Jedro

V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov vpisanih v vl. št. 268, 729, 805 k.o. ... in 356, 511, 524, 601 k.o. ... do 1/2 podržavljenih A.A., rojenemu ..., umrlemu ... V obrazložitvi je navedel, da odloča v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1329/2014 z dne 3. 2. 2015, s katero je to sodišče odpravilo zavrženje denacionalizacijske zahteve, s katero je tožnik zahteval povrnitev A.A. podržavljenih nepremičnin. V ponovnem postopku je stranka posredovala poleg prvotne dokumentacije še ženitno pogodbo z dne 4. 10. 1944, sklep o dedovanju O 1311/2014 z dne 4. 10. 2014, notarja v Čakovcu, izvedeniško mnenje Pravne fakultete v Zagrebu z dne 28. 10. 2014 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 250/2014 z dne 28. 5. 2015. Ker A.A. ni postal jugoslovanski državljan po predpisih, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in LR Slovenije po 9. 5. 1945, premoženje pa mu je bilo podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944, ki je stopil v veljavo 6. 2. 1945, torej še za časa njegovega življenja, na podlagi prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizacij (ZDen) ne izpolnjuje pogojev za upravičenca do denacionalizacije. Ne sledi stališču, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati 11. člen ZDen ter da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom glede na sodbo Sodišča narodne časti SNČ 61/64 z dne 8. 8. 1945. Vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka pa se zato tudi ne more sklicevati na ženitno pogodbo, ker v obravnavani zadevi ni pomembna. Glede na 12. člen ZDen pa ugotavlja, da vlagatelj ni njegov dedič prvega dednega reda. V zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 250/2014 z dne 28. 5. 2015, s katerim je bil razveljavljen sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu N 66/2010 z dne 25. 3. 2013 pa navaja, da na odločitev upravnega organa ne vpliva.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Zavrača ugovore tožnika, ki se nanašajo na podlago podržavljenja in državljanstva.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je odločba neobrazložena ter ne obrazloži javnih listin, ki dokazujejo, da je bil upravičenec Hrvat ter da mu premoženje ni bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, temveč s Sodbo narodne časti SNČ 61/45 z dne 8. 8. 1945, ker A.A. ni bil oseba nemške narodnosti in mu zato ni bilo premoženje odvzeto dne 6. 2. 1945 na podlagi Odloka AVNOJ. Podredno zatrjuje tudi, da mu je bilo premoženje odvzeto na podlagi odločb okrajne zaplembne komisije v Kočevju iz septembra 1945. Še bolj podredno, da tudi, če bi bil nemške narodnosti, pa se v skladu s tolmačenjem 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ ne odvzamejo državljanske pravice in imovina onim jugoslovanskim državljanom nemške narodnosti ali nemškega porekla ali imena, ki so sodelovali kot partizani in vojaki v Narodno osvobodilni vojni ali so aktivno delali v narodno osvobodilnem pokretu. Tudi iz Sodbe Narodne časti izhaja, da je bil Hrvat. Toženka se ni v ničemer izrazila do listin: - dopis Sodišča narodne časti o uvedbi postopka na odvzem premoženja v spisu Nz 9/45 Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in spisa št. 893/46 Okrajnega sodišča v Novem mestu; - da je bil A.A. obsojen od gestapovskega naglega sodišča kot aktivni bandit, kar izhaja iz Todesanzeige št. 740/45, mesta Maribor; - da je bil ustreljen kot talec v Betnavi, kar izhaja iz javnega oglasa, spomenika v Betnavi; - da je bil javno priznan kot slovenski zdravnik v NOB, kar izhaja iz članka slovenski zdravniki med NOB; - na spomeniku v njegovem rojstnem kraju v Liki je njegovo ime; - v izreku sodbe narodne časti SNČ 61/45 je navedeno, da je bil hrvaške narodnosti ter v obrazložitvi, da se mu kot inteligentu in Hrvatu ni bilo potrebno izpostavljati z nemško idejo, ker so vendar uživali Hrvatje v Nemčiji izjemno priviligirano stališče; - obtožnice, kjer je navedeno, da je bil Hrvat; - odločbe Okrajnega sodišča Gornja Radgona Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946, v kateri je navedeno, da je solastni del B.B. prešel v državno last po 1. členu Odloka AVNOJ, kar pomeni, da se je sodišče v tistem obdobju jasno zavedalo na pravno razliko odvzema premoženja njemu in njegovi ženi B.B. ter da je bilo A.A. odvzeto premoženje na podlagi sodbe, ženi pa na podlagi Odloka AVNOJ. Toženka je tudi zmotno uporabila materialno pravo, določbo 11. člena ZDen. Premoženje je bilo A.A. odvzeto po njegovi smrti, zato je pravni naslednik tožnik, ki mu je bilo državljanstvo priznano na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS v Ljubljani X Ips 108/2009 z dne 2. 7. 2009. Tožnik je njegov pravni naslednik na podlagi oporoke - ženitne pogodbe z dne 4. 10. 1944. Da je pravni naslednik, izhaja tudi iz sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Čakovcu O 1311/2014 z dne 14. 10. 2014. O pravni naravi oporočnega razpolaganja v ženitni pogodbi je podala pravno mnenje Pravna fakulteta v Zagrebu z dne 28. 10. 2014. Zmotno nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Toženka bi se morala dotakniti vprašanja narodnosti in vprašanja kazenske sodbe, na podlagi katere je bilo A.A. res vzeto premoženje. Dokaznega postopka glede tega ni izvedla, pač pa je vzela za podlago le odločbi Okrajne zaplembne komisije v Kočevju s septembra 1945. Ker A.A. ni bil oseba nemške narodnosti, bil je Hrvat, ni izpolnjen dejanski stan 1. člena 2. točke AVNOJa. Meni, da je odločala pristrano, ker se ni opredelila do predloženih dokazov tožnika, ki se nanašajo na državljanstvo A.A. in temelj podržavljenja. Sklicuje se na sodbo ESČP z dne 25. 7. 2002 v zadevi Perote Pellon proti Španiji in z dne 26. 10. 2010 v zadevi Cardona Serrat proti Španiji. S stališča objektivne nepristranosti je težko verjeti, da je uradnik nepristranski, če z enako obrazložitvijo dvakrat zapored zavrne v isti zadevi pritožbo. Zaplembni postopek se je vodil na podlagi sodbe Sodišča Narodne Časti pri Okrajnem sodišču Gornja Radgona pod opr. št. 9/45 in se je zaključil s sodno odločbo z Zp 9/45, ki je bila dostavljena zemljiški knjigi. Uradni zaznamek na tej odločbi, ki ga je zapisal zemljiško-knjižni referent z dne 3. 4. 1947: v zemljiško knjigo je izvršeno pod Dn št. ... pri vseh v tej odločbi navedenih vložnih številkah, ker pri vseh teh vložkih ni bil lastnik A.A., pač pa A.i. Torej je bilo premoženje odvzeto A.A. kot solastniku družbe. Glede dejstva, da je iz zemljiške knjige razvidno, da je pri vseh nepremičninah, ki so bile odvzete A.A., vpisana lastninska pravica na podlagi Odloka AVNOJa 1. člen 2. točka, pa navaja, da obstaja izpodbojna domneva o pravicah in dejstvih, ki so vpisana v zemljiški knjigi. Če stranke navajajo nasprotna dejstva in dokaze, s katerimi se lahko izpodbijajo dejstva, ki pa so vpisana v zemljiško knjigo, to pa so Bekanntgabe, Todesanzeige o smrti A.A., izpisek iz knjige Slovenski zdravniki med NOB, sodba Sodišča narodne časti in ostali dokazi, mora upravni organ to presoditi in o tem odločiti. O tem mora zavzeti vsebinsko stališče. Toženka pa se je obesila na pravno podlago, ki je opisana v zemljiški knjigi, pri tem pa o ostalih dokazih, ki so prav tako javne listine, zlasti sodba Sodišča narodne časti, ne obrazloži, zakaj niso pomembne. V odločbi Ustavnega sodišča, št. Up 457/09 z dne 28. 9. 2011, pa izhaja prav obratno "takšen pristop ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenci izgubijo pravico do denacionalizacije zaradi napačnega vpisa v zemljiški knjigi". Povedano drugače, zemljiška knjiga ni edini dokaz o lastništvu in vpisu zaplembe in bi zaradi napačnega vpisa ali vpisa, ki ni bil izveden, pomenil odvzem pravice do vrnitve premoženja. Takšen ukrep pomeni kršitev človekovih pravic iz 33. člena Ustave RS in 22. člena Ustave, saj organ na podlagi formalnega dokaza - zemljiške knjige, zavrne možnost dokazovanja drugačnega dejanskega stanja in o tem ne zavzame stališča. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem pravnem stališču glede temelja podržavljenja ter meni, da so brezpredmetne navedbe o A., saj ta del zahtevka ni bil predmet izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Z izpodbijano denacionalizacijsko odločbo je bil zavrnjen denacionalizacijski zahtevek tožnika za vrnitev nepremičnin, podržavljenih A.A..

7. Med strankami ni sporen datum smrti A.A. - umrl je dne ... Sporno pa je, kdaj so bile obravnavane nepremičnine podržavljene. Ali na podlagi Odloka AVNOJ - ex lege dne 6. 2. 1945, kar posledično pomeni, da so bile podržavljene A.A., ali pa kasneje na podlagi sodbe Sodišča narodne časti v Murski Soboti SNČ 61/45 z dne 8. 8. 1945 oziroma z zaplembnima odločbama Okrajne zaplembne komisije v Kočevju opr. št. 6985 in 7122 z dne 3. 9. 1945, kar posledično glede na določbo 11. člena ZDen pomeni, da je bilo podržavljeno pravnim naslednikom pokojnega A.A., glede na predloženo ženitno pogodbo in sklep o dedovanju notarja v Čakovcu, tudi tožniku.

8. V sodni in upravni praksi je v primeru, kot obravnavan, stališče, da ni bistveno, na podlagi česa je bil opravljen vpis lastninske pravice v korist splošnega ljudskega premoženja v zemljiški knjigi, ampak na kakšni podlagi je bilo podržavljenje opravljeno. Organ se je tudi po mnenju sodišča pravilno postavil na stališče, da je bila podlaga podržavljenja v obravnavanem primeru 1. in 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ, kot izhaja iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov, ki Odlok AVNOJa navajajo kot podlago za prenos lastninske pravice na zemljiščih na FLRJ, sklepa Okrajnega sodišča Novo mesto Dn št. 175/76 in 176/46, iz katerih izhaja, da je bilo premoženje A.A. podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJa, 1. in 2. točko 1. člena Odloka AVNOJa pa navajata tudi obe odločbi Okrajne zaplembne komisije v Kočevju opr. št. 6985 in 7122 z dne 3. 9. 1945. 9. Odlok AVNOJ je v 1. členu določal tri različne situacije oziroma različne pravne podlage, na podlagi katerih je premoženje prešlo v korist države. Na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je prišlo do prehoda premoženja v državno last s 6. 2. 1945 po samem Odloku AVNOJ (ex lege), na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena tega Odloka pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe. Tožnik vztraja, da je prešlo premoženje v državno last na podlagi sodbe Sodišča narodne časti in kasneje z zaplembnimi odločbami. Stališču sodišče ne sledi, saj zgolj obstoj zaplembnih odločb tega ne dokazuje. Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ št. 40/45) je namreč za vse primere zaplembe premoženja v 30. členu predvidel odločbe zaplembnih komisij in sklepe sodišč. To so bile deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplembe premoženja, ki je bilo že pred tem podržavljeno, bodisi po samem zakonu ali pa s kazensko sodbo. Enako je določil tudi kasnejši zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (Uradni List FLRJ št. 61/46), ko je v 5. členu določil sodišča le za izvrševanje zaplembe, tako da so imele tudi te odločbe le deklaratoren učinek. Ker torej sodišče sledi stališču organa, da je premoženje pokojnega A.A. prešlo 6. 2. 1945 v last države - ex lege, kot izhaja iz vseh listin navedenih v osmem odstavku te sodbe, tožnik na podlagi navedenega ni denacionalizacijski upravičenec na podlagi 11. člena ZDen. Nerelevantna je v tej zvezi zato ženitna pogodba, saj se vprašanje, kdo je dedič oziroma pravni naslednik po pokojnem A.A. v obravnavani denacionalizacijski zadevi ne pojavi, enako ni relevanten sklep o dedovanju notarja v Čakovcu, iz katerega izhaja, da je tožnik dedič.

10. Nadalje se tožnik sklicuje, da je bil pokojni A.A. Hrvat, torej mu premoženje ni moglo biti podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJa (- vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije; - vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno;) in v dokaz dejstva, da je bil A.A.Hrvat navaja več dokazov, tudi sodbo Sodišča narodne časti, iz katere naj bi državljanstvo oziroma narodnost A.A.izhajala ter navaja tudi razloge, da mu ne bi smelo biti podržavljeno na podlagi 2. alineje in se sklicuje na Tolmačenje 2. točke 1. člena Odloka AVNOJa, da se ne odvzamejo državljanske pravice in imovina onim jugoslovanskim državljanom nemške narodnosti ali nemškega porekla ali imena, ki so sodelovali kot partizani in vojaki v narodnoosvobodilni vojni ali so aktivno delali v narodnoosvobodilnem pokretu, in v dokaz predlaga več listin, iz katerih izhaja, da je pokojni A.A. sodeloval s partizani. Vendar sodišče ne sledi tožnikovemu ugovoru, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje v obravnavani denacionalizacijski zadevi, ker predloženih dokazov ni upošteval. V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti. Kot že zgoraj rečeno, sodišče soglaša z organom, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ - ex lege. Na enako stališče se je v denacionalizacijskih postopkih po pokojnemu A.A. že večkrat postavilo Upravno sodišče, npr. sodba II U 416/2014, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 342/2015, ter v zadevi II U 217/2015, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 380/2015. Gre tudi posebej izpostaviti, da upravni organ v postopkih denacionalizacije nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembna komisija pri izdaji zaplembnih odločb pravilno uporabila Odlok AVNOJa ali ne. Navajanja o hrvaški narodnosti in sodelovanje s partizani, ob relevantnem dejanskem stanju, da bivši lastnik ni postal jugoslovanski državljan, po predpisih, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in LR Slovenije po 9. 5. 1945 - odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 208-198/01 z dne 7. 8. 2002, ki je postala pravnomočna 1. 1. 2007 - datum smrti ..., ter podlaga podržavljenja zato niso relevantna, posledično pa zato ni mogoče očitati organu, da se do teh navedb ni opredelil oziroma mu ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava. Kolikor pa tožnik z navajanji, da je bil A.A.Hrvat, meni, da je bil napačno uporabljen 9. člen ZDen, pa sodišče poudarja, da listine na katere se sklicuje, niso dokaz o nacionalnosti (državljanstvu), na katere bi bil organ vezan.

11. Tožniku, ki ni dedič prvega dednega reda, pa statusa upravičenca do denacionalizacije po pokojnem A.A. tudi ni mogoče priznati na podlagi 12. člena ZDen. Med strankami namreč ni sporno, da tožnik ni potomec A.A., zaradi razveljavljene posvojitve pa ga tudi ni mogoče šteti za njegovega posvojenca.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.