Jedro

Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je zavarovanec ob obvestilu o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih more zavarovalnica kot dober strokovnjak (drugi odstavek 18. člena ZOR) ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti ali vsaj njen nesporni del. Po dognanjih takšne objektivne presoje je potem mogoče sklepati, ali je pomemben za štetje roka dan, ko je zavarovalnica prejela obvestilo z listinami, in to glede vse njene obveznosti ali samo njenega nespornega dela. Ob tem je seveda eno izmed pomembnih meril, ali so se v pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede izpolnitve njene obveznosti kot utemeljeni ali ne.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 2. točki izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3,571.707,40 SIT zavarovalnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe 23.1.1997 dalje in mu povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku za plačilo obresti že od 26.5.1994 dalje zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo sklenjeno življenjsko in nezgodno zavarovanje med L. L. kot zavarovalcem in toženko kot zavarovalnico v korist tožnika kot zavarovanca; da premija v času tožnikove nezgode 9.7.1993 sicer ni bila plačana, da pa toženka ni dokazala, da je o tem in o posledicah obvestila zavarovalca s priporočenim pismom. V oddajni knjigi namreč ni zabeležena vsebina pošiljke, v sprejemni knjigi zavarovalca pa tudi ne. Zavarovalnina zato tožniku gre, vendar obresti od nje šele, ko je bila sodno ugotovljena točna višina škode.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno (1. točka izreka), tožnikovi pritožbi pa je ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da mora toženka plačati tožniku zakonite zamudne obresti od prisojenega zneska tudi za čas od 26.5.1994 do izdaje sodbe, in odločilo, da mora toženka plačati tožniku pritožbene stroške (2. točka izreka). V zvezi s tožnikovo pritožbo je ugotovilo, da toženka sploh ni ugovarjala, da od tožnika ni prejela dokazov o obstoju in višini svoje obveznosti, višina pa je bila določena v zavarovalni pogodbi. Ob toženkini pritožbi pa je zavzelo stališče, da je razdrtje zavarovalne pogodbe tako pomembno, da ne sme biti nobenega dvoma o vročitvi opomina. Toženka bi morala nedvomno in očitno poskrbeti za izkaz vsebine pošiljke, če je zaradi neplačila želela razdreti pogodbo. Toženka ni ovrgla tožnikove trditve, da zavarovalec opomina ni prejel. Proti tej sodbi je vložila toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da se razveljavi in vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo o začetku teka zamudnih obresti opozarja na 14. člen splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 in drugi odstavek 919. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in na dejstvo, da je šele sodišče prve stopnje odločalo o obveznosti tožene stranke in ugotovilo višino obveznosti iz naslova dnevne odškodnine in invalidnosti. Res zavarovalna pogodba določa vnaprej vsoto za dnevno odškodnino in invalidnost, vendar pa se dejanski znesek ugotavlja v vsakem posameznem primeru posebej. Sodišče napačno razlaga določila ZOR in splošnih pogojev in toženi stranki nalaga dokazno breme, ki ne izhaja iz predpisov (913. člen ZOR in tretji odstavek 10. člena splošnih pogojev). Iz predpisov ne izhaja, da tožena stranka ne bi smela priložiti opominu še druge pošte. Že sam račun za tečajno razliko pomeni neplačilo premije. Pravni standardi in s tem materialno pravo določajo, da se dokaz o odposlani priporočeni pošiljki šteje za dokaz o tem, da je stranka, na katero je pošiljka naslovljena, to tudi prejela. Sodišče ne pove, kaj pomeni zavzeto stališče, da mora biti iz priporočene pošiljke razvidno, da gre za obvestilo o zapadlosti premije. Za takšne pošiljke ni predpisana povratnica pa tudi iz povratnice ne bi bila razvidna vsebina pošiljke.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena). V zvezi z ves čas tega postopka spornim vprašanjem, ali je bilo zavarovalcu vročeno toženkino priporočeno pismo o zapadlosti premije (po tretjem odstavku 913. člena ZOR oziroma po 3. točki 10. člena splošnih pogojev), revizijsko sodišče ugotavlja, da je odgovor na to vprašanje dejanske narave. Za razjasnitev tega vprašanja je potekalo dokaj obsežno dokazovanje, v katerem je sodišče tudi uporabljalo pravila o dokaznem bremenu. Res je, da gre pri slednjih (najmanj pretežno) za pravila materialnega prava. Toda ko sta nižji sodišči ugotovili, da toženka ni izkazala obvestila s priporočenim pismom (I. stopnja) oziroma da toženka ni ovrgla trditve zavarovalca, da pisma ni prejel (II. stopnja), se je ta problem omejil na dejansko vprašanje in torej ne več pravno.

Kakšne procesne kršitve v zvezi z zadevnim ravnanjem oziroma sklepanjem nižjih sodišč revidentka ne uveljavlja. Na ugotovljeno dejansko stanje, da ni dokazana vročitev obvestila o zapadlosti premije, je torej revizijsko sodišče vezano. Tisti del revizije, ki izpodbija to dejansko stanje, je torej sploh nedovoljen in zato na zadevne revizijske trditvene ne bo odgovora, v delu pa, v katerem zavzema stališče, da je prenehala toženkina obveznost zaradi neplačila premije, pa neutemeljen. Če vročitev obvestila o zapadli premiji ni izkazana, zavarovalna pogodba ne preneha (prej citirani določbi ZOR in splošnih pogojev). Revizijo je bilo zato potrebno v tu obravnavanem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Pač pa je revizija utemeljena v delu, v katerem spodbija odločitev o obrestih za čas od 26.5.1994 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zakon o obligacijskih razmerjih določa v prvem odstavku 919. člena, da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati odškodnino oziroma v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Ta, za zavarovalnico stroga določba, pa je do neke mere korigirana z določbo drugega odstavka tega člena, po katerem začne teči ta rok, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali zneska obveznosti potreben določen čas, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Prvi odstavek 1. točke 14. člena splošnih pogojev določa, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto oziroma njen ustrezni del oziroma dogovorjeno povračilo zavarovancu oziroma upravičencu v 14 dneh potem, ko je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. Smisel citiranih določb ni niti v tem, da začnejo obresti teči vselej, ko se sodno ugotavljata obveznost zavarovalnice za plačilo zavarovalnice in višina le-te od dneva sodne odločbe (stališče revizije) niti ne v tem, da začne teči 14-dnevni rok od trenutka, ko je zavarovalnica prejela kakršnekoli dokaze o obstoju in višini njene obveznosti (smiselno stališče pritožbenega sodišča). Takšno razumevanje bi lahko pripeljalo do zlorab: zavarovalnica bi vselej prepustila odločitev sodišču in tako obrestno nekaznovano odložila izpolnitev svoje obveznosti, zavarovanec pa ne bi bil prisiljen podati popolnih dokazov za uveljavljanje svoje pravice. Ustrezno strogo je potrebno gledati tako na obveznosti zavarovalnice kakor tudi zavarovanca. Na njem je namreč, da obvesti zavarovalnico o nastalem zavarovalnem primeru (917. člen ZOR, pri čemer se tu določena obveznost zavarovalca seveda razteza tudi na zavarovanca), ker je sicer zagrožena odškodninska sankcija. Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je zavarovanec ob obvestilu o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih more zavarovalnica kot dober strokovnjak (drugi odstavek 18. člena ZOR) ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti ali vsaj njen nesporni del. Po dognanjih takšne objektivne presoje je potem mogoče sklepati, ali je pomemben za štetje roka dan, ko je zavarovalnica prejela obvestilo z listinami, in to glede vse njene obveznosti ali samo njenega nespornega dela. Ob tem je seveda eno izmed pomembnih meril, ali so se v pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede izpolnitve njene obveznosti kot utemeljeni ali ne.

Sodišče druge stopnje ni uporabilo materialnega prava na opisani način. Tako, denimo, ni tehtalo dejstva, kdaj je bilo mogoče dognati tožnikovo prehodno nesposobnost za delo in stopnjo njegove invalidnosti, ali so bile za njeno ugotovitev predložene vse listine (3. in 9. točka 13. člena splošnih pogojev). Čeprav toženka pred sodnim postopkom ni odklanjala izplačila zavarovalnine zaradi pomanjkljive dokumentacije, pa to ni razlog, da teh okoliščin, ki jih je toženka v pravdi izrecno uveljavljala, sodišče ne bi upoštevalo. Sicer pa se je na primer stopnja invalidnosti v pravdi izkazala drugačna, kot jo je uveljavljal tožnik, ki je potem novi ugotovitvi tudi prilagodil svoj zahtevek. Skratka, kot vprašljiva se je pokazala ugotovitev v izpodbijani sodbi, da bi bila lahko tožena stranka že tedaj (ob podani zahtevi) objektivno ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti.

Povedano je narekovalo delno razveljavitev izpodbijane sodbe v odločbi o obrestih pred 22.1.1997 in v zvezi s tem v odločbi o pritožbenih stroških in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odočanje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Ob tem bo moralo znova preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje na prej opisani način in o še odprtem delu zadeve znova odločiti. Če pa se bo izkazalo, da dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava ni dovolj popolno ugotovljeno, bo moralo vrniti zadevo sodišču prve stopnje.