Jedro

Pritožnik zmotno zatrjuje, da mu je bilo sodišče prve stopnje dolžno zagotoviti sodnega tolmača že zgolj zato, ker je tujec.

Sodišče prve stopnje ni formalno na zapisnik in v obrazložitvi sodbe ugotavljalo izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Izpolnjenost formalnih pogojev je razvidna iz podatkov spisa, saj gre za podatke procesne narave - obdolženec je bil v redu povabljen na narok za izrek kazenske sankcije, izrecno se je odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti in je imel možnost se izreči o obtožbenem očitku na predobravnavnem naroku. Izpolnjenost materialnega pogoja pa izhaja iz ravnanja sodišča prve stopnje, ki je nadaljevalo z izvajanjem dokazov na naroku za izrek kazenske sankcije, torej je po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna.

Za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti primarno izpolnjeni stalni elementi, katerim se morajo pridružiti še variabilni elementi. V kolikor niso izpolnjeni stalni elementi, med katere sodi tudi element časovne povezanosti dejanj, niso izpolnjeni pogoji za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Element časovne povezanosti dejanj zahteva, da so dejanja izvršena istočasno ali zaporedoma, da gre torej za serijsko dejavnost storilca. V konkretnem primeru obdolženca očitanih kaznivih dejanj nista storila istočasno. Med posameznimi dejanji je časovni presledek, zato je potrebna presoja, ali gre morebiti za zaporedno izvrševanje kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ne. Pojem zaporednosti je po stališču sodne prakse potrebno razlagati restriktivno, t.j. tako, da se približa pojmu istočasnosti. Ker gre za dejansko vprašanje, je presoja o izpolnjenosti slednjega odvisna od okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in pod točko II. izreka obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva treh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Obdolženemu B. B. je določilo za vsako kaznivo dejanje opisano v točkah II/1. in 2. izreka kazen sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje opisano v točki II/3. izreka kazen štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Obdolženemu A. A. je za vsako kaznivo dejanje opisano v točkah I/1., II/1., 2. izreka določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano v točki II/3. izreka pa kazen tri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolženemu A. A. ne prekliče pogojna obsodba izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II K 2175/2022 s 13. 1. 2022, pravnomočna 4. 2. 2022, s katero je bila obdolžencu zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 je odločilo še, da se čas prestajanja kazni po tej sodbi ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati oškodovancu, C. d.o.o., znesek 2.873,17 EUR in obdolženi A. A. znesek 1.475,52 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovorniki obdolženega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da očitana dejanja pravno opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, in obdolžencu izreče temu ustrezno milejšo kazen oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - obdolženi B. B. brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka, in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede pritožbe obdolženega B. B._

4. Sodišče prve stopnje je 10. 3. 2022 opravilo predobravnavni narok, na katerega je pristopil B. B. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da ga je sodišče prve stopnje poučilo, da ima pravico do uporabe lastnega jezika, do ustnega tolmačenja in pisnega prevajanja ter možnost ugovora, v kolikor bi menil, da tolmačenje ali prevajanje ni ustrezno. Po prejetem pouku je obdolženec izjavi, da razume slovenski jezik in se prostovoljno in izrecno odpoveduje prevajanju ali tolmačenju glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo sklep, da se predobravnavni narok opravi in je javen. Obdolženec je v nadaljevanju izjavil, da se bo zagovarjal sam in da razume vsebino obtožbe. Sodišče prve stopnje ga je poučilo glede privilegija zoper samoobtožbo in pomena priznanja krivde na predobravnavnem naroku ter procesnih možnostih, v kolikor krivde ne bi priznal. Po prejetih poukih je obdolženec izjavi, da je „razumel vse povedano“ in da krivdo po obtožbi priznava. Sodišče prve stopnje je po presoji pogojev iz 285.c člena ZKP sprejelo sklep, da njegovo priznanje krivde sprejme. Obdolženec je nato pripoznal premoženjskopravni zahtevek oškodovanca in izjavil, da je pripravljen poravnati polovico zneska 1.436,59 EUR. Po pozivu sodišča prve stopnje, da lahko stranki predlagata dokaze, ki naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije, je obdolženec predlagal sodišču prve stopnje, da ne opravi takoj naroka za izrek kazenske sankcije in ga preloži za dva ali tri mesece, da bo imel možnost poravnati polovico premoženjskopravnega zahtevka. Nato je izjavil še, da „se lahko narok opravi tudi v njegovi nenavzočnosti in ni potrebna njegova navzočnost ter privedba na sodišče“. Temu je dodal še, da se bo v zaporu zaposlil, da je strokovnemu delavcu vzgojne službe v zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) že dal predlog in da bo znesek, ki ga dolguje, plačal, kolikor bo le mogel. 5. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku tako izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca pravilno poučilo o njegovi pravici do uporabe lastnega jezika (8. člen ZKP) in da se je obdolženec, po prejetem pouku, tej pravici izrecno odpovedal s pojasnilom, da razume slovenski jezik. Pritožnik v zvezi s tem zmotno zatrjuje, da mu je bilo sodišče prve stopnje dolžno zagotoviti sodnega tolmača že zgolj zato, ker je tujec. V skladu z določbo šestega odstavka 8. člena ZKP je sodišče obdolženca dolžno poučiti o njegovi pravici do prevajanja in tolmačenja in ta pouk zapisati v zapisnik, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V skladu s šestim odstavkom 8. člena ZKP pa se obdolženec lahko izrecno in prostovoljno odpove tej pravici, njegova izjava o tem pa mora biti zapisana v zapisniku, če zna jezik, v katerem teče postopek. Ker je obdolženec po prejetem pouku sam izrecno izjavil, da razume slovenski jezik in se je izrecno odpovedal prevajanju ali tolmačenju, njegova izjava o tem pa je zapisana v zapisniku o predobravnavnem naroku, sodišče prve stopnje ni kršilo določb 8. člena ZKP, s tem ko ni angažiralo sodnega tolmača. Poleg tega je iz vsebine zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je obdolženec aktivno sodeloval pri izvedbi naroka, saj je izrecno izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, da pripoznava premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, in da prosi za kasnejšo opravo naroka za izrek kazenske sankcije, da bo imel možnost poravnati premoženjskopravni zahtevek, pri čemer je pojasnil še, da se bo v zaporu zaposlil, ker vse potrjuje njegovo predhodno izjavo, da slovenski jezik razume.

6. Pritožnik je zatrjeval še, da zaradi nepoznavanja slovenskega jezika ni razumel ponudbe tožilstva in je v zmoti razumel, da mu je za primer priznanja krivde ponujena pogojna obsodba, pod pogojem, da poravna premoženjskopravni zahtevek. Pritožbene navedbe obdolženca niso podprte s podatki spisa. Državna tožilka kaznovalnega predloga ni podala ne v obtožnem aktu ne na predobravnavnem naroku, temveč šele v končni besedi na naroku za izrek kazenske sankcije. Obdolženec je torej krivdo za očitana kazniva dejanja priznal, preden je državna tožilka podala kaznovalni predlog, kar pomeni, da njegova pritožbena trditev o nerazumevanju kaznovalnega predloga državne tožilke, ni utemeljena, saj slednja v fazi predobravnavnega naroka takega predloga ni podala.

7. Sodišče prve stopnje je po opravljenem predobravnavnem naroku opravilo narok za izrek kazenske sankcije, na katerega ni pristopil obdolženi B. B. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z 10. 3. 2022 je razvidno, da se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti izrecno odpovedal, saj je izjavil, da se narok za izrek kazenske sankcije lahko opravi v njegovi nenavzočnosti in da ni potrebna njegova privedba na sodišče. Sodišče prve stopnje je njegovo željo upoštevalo in za narok za izrek kazenske sankcije, na katerega ga je pravilno vabilo (vročilnica pri list. št. 55), v ZPKZ Dob sporočilo, da se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti odpovedal in da njegova privedba na sodišče ni potrebna (list. št. 56 in 63). Narok za izrek kazenske sankcije je sodišče prve stopnje opravilo 7. 7. 2022 in na njem prebralo kazenski list, evidenco prekrškov za oba obdolženca, premoženjskopravni zahtevek oškodovanca in vpogledalo ter prebralo spise Okrajnih sodišč na Ptuju, Kopru, Kamniku in Grosupljem v zvezi s predkaznovanostjo obeh obdolžencev. Drugih dokazov na naroku za izrek kazenske sankcije ni izvajalo.

8. Narok za izrek kazenske sankcije se po četrtem odstavku 285.č člena ZKP izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni enaki pogoji za sojenje v nenavzočnosti kot na glavni obravnavi. ZKP v določbi prvega odstavka 442. člena ZKP določa formalne in materialne pogoje za sojenje v nenavzočnosti. Formalna pogoja sta, da je bil obdolženec v redu povabljen in da je bil predhodno že zaslišan, ter materialni pogoj, da njegova navzočnost na naroku ni nujna. Sodišče prve stopnje ni formalno na zapisnik in v obrazložitvi sodbe ugotavljalo izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Izpolnjenost formalnih pogojev je razvidna iz podatkov spisa, saj gre za podatke procesne narave – obdolženec je bil v redu povabljen na narok za izrek kazenske sankcije, izrecno se je odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti in je imel možnost se izreči o obtožbenem očitku na predobravnavnem naroku. Izpolnjenost materialnega pogoja pa izhaja iz ravnanja sodišča prve stopnje, ki je nadaljevalo z izvajanjem dokazov na naroku za izrek kazenske sankcije, torej je po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna.1 Poleg tega pa pritožnik niti ne oporeka izvedbi naroka za izrek kazenske sankcije v njegovi nenavzočnosti oziroma ne zatrjuje, da je želel biti navzoč na tem naroku, temveč oporeka le temu, da mu je bila na naroku izrečena kazen zapora, in zatrjuje, da mu je bila kršena pravica, da bi prisoten na glavni obravnavi dokazal svojo nedolžnost. Pri tem pa pritožnik spregleda, da je na predobravnavnem naroku priznal krivdo in je sodišče njegovo priznanje krivde sprejelo, kar pomeni, da ga ne more preklicati (tretji odstavek 285.c člena ZKP) in da se v takem primeru preneha ugotavljati dejansko stanje na podlagi dokazov izvedenih na glavni obravnavi ter se šteje, da so bila kazniva dejanja storjena na način, kot izhaja iz obtožnega akta in jih je obdolženec priznal.2 V nadaljevanju se izvedejo le dokazi pomembni za izrek kazenske sankcije. V konkretnem primeru je sodišče na naroku za izrek kazenske sankcije izvedlo dokaze povezane s predkaznovanostjo obdolženca, drugih dokazov pa ni izvajalo, saj jih stranke niso predlagale.3 Ob upoštevanju opisanega procesnega poteka predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbami ZKP in v pritožbi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

_Glede pritožbe zagovornikov obdolženega A. A._

9. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo nepravilno uporabo določb kazenskega zakonika, ker obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da se obdolženec s priznanjem krivde na predobravnavnem naroku ne odpove pravici do pravilne uporabe materialne kazenske zakonodaje in da je uporaba določbe 54. člena KZ-1 obvezna, v kolikor so izpolnjeni pogoji za nadaljevano kaznivo dejanje.4 Presojo o izpolnjenosti pogojev iz 54. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje opravilo in presodilo, da ni izpolnjen pogoj časovne povezanosti dejanj, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti primarno izpolnjeni stalni elementi, katerim se morajo pridružiti še variabilni elementi. V kolikor niso izpolnjeni stalni elementi, med katere sodi tudi element časovne povezanosti dejanj, niso izpolnjeni pogoji za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Element časovne povezanosti dejanj zahteva, da so dejanja izvršena istočasno ali zaporedoma, da gre torej za serijsko dejavnost storilca. V konkretnem primeru obdolženca očitanih kaznivih dejanj nista storila istočasno. Med posameznimi dejanji je časovni presledek, zato je potrebna presoja, ali gre morebiti za zaporedno izvrševanje kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ne. Pojem zaporednosti je po stališču sodne prakse potrebno razlagati restriktivno, t.j. tako, da se približa pojmu istočasnosti. Ker gre za dejansko vprašanje, je presoja o izpolnjenosti slednjega odvisna od okoliščin posameznega primera. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje A. A. spoznalo za krivega dejanj storjenih 9. 6. 2021, 2. 8. 2021, pri čemer je obe dejanji storil skupaj z B. B., dejanja storjenega 6. 9. 2021, ki ga je storil sam, in dejanja storjenega 13. 9. 2021, ki ga je ponovno storil skupaj z B. B. Glede na časovne presledke med izvršenimi kaznivimi dejanji (med prvima dvema skoraj dva meseca, med drugim in tretjim malo manj kot en mesec ter med tretjim in četrtim štiri dni) in ob nadaljnjem upoštevanju, da je tri dejanja storil v sostorilstvu z B. B., eno dejanje pa sam, ne glede na ugotovljeno istovrstnost kaznivih dejanj, koristoljubni namen obdolženca in druge variabilne elemente ni mogoč zaključek, da je šlo pri obdolžencu za enotno, serijsko dejavnost, ki bi narekovala uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1. 10. Zagovorniki obdolženega A. A. zatrjujejo tudi, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenih olajševalnih okoliščin, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s 49. členom KZ-1. Pri izbiri in odmeri kazni je upoštevalo vsa odločilna dejstva ter jih pravilno ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za vsako kaznivo dejanje opisano v točkah I/1., II/1., 2. izreka izpodbijane sodbe določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano v točki II/3. izreka izpodbijane sodbe kazen tri mesece zapora in mu po pravilu o asperaciji (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) izreklo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Upoštevalo je, da je bil obdolženec predhodno že dvakrat pravnomočno obsojen, okoliščine storitve kaznivega dejanja, ki kažejo na predhodno premišljenost in načrtovanost pri izvršitvi kaznivega dejanja, težo očitanih kaznivih dejanj in njihovo časovno oddaljenost. Kot olajševalne okoliščine je upoštevalo, da je obdolženec kaznivo dejanje priznal in obžaloval, da je s priznanjem krivde olajšal dokazni postopek, pripoznal premoženjskopravni zahtevek, s čimer je pokazal, da prevzema odgovornost za storjena kazniva dejanja, da si v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu prizadeva poravnati škodo, ki je nastala z njegovimi ravnanji, da opravlja delo v splošno korist, da si je za obdobje 14 dni našel zaposlitev, da ima 15 let delovne dobe, da aktivno išče zaposlitev, da je v dalj časa trajajočem urejenem partnerskem razmerju in da ima s partnerko hči, za katero izraža primerno skrb in željo po sodelovanju pri njenem izobraževanju. Sledilo je zagovoru obdolženega, da je kazniva dejanja izvrševal v specifičnem, posebej težkem obdobju svojega življenja, saj je to potrjeno z izpiskom iz kazenske evidence, iz katerega izhaja, da so bila vsa kazniva dejanja storjena v letu 2021. Kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo njegovo predkaznovanost in način storitve očitanih kaznivih dejanj, ki kaže na precejšnjo stopnjo vnaprejšnje načrtovanosti in koordinacije z obdolženim B. B. Izrečena kazen je po presoji pritožbenega sodišča primerna teži kaznivih dejanj in izpostavljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam. Prizadevanje pritožnikov za dodatno znižanje kazni zaradi predstavljenih olajševalnih okoliščin pa ni na mestu. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je izrečena kazen zakonita in primerna, sodišče prve stopnje je njen izrek logično in argumentirano obrazložilo, z njegovimi zaključki pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. 11. Ker razlogi in kršitve, ki jih navajajo zagovorniki obdolženega A. A. in B. B., niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je obdolženca zaradi slabih premoženjskih razmer oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Obdolženi A. A. je nezaposlen in prejema denarno socialno pomoč ter je dolžan vzdrževati mladoletno hči. B. B. je prav tako nezaposlen, oče enega mladoletnega otroka, brez premoženja ter je na prestajanju kazni zapora, kar vpliva na njegovo zmožnost pridobivanja denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka v obliki sodne takse ogroženo njuno preživljanje in preživljanje oseb, ki sta jih dolžna vzdrževati (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) I Kp 61829/2011 s 6. 12. 2013. 2 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 95443/2010-270 s 24. 3. 2017. 3 Sodišče prve stopnje je obdolženca na predobravnavnem naroku pozvalo, naj predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije. Obdolženec dokaznih predlogov ni podal (list. št. 75). 4 Tako tudi VSRS v sodbi I Ips 60778/2011 s 12. 12. 2013.