanje ob pomanjkanju skrbnosti gre njej v škodo.

14. Predlagani dokazi na drugačno odločitev sodišča v predmetnem upravnem sporu ne morejo vplivati, ker je sodišče lahko odločilo v celoti na podlagi dejstev, ugotovljenih že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Zato dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, sodišče ni izvajalo. V zvezi s predlaganim zaslišanjem zakonite zastopnice A.A. pa tožeča stranka tudi ni substancirano pojasnila v tožbi, katera pravno pomembna dejstva naj bi se dokazovala z zaslišanjem te priče. 15. Ker je sodišče torej presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).