Jedro

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je izrek sodbe nerazumljiv (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker se iz njega ne da ugotoviti, čigava je stvar, ki bi naj bila poškodovana. Namen inkriminacije 220. člena KZ-1 je varstvo lastninskopravnih razmerij med posamezniki. Gre za varstvo lastnika pred zmanjšanjem vrednosti njegove stvari oziroma pred izgubo oblasti nad stvarjo. Predmet kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari je tuja stvar. Stvar je tuja, če ima lastnika, kar pomeni, da ne gre za nikogaršnjo stvar (to je bodisi stvar, ki še nikoli ni imela lastnika, bodisi stvar, ki jo je lastnik opustil), in če izključni lastnik ni storilec.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega F. S. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 18587/2020 z dne 8. 10. 2020 obdolženega F. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 12,50 EUR, kar znaša 375,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. V primeru neizterljivosti se bo kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 450,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki zaradi vseh izpodbojnih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je izrek sodbe nerazumljiv (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker se iz njega ne da ugotoviti, čigava je stvar, ki bi naj bila poškodovana. Namen inkriminacije 220. člena KZ-1 je varstvo lastninskopravnih razmerij med posamezniki. Gre za varstvo lastnika pred zmanjšanjem vrednosti njegove stvari oziroma pred izgubo oblasti nad stvarjo. Predmet kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari je tuja stvar. Stvar je tuja, če ima lastnika, kar pomeni, da ne gre za nikogaršnjo stvar (to je bodisi stvar, ki še nikoli ni imela lastnika, bodisi stvar, ki jo je lastnik opustil), in če izključni lastnik ni storilec.1

4. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec 19. 9. 2018 v P. V. , na naslovu P. v. poškodoval tujo stvar tako, da je z motorno žago požagal 5 grmov pintovca. Takšen opis pa ni razumljiv, saj ni jasno navedeno, čigavo stvar je poškodoval obdolženec. Nenazadnje bi lahko šlo tudi za njegovo stvar. Ker je tuja star odločilno dejstvo in zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga ne more nadomestiti obrazložitev izpodbijane sodbe, saj je izrek tisti, ki postane pravnomočen, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem je potrebno pojasniti tudi, da je državni tožilec v tenorju obtožnega predloga jasno navedel, da je predmet očitanega kaznivega dejanja last oškodovanca S. R., medtem ko sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni z ničemer pojasnilo, zakaj je slednjo okoliščino izpustilo iz izreka, zaradi česar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi iz razloga, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Glede na vse navedeno in ker bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s preostalimi pritožbenimi navedbami pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeni kršitvi in presoditi ostale pritožbene navedbe ter o zadevi ponovno odločiti.

1 Tako Merc K. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 667 in 669.