Jedro

Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je imel ob škodnem dogodku na sebi dodatno opremo (10 kilogramski neprebojni jopič), zaradi česar je bil težji in manj stabilen. Dela na terenu ni vajen, sploh ne v taki opremi. Delodajalec (zavarovanec tožene stranke) mu ni zagotovil ustreznega usposabljanja, zato je krivdno odgovoren za nastalo škodo. Navaja, da teh trditev, ki jih je podal v pripravljalni vlogi, ni podal prepozno. Meni, da je podana tudi objektivna odgovornost delodajalca. Bil je napoten na zbiranje obvestil in ni pričakoval, da bo moral uporabiti vso razpoložljivo opremo, za to niti ni imel časa, saj se je potek akcije nepričakovano spremenil. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo s seboj nosil celotno opremo. Navaja, da so zaključki sodišča, da je imel dovolj časa, da bi se primerno opremil, in da ni bil ključen za iskanje osumljenke, zmotni. V konkretni situaciji je moral zaščiti premoženje in življenja ljudi, zato je bilo treba postopati hitro. Na makadamski cesti so bili utori od vode, do česar se sodišče sploh ni opredelilo, zato je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Navaja še, da službeni psi in helikopterska podpora ne predstavljata primerne opremljenosti policistov. Pritožnik policijsko delo ocenjuje kot izredno nepredvidljivo in nevarno, policisti so nevarnostim izpostavljeni cel čas, ne glede na vrsto del. Da je šlo v konkretnem primeru za nevarno dejavnost, pritožnik utemeljuje s tem, da naj bi bila osumljenka oborožena. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejansko stanje, kot ga je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Pritožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine na podlagi pravil o objektivni odgovornosti, saj je zatrjeval, da delo uniformiranega policista v konkretnem primeru predstavlja nevarno dejavnost. V (prvi) pripravljalni vlogi je uveljavljal še odškodnino na podlagi krivdne odgovornosti s trditvijo, da mu delodajalec ni zagotovil primernega usposabljanja za delo na terenu z obremenitvami (neprebojnim jopičem, pokrivalom, osebno oborožitvijo). S to vlogo je spremenil tožbo (kar je tudi v sporih majhne vrednosti dovoljeno)(1), tožena stranka pa se je spustila v obravnavanje brez nasprotovanja, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo tudi morebitno krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke.(2)

7. V pripravljalni vlogi je tožnik v zvezi z objektivno odgovornostjo na novo navedel, da so bili na poti utori in izpodjede od dežja in da je stopil na tak neutrjen del gramoza. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da se sodišče do tega ni opredelilo, a kršitev ni podana, saj je tožnik te trditve podal prepozno (451. člen ZPP).(3)

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki veže pritožbeno sodišče. Tožnik je v 10 kilogramskem neprebojnem jopiču in v nizkih čevljih sledil potencialno oboroženi osumljenki po makadamski poti rahlo navzdol. Noga mu je klecnila in utrpel je zvin gležnja. Oborožena osumljenka ni neposredno vplivala na nastanek škode, tožnik z njo ni prišel v kontakt. Na akcijo bi se lahko primerno pripravil z ustrezno opremo, saj je za to imel dovolj časa. Akcija je potekala v dopoldanskih urah ob ugodnih vremenskih razmerah. V akciji so poleg tožnika sodelovali tudi drugi policisti in skupina s službenimi psi, zagotovljena je bila tudi helikopterska podpora. Uspeh akcije ni bil odvisen le od tožnika. Tožnik je bil operativni vodja akcije in bi lahko delo organiziral tako, da bi bilo zanj varno. Za tožnika napotitev na teren ni bila neobičajna.

9. Glede ustrezne opreme oziroma obutve pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi v določenem delu uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (glede dejstva, ali je imel na razpolago čas, da se preobleče v delovno uniformo, ki vključuje tudi polškornje oziroma škornje, oziroma ali bi jo lahko vzel s seboj), iz tega razloga pa sodbe v sporu majhne vrednosti, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, ni dovoljeno izpodbijati. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da zaradi uporabe nizkih čevljev tveganje za nastanek škode ni bilo povečano do te mere, da bi lahko šlo za opravljanje nevarne dejavnosti. Običajno tveganje za zvin gležnja pri teku po neravnih podlagah v obuvalih, ki ne segajo čez gleženj, je sorazmerno majhno in teh dejavnosti ni mogoče šteti za nevarne (ne v pravnem ne v vsakdanjem, laičnem smislu). Še manj nevaren je tak tek za poklicnega policista z večletnimi izkušnjami. Nevarnost poškodb zaradi uporabe neustreznega obuvala se ni povečala do te mere, da bi šlo za nevarno dejavnost. 10. Pritožnik navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili policisti ustrezno opremljeni. Gre za napačno razumevanje pritožnika, saj je sodišče sodelovanje službenih psov in helikopterja upoštevalo pri presoji, ali je šlo za nevarno dejavnost, in zaključilo (na podlagi teh in drugih okoliščin), da v konkretnem primeru tožnik ni opravljal nevarne dejavnosti.

11. Na samo opredelitev nevarne dejavnosti ne more vplivati dejstvo, da tožnik na začetku akcije ni pričakoval, da bo iskal oziroma lovil oboroženo osumljenko (kot že izpostavljeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik imel možnost, da bi se primerno pripravil na akcijo). Delo policista je res nepredvidljivo, a zgolj zaradi tega policisti niso v stalni nevarnosti; o nevarni dejavnosti lahko govorimo, kadar policist opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi.(4) Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna.(5) Delo policista v večini primerov ne pripelje do škodnih posledic, zato vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo.(6)

12. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo tudi, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj tudi dodatno usposabljanje tožnika nastanka škode ne bi preprečilo. Pritožnik navaja, da je do poškodbe prišlo, ker ni bil navajen (in ni bil usposobljen) za delo z zaščitno opremo, vendar takemu stališču pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj je do poškodbe prišlo zaradi nesrečnega spleta okoliščin, na katere delodajalec ni imel vpliva in bi jih (s pazljivostjo) lahko preprečil le tožnik. Med pomanjkanjem izobraževanja in nastalo poškodbo ni podana vzročna zveza, ki je ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Na kakšen način je pomanjkanje usposabljanja za premikanje v neprebojnem jopiču vplivalo na zvin gležnja oziroma kako bi lahko več usposabljanja na tem področju preprečilo poškodbo (do katere je v konkretnem primeru prišlo po naključju), tožnik niti ni pojasnil. 13. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je logična posledica njene zavrnitve (skladno s prvim odstavkom 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in je vsebovana v izreku o zavrnitvi tožnikove pritožbe.

Op. št. (1): ZPP v 30. poglavju, ki ureja postopke v sporih majhne vrednosti, o spremembi tožbe nima posebnih določil, zato je treba skladno s 442. členom ZPP uporabiti druge določbe ZPP. Tožnik lahko v sporu majhne vrednosti vloži le tožbo in eno pripravljalno vlogo, to pa pomeni, da lahko spremembo tožbe predlaga le v pripravljalni vlogi (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 587/2015 z dne 4. 5. 2015). Tožnikova sprememba tožbe v obravnavanem primeru je torej pravočasna in postopkovno pravilno vložena.

Op. št. (2): Prvostopenjsko sodišče je te navedbe presojalo ob razlagi, da so sicer prepozne, vendar odločanje o tem ni bistveno obremenilo postopka.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je tožnik tekel po neravnem terenu, pri tem pa ni pomembno, ali je do lukenj in neutrjene poti prišlo zaradi dežja ali iz katerega drugega vzroka.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011z dne 31. 5. 2012. Op. št. (5): V konkretnem primeru se tožnik s potencialno nevarno osumljenko sploh ni srečal. Op. št. (6): Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 158/99 z dne 13. 10. 1999. O tem, katere dejavnosti policistov ne štejejo za nevarne, se je izrekla tudi sodna praksa, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje in je pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo še enkrat povzemalo.