Jedro

Ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik organa ni prepričal o nastanku poslovnega dogodka ter da organ ne more povezati prejetega računa z izdanimi. Če je prvostopenjski davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali se tožniku očita, da zaračunane storitve sploh niso bile opravljene, ali da niso bile opravljene v zaračunanem obsegu, ali da jih ni opravila družba A.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-5873/2017-23 08 510 13 z dne 21. 9. 2018 se delno zavrne, in sicer:

I.1. v delu, ki se nanaša na odmero in naložitev v plačilo davkov v zvezi z dobropisom št. DBP2016-3 z dne 1. 3. 2017, in sicer:

I.1.1. davka na dodano vrednost za obdobje marec 2017 v višini 4.629,39 EUR, s temu ustreznim zneskom pripadajočih obresti (delno I.1. točka izreka izpodbijane odločbe),

I.1.2. davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017 od osnove 21.042,67 EUR, s temu ustreznim zneskom pripadajočih obresti (delno I.4. točka izreka izpodbijane odločbe) ter s temu ustreznim zneskom akontacije davka od dohodkov pravnih oseb in pripadajočih obresti (delno I.5. točka izreka izpodbijane odločbe),

I.1.3. ter v temu ustreznem delu točke II. izreka izpodbijane odločbe, ter

I.2. v delu, ki se nanaša na odmero in naložitev v plačilo zamudnih obresti od davka na dodano vrednost (v celoti I.8. točka izreka izpodbijane odločbe ter v temu ustreznem delu točke II. izreka izpodbijane odločbe).

II. V preostalem se tožbi ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-5873/2017-23 08 510 13 z dne 21. 9. 2018 v preostalih delih točk oz. v točkah I.1. - I.7. ter v temu ustreznem delu točke II. izreka izpodbijane odločbe odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo: davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje 2015, 2016, 2017 in januar 2018 v višini 40.547,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (I.1.); davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2015 v višini 2.143,36 EUR s pripadajočimi obrestmi (I.2.), leto 2016 v višini 8.119,06 EUR s pripadajočimi obrestmi (I.3.) in leto 2017 v višini 22.407,93 EUR s pripadajočimi obrestmi (I.4.); nadalje akontacijo DDPO za leto 2018 v višini 14.938,56 EUR s pripadajočimi obrestmi (I.5.); obresti od premalo plačanih akontacij DDPO v letu 2016 v višini 99,01 EUR (I.6.) in 2017 v višini 419,83 EUR (I.7.); ter zamudne obresti od DDV v skupnem znesku 603,04 EUR (I.8.). Po preteku postavljenega roka bodo zaračunane še zamudne obresti, začet pa bo tudi postopek izvršbe (II.), tožnikova zahteva za povrnitev stroškov se zavrne, stroški, nastali organu, pa bremenijo slednjega (III.) in pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV.).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po 22 računih, ki jih je prejel, ter popravek obračunanega DDV v zvezi z enim izdanim dobropisom, prav tako pa mu v zvezi z istimi računi davčno niso bili priznani odhodki, v zvezi z dobropisom pa so se mu povečali prihodki. Podrobnejši razlogi izpodbijane odločbe so povzeti v nadaljevanju sodbe.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil ob navedbi, da tožnik svoje pritožbe, ki jo je sicer vložil zoper izpodbijano odločbo kot celoto, v delu, ki se nanaša na izdani dobropis in povečanje prihodkov ne obrazloži, v ostalem pa jo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer se strinja z ugotovitvami in razlogi prvostopenjskega organa ter se nanje sklicuje. Podrobnejši razlogi drugostopenjske odločbe so povzeti v nadaljevanju sodbe.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter sodišču predlaga, naj jo odpravi in toženki naloži povračilo zneska 95.590,22 EUR oz., podredno, naj jo odpravi in zadevo toženki vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov upravnega postopka in spora, ki jih priglaša. Podrobnejši razlogi tožbe so povzeti v nadaljevanju sodbe.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, ki izhaja iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ki jih je toženka že obravnavala, v nadaljevanju pa se do nekaterih od zatrjevanih kršitev iz splošnega dela tožnikove tožbe tudi izrecno opredeli. Podrobnejši razlogi iz odgovora na tožbo so povzeti v nadaljevanju sodbe.

6. Tožnik je naknadno vložil še pripravljalno vlogo, v kateri je poleg povračila že plačanega zneska 95.590,22 EUR zahteval še povrnitev zamudnih obresti od tega zneska od 26. 10. 2018 dalje ter se opredelil do navedb toženke iz njenega odgovora na tožbo. Izpostavlja še, da je v zvezi s spornimi 22 računi prišlo do dvojne obdavčitve, saj se njemu ne priznava pravice do odbitka, izstavitelji teh računov pa so toženki DDV po posamezni fakturi plačali.

7. Tožba je delno utemeljena.

**K II. točki izreka** _Glede DDV_

8. V obravnavani zadevi je sporna pravica do odbitka vstopnega DDV po 22 računih, ki jih je tožnik prejel od štirih dobaviteljev, in sicer A., d.o.o., Dr. B., d.o.o., C. C., s.p. ter D. D., s.p. 9. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisujeta slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

10. Iz prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje; tako mora imeti za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, ustrezen račun, izdan v skladu s tem zakonom.

11. Od družbe A. je tožnik prejel osem spornih računov, kot sledi.

(1, 4) Računa z interno oznako 2016-348 in 2016-406 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je s prvim računom v znesku z DDV 10.614,00 EUR v zadevi "E." zaračunanih 87 ur za pripravo prevodov v nemški in slovenski jezik ter tolmačenje na sodišču in izdelavo pravnih mnenj. Z drugim računom pa je zaračunan pavšalni znesek za končni obračun v sklopu priprav prevodov ter pravnih mnenj v nemščini in slovenščini za F., in sicer v znesku z DDV 12.200,00 EUR. Tožnik je pojasnil, da se ta računa navezujeta na njegov izdani račun družbi E., ki presega 90.000,00 EUR. Glede na obdobje oz. datum izdaje obeh prejetih računov in obdobje izdanega računa, iz katerega izhaja, da so bile storitve do vključno 10. 3. 2016 zaračunane le v znesku ca. 10.000,00 EUR, davčni organ ne najde povezave med prejetima in izdanim računom, zato se tožniku odbitek ne prizna, ker tožnik ni dokazal nastanka in povezave z izdanim računom. Davčni organ je pri tem vztrajal tudi po predložitvi pisne izjave naročnika F., v kateri je ta med drugim potrdila opravo storitev družbe A., saj je dvomil, kako lahko družba E. ve, kaj je bilo zaračunano s strani tretje osebe tožniku, to pisno izjavo pa je označil za neverodostojno. V nadaljevanju je davčni organ citiral 62., 63., 67. in 81. člen ZDDV-1 ter šesto Direktivo Sveta EU, Slovenske računovodske standarde in 76. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Sklene, da tožnik ni resnično in nedvoumno dokazal nastanka poslovnega dogodka, zato se mu ne prizna odbitek DDV od teh računov ter odhodek.

Drugostopenjski davčni organ se je strinjal, da pisni izjavi družbe E. ni mogoče pokloniti vere, saj običajno kupec ne ve, s katerimi podizvajalci sodeluje njegov dobavitelj, prav tako ne more vedeti, točno katere storitve so bile zanj opravljene.

Tožnik s tožbo ponavlja svoje že v postopku podane navedbe, da se oba sporna prejeta računa nanašata na njegov izdani račun stranki E., pri čemer iz seznamov storitev, ki pripadata k obema prejetima računoma, izhaja, da se je prvi prejeti račun nanašal le na intelektualno delo v času 1. 4. - 4. 7. 2015 (analiza dokumentacije, pravno mnenje s pripravo vloge in sestankom), drugi pa na konkretno opravljena dela v času 1. 4. - 3. 12. 2015 (intervencije pred sodiščem, telefonska konferenca, pravno mnenje itd.). Zaključek toženke, da naj tožnik ne bi dokazal nastanka in povezave z izdanim računom, je pavšalen, toženka se ni opredelila do obeh predloženih seznamov storitev, šele v izpodbijani odločbi pa je toženka prvič navedla, da je vprašljivo, kako lahko naročnik ve, kaj so zaračunavali podizvajalci. Če bi toženka pregledala predložene sezname storitev, bi ji bilo jasno, da je stranka E. vedela, kdo je z njo oz. s prof. E. E. vodil številne telefonske konference v imenu tožnika ter kdo je sodeloval na sestankih, poleg tega je družba E. dolgoletna tožnikova stranka, ki je seznanjena z njegovim načinom poslovanja. Osporavanje verodostojnosti pisne izjave družbe E. s strani toženke se zdi tožniku neutemeljeno, saj ni razumljivo, zakaj tožnik svoje stranke ne bi smel zaprositi za izjavo o njunem poslovnem razmerju. Toženka pa se tudi ni opredelila do tega, da tožnika zavezuje stroga poklicna tajnost s področja odvetništva. Sklepno se tožnik sklicuje, da bi za nepriznanje pravice do odbitka toženka morala ugotoviti, da storitve niso bile opravljene, v tej zadevi pa toženka le dvomi, ali so bile opravljene, kar je nezadostno. Prav tako toženka v izpodbijani odločbi ne navede, kateri od pogojev za priznanje pravice do odbitka ni izpolnjen, zgolj citiranje pravnih podlag (pri čemer šesta Direktiva, na katero se prvostopenjski organ sklicuje, ne velja že od leta 2006 dalje) pa ni zadostno, zato se je ne da preizkusiti, ker ni obrazložena.

Po presoji sodišča ima tožnik prav prvenstveno glede tega, da razlogi izpodbijane odločbe niso jasni glede osnovnega vprašanja, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po obeh prejetih računih naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik ni dokazal nastanka (poslovnega dogodka) in povezave s svojim izdanim računom. Če je davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV (1. pogoj iz 9. točke te obrazložitve), bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Kot pravilno v tožbi izpostavlja tožnik, pa o tem v izpodbijani odločbi ni nobenih ugotovitev, razen dvomov v podano izjavo družbe E. Kolikor bi bila 1. in 2. pogoj izpolnjena in je davčni organ s tem imel v mislih neizpolnjenost tretjega pogoja (3. pogoj iz 9. točke te obrazložitve), pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi toženki, da ni izkazana povezava, da je tožnik storitve, zaračunane s strani družbe A. po predmetnih dveh računih uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Kot izhaja iz tožnikove izhodne fakture št. 110/2016, je tožnik aprila 2016 svoji stranki E. zaračunal 98.973,00 EUR, od tega 83.580,00 EUR oz. 557,2 ur za storitve od 1. 4. 2015 do 10. 3. 2016 v kazenski zadevi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Kranju zoper obdolženega prof. E. E. Prejeti fakturi št. 1604 in 16060 iz avgusta oz. oktobra 2016 pa se nanašata na pravno zadevo E., prof. E. E., in sicer na storitve v obdobju 1. 4. - 4. 7. oz.31. 12. 2015. Po presoji sodišča ta povezava glede na predloženo dokumentacijo ni vprašljiva, na kar samo po sebi ne vpliva niti dejstvo, da je bila tožnikova izhodna faktura njegovi stranki izdana, preden sta bili njemu izdani fakturi družbe A. (2) Račun z interno oznako 2016-349 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 5.246,00 EUR v zadevi "G." zaračunanih 43 ur za pripravo prevodov v nemški in slovenski jezik ter tolmačenje na sodišču in izdelavo pravnih mnenj. Tožnik je pojasnil, da se ta račun navezuje na njegov izdani račun stranki G. G., ki se nanaša na pavšalne odvetniške storitve in vnaprej založene takse v znesku 17.347,53 EUR. Po mnenju davčnega organa iz izdanega računa ne izhaja, da bi bile opravljene storitve prevodov ter tolmačenje, prav tako ni razvidno za kakšne pavšalne storitve je šlo, zato ju davčni organ ne more povezati. Po prejetih pripombah tožnika še doda, da ni moč potrditi, da je šlo za opravljene prevode in tolmačenje za konkretnega naročnika, prav tako ni mogoče povezati seznama s strani družbe A. opravljenih storitev, drugih dokazil pa tožnik ni predložil. Sklene, da tožnik ni navedel in predložil ustreznih dokazil in povezav, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek, pravna podlaga za nepriznavanje pa je navedena pri obravnavi prvega računa (z interno oznako 2016-348).

Drugostopenjski davčni organ je v svoji odločbi v zvezi s tem računom zapisal, da iz tožnikovega računa stranki G. G. ni razvidno, da bi mu bili zaračunani prevodi, prevajanje in pravna mnenja, prav tako mu storitve niso bile zaračunane po urah, temveč je naveden le znesek pavšala, niti mu niso bili zaračunani materialni stroški, seznam opravljenih storitev pa ne more nadomestiti pomanjkljivosti izdanega računa kupcu. Pri tem je namen podatkov, ki jih mora obvezno vsebovati račun, da je bila njegova izdaja posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugim zavezancem, pogoj za to pa je, da je mogoče razbrati iz računa, za katero storitev je bil izdan in kdo jo je opravil. Tožnik s tožbo navaja, da je iz seznama opravljenih storitev, ki pripada k prejetemu in k izdanemu računu, razvidno, da pri prejetem računu ni šlo za opravljene storitve prevajanja, vendar se noben davčni organ do storitev, izpričanih na predmetnih seznamih, ni opredelil, sklicevanje prvostopenjskega organa na razloge odločitve, navedene pri obravnavi prvega računa (z interno oznako 2016-348), pa ni ustrezno in izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena. Toženka se torej do predloženih dokazov (seznamov storitev) ni opredelila, tožnik pa drugih dokazov nima in je v nemogoči dokazni stiski. Tožnik v uvodu svoje tožbe (str. 6) navede tudi, da toženka v izpodbijani odločbi ne opredeli, kateri od pogojev za priznanje pravice do odbitka ni izpolnjen pri posameznem spornem računu in razlogi izpodbijane odločbe v tem pogledu niso konkretizirani, zato se je ne da preizkusiti, ker ni obrazložena.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da razlogi izpodbijane odločbe niso jasni glede tega, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po tem prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da davčni organ ne more potrditi oz. povezati, da so bili prevodi oz. tolmačenje izvajalca A. opravljeni za naročnika G. G., drugostopenjski davčni organ pa je dodal, da seznam opravljenih storitev družbe A. ne more nadomestiti pomanjkljivosti izdanega računa kupcu ter da mora biti izkazano na računu, da ni šlo le za navidezno poslovanje, ampak mora biti razvidno, kdo je opravil katero storitev. Če sta davčna organa s sklicevanjem na navideznost poslovanja merila na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi morala ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Vendar pa o tem v izpodbijani odločbi ni nobenih ugotovitev. Kolikor bi bil prvi pogoj izpolnjen in se tožniku očita, da s strani družbe A. prejeti račun ni ustrezen, bi bilo tudi to treba konkretneje obrazložiti. Če pa je davčni organ imel v mislih neizpolnjenost tretjega pogoja, pa po presoji sodišča je treba v obzir vzeti specifikacijo (seznam storitev) k računu, ki ga je tožnik prejel od družbe A. Kot izhaja iz tožnikovega izdanega računa št. 212/2016, je tožnik svojemu mandantu G. G. zaračunal za opravljene odvetniške storitve v zvezi s sodnim postopkom zaradi "rente", in sicer v pavšalnem znesku bruto 13.989,53 EUR. Kot izhaja iz prejetega računa z interno oznako 2016-349, pa je družba A. tožniku zaračunala 5.246,00 EUR bruto za storitev 43 delovnih ur v pravni zadevi G., pri čemer iz seznama opravljenih storitev izhajajo tudi datumsko specificirana konkretna opravila, med drugim tudi simultano tolmačenje idr. opravila. Po presoji sodišča ta povezava glede na predloženo dokumentacijo ni vprašljiva in je ni mogoče problematizirati zgolj zato, ker je tožnik svojemu mandantu storitve zaračunal v pavšalu.

(3) Račun z interno oznako 2016-350 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, sta z računom v znesku z DDV 12.444,00 EUR v zadevi "H." zaračunani 102 uri za pripravo prevodov v nemški in slovenski jezik ter tolmačenje na sodišču in izdelavo pravnih mnenj. Tožnik je pojasnil, da se ta račun navezuje na njegova izdana računa družbi I. iz Nemčije, ki ju je izdal za 14.539,76 EUR in 39.662,16 EUR. Po mnenju davčnega organa se prejeti račun v celoti oz. sploh ne nanaša na naročnika storitev, saj so bile storitve prevajanja zaračunane po računu št. 37 in ne poračunu št. 38. Glede na s strani tožnika podane pripombe pa še doda, da tožnik razen izdanega računa in seznama storitev ni predložil drugih dokazov, trdil pa je, da se prejeti račun nanaša na pravne storitve in simultano prevajanje in ni povezan s prevodi. Sklene, da tožnik ni navedel in dokazal upravičenosti, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek, pravna podlaga za nepriznavanje pa je navedena pri obravnavi prvega računa (z interno oznako 2016-348).

Drugostopenjski davčni organ je tozadevno dodal, da so na tožnikovem izdanem računu št. 38 navedeni računi za storitve družbe A., pri čemer se vsi nanašajo na obdobje 2012-2014, ni pa med njimi naveden sporni račun; zato ni mogoče slediti naročniku, da so storitve po spornem računu vsebovane v izdanem računu št. 38. Tožnik s tožbo navaja, da je v pripombah pojasnil, da je opravljene storitve zaračunal svoji stranki, zavarovalnici I. z računom št. 38/2017, pri čemer je tožnik označil storitve družbe A. (priprava pripravljalnih vlog in intervencije na sodišču) in se te storitve torej ne nanašajo na pripravljene pisne prevode, temveč na pravne storitve in simultano prevajanje, kar je bilo opravljeno v času 2012-2014, pri tem pa ni nobene povezave s prevodi, ki jih je ta družba opravila v istih letih. Vendar pa se toženka do predloženega seznama opravljenih storitev in povezave s tožnikovim izdanim računom ni opredelila, zato gre za zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik v uvodu svoje tožbe (str. 6) navede tudi, da toženka v izpodbijani odločbi ne opredeli, kateri od pogojev za priznanje pravice do odbitka ni izpolnjen pri posameznem spornem računu in razlogi izpodbijane odločbe v tem pogledu niso konkretizirani, zato se je ne da preizkusiti, ker ni obrazložena.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da razlogi izpodbijane odločbe niso jasni glede tega, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po tem prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik ni "navedel in dokazal upravičenosti", drugostopenjski organ pa doda, da ni mogoče slediti tožniku, da so storitve po prejetem spornem računu vsebovane v izdanem računu št. 38. Če je davčni organ s tem meril na neizpolnjenost tretjega pogoja, torej ali je tožnik prejete storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, ima po presoji sodišča tožnik prav, da bi se davčni organ tozadevno moral opredeliti do specifikacije s strani družbe A. opravljenih storitev. Kot izhaja iz predmetnega seznama storitev, naj bi družba A. v zadevi H. v času 2012-2014 opravila storitve v trajanju 102 ur, in sicer je šlo med drugim za pripravljalne vloge, obravnave oz. tolmačenja na obravnavah, razgovore z mandantom, pri čemer se ta opravila skladajo s tem, kar je tožnik med drugim zafakturiral svoji stranki, družbi I. Zakaj torej ne bi bilo mogoče slediti navedbi tožnika, da so storitve po prejetem računu družbe A. vsebovane v tožnikovem izdanem računu št. 38, ni jasno. Kolikor pa za nepriznanje pravice do odbitka v tem primeru obstaja kakšen drug razlog in se očitek davčnega organa ne nanaša na neizpolnjen tretji pogoj, pa to iz izpodbijane odločbe prav tako ni razvidno in se izpodbijane odločbe tozadevno ne da preizkusiti.

(5) Račun z interno oznako 2016-360 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 24.400,00 EUR v zadevi "obdelave in poizvedb v Avstriji in Nemčiji - za 1000 pridobljenih poizvedb tujih registrskih številk" zaračunanih po ceni 20 EUR na poizvedbo. Tožnik je v tej zvezi posredoval preglednico, iz katere je razvidna številka parkirne kartice, licenca, datum parkiranja, lokacija in znesek, v preglednici pa je cca. 1400 teh poizvedb, dobavitelj A. pa jih je zaračunal 1000. Tožnik je navedel tudi podatke o računih, ki jih je sam izdal različnih hrvaškim družbam, ki se ukvarjajo s parkirnino v različnih mestih, in sicer od št. 232 do 347/2017, vsi pa se nanašajo na zaračunane odvetniške storitve, vključno z nastalimi gotovinskimi izdatki v pavšalnem znesku, DDV pa ni obračunan po pravilih o obrnjeni davčni obveznosti. Davčni organ ugotavlja, da so bile vse storitve, povezane z nepravilnim parkiranjem na Hrvaškem, zaračunane tudi s strani D. D., s.p., ki tožniku mesečno zaračunava poizvedbe in je v letu 2017 za to zaračunal 475 ur opravljenih storitev, pri čemer se prekrivajo tako kraji nepravilnega parkiranja kot tudi datumi, kar pomeni, da so stroški v istih zadevah zaračunani dvakrat. Po pripombah tožnika davčni organ doda, da D. D. očitno nastopa v dvojni vlogi, in sicer kot zastopnik A. in kot samostojni podjetnik, za naročnika pa opravlja iste zadeve in jih zaračunava kot d.o.o. in s.p, pri čemer ni rezident naše države in je samozaposlen od maja 2017 dalje. Ker tožnik ni dokazal upravičenosti in ker tožnik zaračunava pavšalne zneske za izdatke, davčni organ prejetega računa ne more povezati z izdanimi računi, tj. koliko od 1000 zaračunanih poizvedb s strani A. je bilo npr. opravljenih za nepravilno parkiranje v posameznem kraju. Sklene, da ga tožnik ni prepričal o nastanku poslovnega dogodka, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek.

Drugostopenjski davčni organ je ponovil ugotovitve prve stopnje ter dodal, da je vsebina spornega računa precej splošna, po 82. členu ZDDV-1 pa mora biti med obveznimi podatki na računu navedena tudi vrsta in količina dobavljenega blaga oz. vrsta in obseg opravljenih storitev, podatki pa morajo omogočati identifikacijo, za kakšno vrsto transakcije gre. Tožniku se zato odbitek ne prizna, ker spornega računa z vsebinskega vidika ni mogoče preizkusiti, pravico do odbitka pa je mogoče uveljavljati le na podlagi računov, ki vsebujejo vse sestavine po 82. členu ZDDV-1, zato tožniku ta pravica ne gre.

Tožnik s tožbo ponavlja, da je dokumentacija glede civilnih deliktov (nepravilnega parkiranja) sestavljena iz več različnih datotek, podatke pa je bilo najprej treba razporediti v eno samo preglednico za posamezni primer. Iz te enotne datoteke so bili nato najprej izbrisani večkratni vnosi, nato so bile posameznim tujim organom poslane poizvedbe o lastništvu vozil, pri čemer pa v tem sklopu ni šlo za dvakratno zaračunavanje iste storitve, temveč sta A. in D. D., s.p. vsak oddelala posamezno fazo postopka. Tako družba A. pridobi podatke o lastnikih, D. D. pa ureja računalniško obdelavo podatkov, tj. pridobljene podatke o lastništvu vnese v preglednico, jih poveže s pripadajočimi fotografijami in pripravi individualne pisne opomine, nato pa jih skupaj s fotografijami izroči tožniku za kuvertiranje in odpošiljanje po pošti. Tožnik je storitve v zvezi s temi opravljenimi poizvedbami nato zaračunal posameznim strankam s Hrvaške. Dodatno pojasnjuje, da je del storitev v zvezi s parkiranji zaradi preobsežnosti opravil tudi zunanji izvajalec - Dr. B., d.o.o., zato ne gre za dvojno zaračunavanje, ampak za opravljanje storitev s strani zunanjih izvajalcev v različnih fazah, česar toženka očitno ni razumela, četudi ji je bilo pojasnjeno. Opozarja, da D. D. ni nikoli opravljal poizvedb, kot navaja davčni organ, ampak je podatke po opravljenih storitvah obdeloval, kar pojasni sklicevanje na iste račune. Iz izpodbijane odločbe dejansko ni jasno, kaj se tožniku očita, tj. ali da storitve niso bile opravljene, da niso bile opravljene v obsegu, ki se zaračunava, ali da izdajatelj računa ni tisti, ki je storitve opravil. Le navedba, da toženka ni prepričana o nastanku poslovnega dogodka, ni zadostna. Tožnik v uvodu svoje tožbe (str. 6) navede tudi, da toženka v izpodbijani odločbi ne opredeli, kateri od pogojev za priznanje pravice do odbitka ni izpolnjen pri posameznem spornem računu in razlogi izpodbijane odločbe v tem pogledu niso konkretizirani, zato se je ne da preizkusiti, ker ni obrazložena.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik organa ni prepričal o nastanku poslovnega dogodka ter da organ ne more povezati prejetega računa z izdanimi. Če je prvostopenjski davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega in osnovnega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Kot pravilno v tožbi izpostavlja tožnik, pa iz izpodbijane odločbe ni jasno, ali se tožniku očita, da zaračunane storitve sploh niso bile opravljene, ali da niso bile opravljene v zaračunanem obsegu, ali da jih ni opravila družba A. Tožnik je tozadevno v postopku pojasnil razliko med storitvami, ki jih je v zvezi z istimi delikti opravil posamezni zunanji izvajalec, zaradi česar torej po tožnikovem mnenju ni šlo za dvakratno zaračunavanje storitev, vendar iz izpodbijane odločbe v tej zvezi ne izhaja presoja davčnega organa. Nadalje pa se tožniku z drugostopenjsko odločbo očita, da s strani družbe A. prejeti račun ni ustrezen, kar pa predstavlja drug razlog za nepriznanje odbitka. Vendar pa bi skladno z načelom zaslišanja stranke, če je razlogovanje drugostopenjskega organa drugačno od tistega na prvi stopnji (to je nepriznanje odbitka zaradi neizpolnjenosti drugega in ne prvega pogoja), tožniku morala biti omogočena opredelitev do tega, tudi v drugostopenjskem postopku. Kolikor bi bila prva dva pogoja izpolnjena in je davčni organ dejansko imel v mislih neizpolnjenost tretjega pogoja, pa to iz izpodbijane odločbe prav tako ni jasno in se izpodbijane odločbe tozadevno ne da preizkusiti. Pogoj za odbitek je, da je oz. bo davčni zavezanec storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij; tožnik je davčnemu organu v tej zvezi predložil fakture, ki jih je on izdal svojim strankam. Tozadevno je davčni organ v izpodbijani odločbi navedel le, da tožnik svojim strankam na izdanih računih zaračunava pavšalne znesek, zaradi česar davčni organ ne more povezati prejetega računa z izdanimi. Vendar pa po presoji sodišča te povezave ni mogoče problematizirati zgolj zato, ker je tožnik svojim mandantom storitve zaračunal v pavšalu. Da je davčni zavezanec storitve uporabil za svoje obdavčene transakcije oz. namen, da to bo storil, mora biti potrjeno z objektivnimi elementi oziroma okoliščinami. Tožnik je prejel od izvajalca A. račun za 1000 opravljenih poizvedb, pri čemer je davčnemu organu pojasnil, da so njegove stranke lastniki oz. upravniki parkirišč v tujih državah, ki tožnika najamejo za poizvedbe in izdajanje opominov lastnikom, ki so v teh tujih državah nepravilno parkirali. Davčnemu organu je ta svoj poslovni odnos s tujimi lastniki oz. upravniki parkirišč tudi izkazal z računi, ki jim jih je izdal za te storitve. Zakaj bi bilo ob tem mogoče reči, da tožnik 1000 zaračunanih poizvedb po prejetem računu A. ni in ne bo uporabil za namene svojih storitev tem svojim strankam, iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati.

(6, 7, 8) Računi z interno oznako 2016-381, 2017-503 in 2017-527 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, so s temi računi v zneskih z DDV 5.024,91 EUR, 4.011,51 EUR in 5.065,45 EUR zaračunani potni stroški poslovodje D. D. v okviru sodelovanja na sestankih pri strankah tožnika. Tožnik je v tej zvezi predložil izpise poti po dnevih za april in maj 2017, junij - september 2017 in oktober - december 2017. Davčni organ v zvezi s specifikacijo poti k prvemu računu ugotavlja, da je prejeti račun neverodostojna knjigovodska listina, saj je na posamezni dan pot obračunana dvakrat, poleg tega specifikacija k drugemu računu kaže na podvojevanje istih datumov za posamezno pot, nadalje se zaračunavajo tudi dnevnice, kar s pogodbo med A. in tožnikom ni bilo dogovorjeno, tožnik pa je glede svoje izdane fakture, ki bi se vezala na to prvo fakturo, pojasnil le, da se navezuje na projekt parking. Glede specifikacije k drugemu računu davčni organ ugotavlja, da se v dokumentaciji nahaja še ena specifikacija k temu računu, ki pa se nanaša na drugačno, zgodnejše obdobje, kar prav tako kaže na neverodostojnost listine. V ostalem ugotavlja enako, kot glede prvega računa. Glede specifikacije k tretjemu računu pa davčni organ ugotavlja, da naj bi bil D. D. v obdobju kar 23 dni na službeni poti, od tega 11 dni v času od zadnjega novembra do vključno prvih dveh tednov decembra, hkrati pa naj bi v tem času tudi po 17,5 ur na dan obdeloval podatke, pri čemer D. D., s.p. po uradnih podatkih nima zaposlenih. Tako je prejeti račun torej neverodostojna knjigovodska listna. V ostalem ugotavlja enako, kot glede prvega računa. Vsled tožnikovih pripomb davčni organ še doda, da niti iz računov niti iz predložene dokumentacije ni mogoče razbrati, za sodelovanje na katerih sestankih ter v katerih zadevah je šlo, ter da prejeti računi niso verodostojne knjigovodske listine, prav tako pa ni verjetno, da bi D. D. opravljal po 17,5 ur storitev na dan, čeprav naj bi bil na službeni poti. Sklene, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile storitve po prejetih računih dejansko opravljene ter posledično ni izpolnjen prvi pogoj za odbitek, tj. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega zavezanca, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa, prav tako pa se ne prizna odhodek, ker tožnik ni dokazal njegove potrebnosti za ustvarjanje prihodkov.

Drugostopenjski davčni organ je ponovil te ugotovitve in dodal, da so v pritožbenem postopku predloženi izpisi iz Outlook koledarja pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati, obdobje službenih poti pa bi moralo izhajati že iz prejetih računov oz. njihovih verodostojnih prilog. Predložene tabele pa niso verodostojne niti ni mogoče ugotoviti, kdo jih je sestavil. Drži, da noben zakon tožnika ne zavezuje, da bi na izdanih računih navajal povezavo s prejetimi računi, vendar je to njegova siceršnja praksa. Poleg tega iz pogodbe med A. in tožnikom ne izhaja dogovor o plačilu potnih stroškov direktorja, tožnik pa je to začel prejemati v plačilo šele leta 2017, prej v letih 2015 in 2016 pa ne. Tesna povezanost družb res ni zakonski termin, vendar so A. idr. vsi registrirani na istem naslovu, zato je utemeljeno sklepanje o tesni povezanosti; med takšnimi osebami pa obstaja večja verjetnost omogočanja pridobitve davčnih ugodnosti (denimo pravice do odbitka), saj izostane običajno nasprotje interesov.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka k posameznemu računu presojala napačno prilogo in prilaga pravilne priloge, do katerih se toženka ni opredelila. Če bi vedel, da je edina težava vprašljivost izvedbe samih poslovnih poti, bi tožnik predložil vse dokaze, npr. da so bile določene službene poti obračunane na določenih izdanih računih, a toženka tega ni naredila, zato je bilo tožniku ključno, da se uporabi pravilna podlaga, iz katere je razvidno, za katere poti gre. Tožnik pa je tudi zahteval izvedbo zaključnega sestanka, a ga toženka ni sklicala, zato je dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno, tožnik pa je prekludiran, kar je treba pripisati procesnim napakam toženke. Tudi ne drži, da naj ne bi bilo jasno, za sestanke v katerih zadevah naj bi šlo - to izhaja iz drugega stolpca predloženih preglednic, kjer je navedena stranka (npr. ..., ... itd.). Če je toženka potrebovala podrobnejši opis, bi tožnika lahko k temu pozvala. Prejeti računi so skladni z 82. členom ZDDV-1, česar toženka ne graja. Praksa med tožnikom in A. pa se tekom časa tudi spreminja, zato ni bistven očitek toženke, da ne gre za običajno prakso.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na to, da mu v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjave glede glavnega očitka, ki izhaja glede teh treh računov iz izpodbijane odločbe, tj. da tožnik ni dokazal, da so bile storitve po prejetih računih dejansko opravljene. Iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru glede spornih treh računov izhaja očitek davčnega organa o neverodostojnosti predloženih listin, pri čemer se v zapisniku tudi v preglednicah 1-4 poglavja I prepisujejo podatki iz tabel k posameznemu računu, ki naj bi jih predložil tožnik. Vsled navedenega je tožnik v svojih pripombah izpostavil, da je toženka k posameznemu spornemu računu pripisala napačno preglednico in je pravilne preglednice priložil svojim pripombam. Šele z izpodbijano odločbo pa je toženka artikulirala, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile storitve po spornih treh računih dejansko opravljene, s čimer ni izpolnjen prvi pogoj za odbitek, tj. da se DDV nanaša na dobavo storitev od drugega davčnega zavezanca. Tožnik utemeljeno opozarja, da bi ob očitku o vprašljivosti oprave poslovnih poti lahko ravnal drugače, sedaj pa je prekludiran. Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pa gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po drugem odstavku 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako sodišče ne tem mestu izpostavlja, da pravzaprav tudi ni jasno, na kaj se nanaša očitek davčnega organa, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile storitve po spornih treh računih dejansko opravljene. Po spornih treh računih tožniku namreč niso bile zaračunane storitve, temveč so mu bili zafakturirani potni stroški, tj., sodeč po predloženih preglednicah, kilometrina, dnevnice, cestnina in/ali parkirnina.

12. Od družbe B. je tožnik prejel en sporen račun, in sicer so z računom z interno oznako 2016-131 v znesku z DDV 12.200,00 EUR zaračunane "dodatne poslovne storitve", vse pa za obdobje 1. 10. 2015 - 29. 2. 2016. Tožnik je pojasnil, da se ta račun navezuje na njegov izdani račun za pavšalni znesek odvetniku J. J. iz Pule z dne 9. 11. 2017 v znesku 19.707,98 EUR. Po mnenju davčnega organa račun ni sestavljen skladno z določili 82.-84. člena ZDDV-1, saj na njem ni navedeno, kakšne storitve je družba B. dejansko opravila, prav tako tudi ni povezave z izdanim računom. Tudi po prejetih pripombah tožnika davčni organ vztraja, da predloženi račun ni verodostojna knjigovodska listina, saj je opredeljen kot pavšal, za katerega pa davčni organ nima vsebine. Na projektu K., na katerega naj bi se nanašal sporni račun, so sodelovale tudi vse ostale povezane osebe, ki so prav tako zaračunavale visoke storitve. Postopek pridobivanja podatkov, sestavljanja evidenc in tabel, pošiljanje opominov itd. pa je najenostavnejše opravilo, ki ga po mnenju davčnega organa niso opravili omenjeni odvetniki, saj za to ni potrebno neko strokovno znanje, ampak znanje računalništva glede tabel, ki se sproti dopolnjujejo, saj ni potrebno, da bi se tabele pri vsakomur ustvarjale na novo; poleg tega imajo vsi sedež na istem naslovu kot tožnik in si te podatke lahko izmenjujejo, storitve pa so se opravljale za istega naročnika. Tožnik s predloženimi listinami ni uspel izkazati, da so bile storitve po spornem računu dejansko opravljene, tako da ni izpolnjen prvi pogoj za odbitek in se ta pravica tožniku ne prizna, posledično pa se mu tudi ne prizna odhodek, saj ni dokazal, da bi bil potreben za ustvarjanje prihodkov. Sklene, da tožnik ni resnično in nedvoumno dokazal nastanka poslovnega dogodka, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek.

Drugostopenjski davčni organ je razlog za nepriznanje odbitka opredelil drugače, in sicer se tožniku odbitek ne prizna, ker spornega računa z vsebinskega vidika ni mogoče preizkusiti, saj nima nobenih prilog, storitve po predloženih pogodbah so bile tudi le pavšalno opredeljene, račun pa se nanju niti ne sklicuje, prav tako ni utemeljena povezava s projektom K. Pravico do odbitka pa je mogoče uveljavljati le na podlagi računov, ki vsebujejo vse sestavine po 82. členu ZDDV-1, zato tožniku ta pravica ne gre.

Tožnik s tožbo navaja, da je projekt K. v prvi fazi obsegal prek 4600 primerov (gre za civilne delikte - napačno parkiranje), izvajalec pa je projektno delo opravljal od oktobra 2015 do februarja 2016 in za opravljene storitve po pogodbi zaračunal mesečni pavšal. Prav tako ne drži, da bi šlo za najenostavnejša opravila, kot navaja davčni organ, saj je bilo za te storitve potrebno napredno računalniško znanje, znanje najmanj treh tujih jezikov, opravila pa tudi niso bila nestrokovna niti osnovna. Te storitve pa je tožnik naprej zaračunal z računi, izdanimi puljskemu odvetniku meseca novembra 2017. Šele v izpodbijani odločbi se prvič navede, da prejeti račun ni verodostojna knjigovodska listina, tega očitka v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru toženka ni navedla. Prav tako se v izpodbijani odločbi odbitek ne prizna, ker naj ne bi bilo dokazano, da so bile zaračunane storitve opravljene, v zapisniku pa se očita, da račun ne vsebuje vseh podatkov iz 82. člena ZDDV-1. Toženka tako spreminja pravno podlago, tožnik pa se glede novih, spremenjenih razlogov ni imel priložnosti izreči. Po presoji sodišča ima tožnik prav, da ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po spornem prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen, in se odločitve glede razloga za nepriznanje pravice do odbitka DDV ne da preizkusiti. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile storitve dejansko opravljene, v drugostopenjski odločbi pa se navaja, da sporni račun ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, kar je bilo po navedbah tožbe očitano tudi z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Skladno z načelom zaslišanja stranke bi tožniku pred odločitvijo morala biti omogočena opredelitev do očitka, da storitve po spornem računu niso bile opravljene, pri čemer sodišče pritrjuje tožniku tudi glede pavšalnosti ugotovitev v izpodbijani odločbi, da naj bi šlo za najenostavnejša opravila, za katera ni potrebno odvetniško strokovno znanje. Najprej so te ugotovitve davčnega organa v nasprotju z očitki o nedokazanosti, da so bile storitve opravljene. Nadalje pa, če storitve so bile opravljene, se sodišče strinja, da storitve v primeru velikega obsega primerov, razmerij z mednarodnim elementom, dela v tujem jeziku ter z uporabo računalniške tehnologije, ne morejo šteti za najenostavnejša opravila. Tudi če jih je mogoče poenotiti in/ali poenostaviti, je odgovornost za pravilnost in njihov rezultat še vedno na advokatu, ki delo prevzame. Tudi dejstvo, da so storitve zaračunane kot pavšal, samo po sebi ni odločilno za vprašanje, ali so bile storitve opravljene, saj takšen način zaračunavanja pomeni le administrativno olajšavo.

13. Od podjetnika C. C. je tožnik prejel sedem spornih računov, kot sledi.

(1) Račun z interno oznako 2015-1539 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 4.930,63 EUR zaračunanih 161,66 strani za pripravo overjenih prevodov v nemški in slovenski jezik. Tožnik je pojasnil, da se ta račun navezuje na njegove račune, izdane fizičnim osebam L. L. in M. M. ter družbam N., O. in P. Iz predloženega obračuna storitev sicer izhaja popis zadev, vendar se le-ta ne ujema s predloženimi izdanimi računi. Davčni organ, razen pri zadevi Č. (na katero se nanaša 32,73 EUR priznanega odbitka), odbitka ne prizna, saj ne more ugotoviti povezave med prejetim in izdanimi računi, tožnik pa drugega ni predložil. Po prejetih pripombah je svoje naziranje organ še spremenil in tožniku priznal odbitek še za 695,00 EUR, končno pa mu ga ni priznal za znesek 161,43 EUR, in sicer iz naslova naslednjih zadev: v zadevah Š. in Ž, ki se vodijo že od leta 2014 oz. 2015, tožnik ni izdal računa, v zadevi Zistler pa je tožnik stranki zaračunal storitve do januarja 2015, prevodi po prejetem računu pa se nanašajo na obdobje julij-september 2015. Sklene, da ni našel povezave med prejetim in izdanim računom, zato se tožniku ne prizna odbitka niti odhodka.

Drugostopenjski davčni organ je zavrnil sklicevanje tožnika, da on svojih računov tem strankam še ni izdal, ker so zadeve še v teku (Š., Ž.), oz. da račun za prevode ni bil izdan zaradi dobrih poslovnih odnosov (R). Sklicujoč se na 81. člen ZDDV-1 navaja, da mora vsak zavezanec zagotoviti izdajo računa, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna pa nastane, ko so storitve opravljene oz. blago dobavljeno. Tudi v navedenih primerih bi npr. tožnik na izdanih računih lahko navedel, da gre za delne obračune, če so bili postopki še v teku, ter da dokončni obračun še sledi, to je bila sicer njegova praksa.

Tožnik s tožbo v zadevi R. osporava zavrnitev odbitka, saj so bile storitve tej stranki obračunane že januarja 2015, naknadno pa je opravil še prevod pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, storitev pa je bila opravljena brezplačno, česar se tožniku ne more šteti v škodo, toženka pa se v tej zvezi tudi ni opredelila. Nadalje pojasnjuje, da delni obračuni, predvsem pri tujih strankah (zavarovalnicah), niso možni, saj jih zavračajo, prav tako niso možni v primeru dogovora odvetniške nagrade po uspehu. Tožnik je v teh treh primerih nedvomno prejel prevode, ki so v neposredni povezavi z zastopanjem strank ter neposredni pogoj in posledica dejavnosti ter ki so bili uporabljeni za obdavčeno dejavnost. Toženka pa se do predloženih prevodov ni opredelila (gre za prevode iz kazenske sodne zadeve v primeru Š., prevod pravnega mnenja v zadevi Ž. ter prevod pritožbe in sklepa v zadevi R.). Toženka tudi ni določno opredelila, kateri od pogojev po 63. členu ZDDV-1 naj v obravnavanem primeru ne bi bil izpolnjen.

Po presoji sodišča ima tožnik prav v zvezi z zadevo R., da se toženka ni opredelila do zatrjevane pravnorelevantne okoliščine, da je tožnik stranki storitev izvršil brezplačno. Sistem DDV zagotavlja nevtralnost glede obdavčenja vseh gospodarskih dejavnosti, _ne glede na njihov_ namen ali _rezultat_, če so te dejavnosti _načeloma_ predmet DDV (glej sodbo SEU C-515/07, tč. 27). Tožnik je s stranko R. imel poslovni odnos in ji je tudi fakturiral, česar toženka ne osporava, tako da po presoji sodišča ni mogoče reči, da prevoda, ki ga je tožnik pridobil od podjetnika C. C. v zadevi te stranke, ni uporabil za namene tožnikove gospodarske, tj. odvetniške dejavnosti. Prav pa ima po presoji sodišča tožnik tudi v zadevah Ž. in Š., saj je tudi v teh zadevah zatrjeval, da je prevode pridobil za namene svoje odvetniške dejavnosti, ki je predmet DDV, do česar se toženka ni opredelila niti tega ni osporavala; morebitna tožnikova kršitev pravil o tem, ali in kdaj mora za svoje storitve izdati račune, pa po presoji sodišča ne utemeljuje zavrnitve pravice do odbitka, dokler so nabavljene storitve podjetnika C. C. uporabljene za namene tožnikove poslovne dejavnosti. V tem delu dejansko stanje torej ni bilo popolno ugotovljeno.

(2, 3) Računa z interno oznako 2016-70 in 2017-64 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računoma, oba v znesku z DDV 12.882,22 EUR, v zadevah "... d.o.o." oz. "... d.o.o., ... ter ..." zaračunana storitev priprave prevodov iz nemščine v slovenščino za julij 2015 oz. januar in februar 2017. Tožnik je v zvezi s prvim omenjenim računom predložil njegove izdane račun družbi S., pri čemer je navedel, da je šlo za delne račune, češ da so postopki še v teku, končni obračun pa bo sestavljen na koncu; skupni znesek zaračunanih storitev za leto 2016 znaša 46.335,15 EUR. Vendar pa je tožnik od podjetnika C. C. prejel tudi drugi račun iz leta 2017, ki se nanaša na enako število prevedenih strani, prav tako je podoben tudi opis zadeve, obenem pa je tožnik v zvezi s tem kasnejšim računom podal sklic na svoje izhodne fakture, te pa so iste, kot v zvezi s spornim računom. Davčni organ se zato sprašuje, ali je bilo isto opravilo tožniku fakturirano dvakrat, in tožniku očita, da ni pojasnil niti dokazal povezave z izdanimi računi. Po prejemu tožnikovih pripomb organ dodatno obrazloži, da je tožnik sicer za svojega naročnika S. marca 2016 izstavil račun, iz katerega je razvidno, da je z njim zaračunan tudi znesek po spornem računu podjetnika C. C. Vendar pa je bil omenjeni tožnikov izdani račun naknadno v celoti storniran, kar pomeni, da je bil tudi sporni prejeti račun neupravičeno zaračunan, tožnik pa ga je vseeno plačal, čeprav tožniku njegova stranka tega ni plačala. Davčni organ dvomi v resničnost poslovnega dogodka, povezanega s spornim prejetim računom in meni, da bi ga tožnik moral zavrniti, saj je bil poslovni dogodek iz nepojasnjenih razlogov storniran. Po mnenju organa prejeti in izdani računi nimajo podatkov, ki bi nedvomno potrjevali, da se prejeti računi dejansko nanašajo na določen izdani račun, vprašljivo se mu zdi, zakaj na računih ni navedbe posamezne zadeve. Sklene, da tožnik ni dokazal nastanka poslovnega dogodka, ki je bil zajet v izdanem računu in nato storniran, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek. V zvezi z drugim spornim računom je tožnik prav tako predložil svoje izdane račune, za katere pa davčni organ ugotavlja, da se nanašajo na storitve iz leto 2015 in 2017, prejeti račun pa se nanaša na storitve iz leta 2017, nadalje se tožnik na izdanih računih ne sklicuje na predmetni prejeti račun, temveč na drug račun, prevod enakega števila strani pa je bil tožniku zaračunan s prvim omenjenim spornim računom. Zato davčni organ ne more povezati prejetega računa s tožnikovimi izdanimi računi, dvomi v verodostojnost knjigovodske listine, za oba sporna prejeta računa pa je bila predložena ista spremna dokumentacija. Po prejemu tožnikovih pripomb davčni organ vztraja, da ni logično zaračunavanje dodatka za nujnost, če je bil sprva preveden le del dokumentacije; nadalje tudi ni logično zaračunavanje dodatka za strokovnost, saj je šlo večinoma za prevode računov in el. pošte oz. dopisov in ne izhaja nobena raznolikost prevodov; neobičajno je tudi, da je tudi na tem računu zaračunano enako število strani, kot na prvem spornem računu. Obstaja torej možnost podvojenega zaračunavanja in davčni organ dvomi v verodostojnost knjigovodske listine, prav tako pa tožnik ni dokazal, da je storitve po tem računu uporabil za obdavčljivo dejavnost oz. da gre za strošek, nujno potreben za ustvarjanje prihodkov, saj le-teh ni izkazal. Zato se mu ne priznata odbitek DDV in odhodek.

Drugostopenjski davčni organ v zvezi s tema računoma ponavlja ugotovitve prve stopnje in dodaja, da so zaračunane postavke po obeh identične, je pa na njih različna navedba zadev, na katere se nanašata, zato ni mogoče slediti pojasnilu tožnika, da se je stranka sprva odločila le za polovico prevodov in nato še za drugo polovico. Nelogično je, da je število prevedenih strani do decimalke enako, če se je stranka tako odločila, poleg tega se drugi račun nanaša na več zadev kot prvi. Res je kljub stornaciji izdanega računa svoji stranki tožnik dolžan plačati svojemu dobavitelju, vendar se prvi račun nanaša na obdobje julij 2015, po izdanih računih pa za ta mesec ni bilo zaračunanih storitev, prav tako na popisu zadev za to obdobje ni navedbe zadeve ... Glede drugega računa pa ugotavlja, da se nanaša na leto 2017, izdani tožnikovi računi pa na leti 2015 in 2016, kar pomeni da bi tožnik moral kasneje te storitve dodatno zaračunati svojim kupcem, kar pa ni primer, poleg tega pa se predloženi izdani računi ne sklicujejo na ta prejeti račun.

Tožnik s tožbo izpostavlja, da pri obeh spornih računih ni šlo za iste oz. enake prevode, kot to zatrjuje toženka, toženka pa posredovane dokumentacije tudi ni pregledala in je le pavšalno zatrjevala, da ne najde povezave med prejetimi in izdanimi računi, zlasti ker je stranka navedena v vseh primerih. Prav tako je bilo šele v izpodbijani odločbi prvič navedeno dejansko stanje v zvezi s tem, da je tožnik storniral svoj izdani račun, s čimer je bila tožniku onemogočena pravica do izjave v tej zvezi. Predmetni prevodi se nanašajo na več sodnih postopkov, tolmač pa, če ne prevaja sodnih pisanj, ne more poznati podatkov o teh sodnih postopkih, zato so očitki toženke, da na računih ni navedbe opravilnih številk posamezne zadeve, neustrezne. Tudi dvom toženke v posamezne listine, češ da so bili prevodi predloženi naknadno, ni na mestu, saj je tožnik vse prevode predložil v zelo kratkih rokih, pred izdajo zapisnika, iz njih pa je razvidna povezava z izdanimi računi (npr. navedbe potrditev potovanja / računa S...). Da tožnik ne bi dokazal, da je prevode potreboval za svojo obdavčljivo dejavnost, pa je absurdno, saj se vsi nanašajo na zastopanje stranke S. v več sodnih postopkih v Sloveniji (civilni postopek zaradi plačila prek 70.000,00 EUR, enako zaradi plačila prek 200.000,00 EUR ter nadalje še kazenski postopek), kar je bilo toženki vse pojasnjeno, vendar je to zanemarila in zmotno ugotovila dejansko stanje.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da le toženkin dvom in sklicevanje na "možnost podvojenega zaračunavanja", ne zadostujeta. Tožnik je po obeh spornih fakturah predložil prevode, ki naj bi bili s posamezno fakturo zaračunani, vpogled v te prevode pa pokaže, da ne gre za enake dokumente, in je toženka tozadevno napačno ugotovila dejansko stanje, četudi obe fakturi glasita na isti znesek in število prevajalskih strani, zato očitek o dvojnem fakturiranju ne more biti utemeljen s tem. Če zaračunane storitve podjetnika C. C. so bile opravljene, pa po presoji sodišča ni mogoče reči, da tožnik teh prevodov, ki jih je pridobil od podjetnika C. C. v zadevah stranke S. (pri čemer iz večine prevedenih dokumentov jasno izhaja referenca na to gospodarsko družbo), ni uporabil za namene svoje gospodarske, tj. odvetniške dejavnosti, če je s to stranko sodeloval in ji nudil storitve v več postopkih, česar toženka ne osporava, prav tako pa je tudi pojasnil, da tej stranki še ni vsega zaračunal, ker so bili postopki še v teku. Sodišče tožniku tudi pritrjuje, da ni ustrezno, da se šele v izpodbijani odločbi navaja očitke glede stornacije tožnikovega računa št. 82/2016, saj tožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o tem izjavi, česar toženka niti v izpodbijani niti v drugostopenjski odločbi ne zanika.

(4) Račun z interno oznako 2017-301 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 3.936,39 EUR v zadevi "T." zaračunan prevod 48,87 strani, vendar iz predložene dokumentacije izhaja obseg le 22 strani, ter da je šlo za prevod iz slovenščine v nemščino in ne obratno, kot se navaja na računu. Prevodi tudi niso bili potrjeni s podpisano klavzulo o ujemanju z izvirnikom, kot je to običajno. Prav tako tožnik ni predložil listin, ki naj bi se nanašale na ta prejeti račun, temveč je le navedel, da je šlo za začetek postopka priprave izvršbe, s čimer ni dokazal upravičenosti. Prav tako je tožnik za isto zadevo prejel račun za prevode A., torej je bila dvakrat zaračunana ista storitev. Tudi po tožnikovih pripombah davčni organ meni, da se ne da ugotoviti, ali se prejeti račun sploh nanaša na predloženi prevod, saj se na njen ne navaja, kateri dokument se prevaja, niti se ne ujema število strani. Organ ni uspel ugotoviti, za kaj so ti prevodi potrebni, tožnik pa ni dokazal, da bi jih porabil za obdavčeno dejavnost. Tudi izjava odvetnika U. U. ne prepriča, saj je podana po izdanem zapisniku. Sklene, da tožnik ni dokazal, da se overjena sodba nanaša na overjen prevod iz nemščine v slovenščino, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek.

Drugostopenjski davčni organ je ugotovil enako ob dodatku, da je predmetno sodbo pretvoril v drug format in ugotovil, da obsega prek 44.000 znakov, tožniku pa je bilo zaračunanih 48,87 strani po 1500 znakov, kar bi zneslo 73.500 znakov.

Tožnik s tožbo pojasnjuje, da se sporni račun nanaša na odvetniške stroške, dolgovane s strani družbe T., ki je imela TRR v Avstriji, zato se je tožnik odločil za sprožitev izterjave v Avstriji, za kar je bil potreben predmetni prevod. Ta družba je bila namreč s sodbo slovenskega sodišča iz leta 2016 obsojena na plačilo stroškov, in sicer na podlagi računa za odvetniške storitve v zvezi z zastopanjem pred sodiščem na Dunaju. Ker ti stroški niso bili plačani prostovoljno, se je tožnik čez nekaj časa odločil za njihovo izterjavo v Avstriji pred sodiščem v Grazu (navaja tudi opravilno številko zadeve). Toženka, ki navaja, da se je tožba nanašala na izvršbo stroškov v pravdnem postopku pred sodiščem na Dunaju, ki naj bi se končal pred 2012, je napačno ugotovila dejansko stanje. Naročen prevod je bil, kot pojasnjeno, nujno potreben za izterjavo v Avstriji, prevodi, zaračunani s strani A., pa so bili prevodi dodatne dokumentacije, pri čemer ni šlo za enako število strani, temveč je razlika skoraj dveh avtorskih strani med enim in drugim računom, račun te zadnje družbe pa tudi ni bil predmet DIN. Poudarja še, da o pretvarjanju predmetne sodbe na način, da se je štelo število znakov, ni bil obveščen in se do tega ni mogel v postopku opredeliti. Prav tako pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja podlaga za nepriznanje pravice do odbitka DDV in kršitve zakonskih določb niso konkretizirane.

Po presoji sodišča ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po spornem prejetem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, da bi se ugotovila upravičenost do odbitka, da gre za dvakrat zaračunane storitve in da tožnik ni dokazal, da bi se overjena sodba nanašala na overjen prevod iz nemščine v slovenščino. Če je davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene. Vendar o tem v izpodbijani odločbi ni jasne opredelitve, razen morebiti očitka o dvojnem fakturiranju, ki ga tožnik ovrže s tem, da je šlo za različne dokumente in različen obseg prevodov. Kolikor pa je davčni organ s tem imel v mislih neizpolnjenost tretjega pogoja, pa po presoji sodišča nima prav, saj je tožnik podal po presoji sodišča konsistentno pojasnilo: družba T. je njegov dolžnik, do nje ima (še v svojstvu odvetnika zasebnika) judikatno terjatev na podlagi sodbe slovenskega sodišča, ki jo je skušal izterjati v Avstriji. To je po presoji sodišča povsem plavzibilno del splošnih stroškov tožnika, ki so kot takšni povezani z njegovo gospodarsko dejavnostjo. Te presoje diskrepanca na spornem računu, da gre za prevod iz nemščine v slovenščino in ne obratno, ne spreminja. Sodišče tožniku tudi pritrjuje, da ni ustrezno, da se šele v drugostopenjski odločbi opisuje ugotavljanje obsega prevedene sodbe (s pretvarjanjem iz enega v drugi format in štetjem znakov), tožniku pa predhodno ni bila dana možnost, da se o tem izjavi.

(5) Račun z interno oznako 2014-437 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 4.940,89 EUR v zadevi "Z." zaračunanih 103,6 strani prevodov, pregled dokumentacije pa pokaže, da je bil prevod opravljen v obsegu 54 strani, poleg tega pa tožnik ni predložil niti osnutka tožbe ali podobno, računov za svoje storitve pa tudi še ni izdal, češ da bo delni račun izdan, ko bo vložena tožba, zato ni izkazal upravičenosti stroška in odbitka. Po tožnikovih pripombah pa je ugotovil še, da je bil zahtevek za povrnitev stroškov na Zavarovalnico V. podan šele po zapisniku v tem postopku, v letu 2017 pa tožnik iz tega naslova ni izkazal prihodkov, upravičenost do odbitka pa nastane, ko nastane obveznost obračuna DDV.

Drugostopenjski davčni organ je te ugotovitve ponovil in dodal, da se tožnik ne more sklicevati, da tuje zavarovalnice ne sprejemajo računov v vmesnih fazah ter da je bil zato račun kupcu izdan šele leta 2018, tj. po zapisniku v tem postopku.

Tožnik s tožbo navaja, da toženka s sklepom januarja 2018 ni zahtevala predložitve dokumentacije v zvezi s spornim računom, temeveč je to zahtevala šele po el. pošti aprila 2018, dodatnih pojasnil pa ni nikoli zahtevala. Zanika, da bi odškodninski zahtevek Zavarovalnici V. poslal zaradi tega postopka, saj je bil ta zahtevek odposlan pred vročitvijo zapisnika v zadevi. Poleg tega je šlo za obširen odškodninski zahtevek, ki je bil poslan šele tedaj, kljub temu, da se je škodni dogodek v Sloveniji zgodil že leta 2015, ker je bilo treba čakati na izid zdravljenja, kar se je vse steklo šele v letu 2018, ko je bil postavljen zahtevek, nato pa tudi sklenjena izvensodna poravnava z zavarovalnico, vsled česar je tudi stranki tožnik zafakturiral svoje storitve, kar je bilo nato septembra 2018 tudi v celoti plačano. Tožnik svojih storitev prej ni mogel zaračunati, saj zavarovalnice, ki krijejo pravno zaščito, vmesnih računov ne sprejemajo. Zanika tudi, da se obseg prevedene dokumentacije ne bi ujemal z zaračunanim obsegom. Toženka je torej zmotno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa ni konkretizirala podlage za nepriznanje pravice do odbitka.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po spornem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da obseg prevodov ni enak zaračunanemu obsegu, kar tožnik zanika, toženka pa tega konkretizirano ne pojasni. Če je davčni organ s tem meril na neizpolnjenost prvega pogoja za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, bi moral ugotoviti okoliščine, ki bi kazale, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene (v takšnem obsegu). Kolikor pa je davčni organ z navedbo, da tožnik ni predložil nobene tožbe niti izstavljenih faktur, imel v mislih neizpolnjenost tretjega pogoja, pa ima po presoji sodišča prav tožnik, da je s predloženim odškodninskim zahtevkom, ki naj bi ga na zavarovalnico poslal še pred vročitvijo zapisnika v DIN postopku (česar toženka ne prereka), nato pa je bila z zavarovalnico sklenjena poravnava ter so bile tožnikove storitve zaračunane in plačane (česar toženka prav tako ne prereka), izkazal nasprotno in toženka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Po presoji sodišča ta povezava glede na predloženo dokumentacijo ni vprašljiva.

(6) Račun z interno oznako 2017-478 S tem računom v znesku z DDV 12.200,00 EUR v zadevi "X." je zaračunanih 100 ur za storitve, prevode in simultano tolmačenje, pretežno pa za pisne prevode, ki so bili opravljeni v letu 2017. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je iz predloženih prevodov bilo razvidno v nogi dokumentov, da je bila tam navedena firma A., zato organ smatra, da ni razvidno, da bi zaračunane prevode opravil podjetnik C. C. Poleg tega tudi račun ni skladen s pogodbo med tožnikom in tem podjetnikom, ker je za pisne prevode dogovorjena cena 35 EUR na stran in za simultano tolmačenje 100 EUR na uro; račun tako ni skladen s pogodbo. Račun, ki naj bi ga tožnik v tej zvezi izdal L. L., pa se tudi nanaša na storitve v obdobju januar-marec 2017 in ga ni mogoče povezati s spornim računom. Po prejemu tožnikovih pripomb davčni organ dodaja, da naknadno predloženi prevodi niso enaki prvotno predloženim, zato sumi, da je šlo za naknadno narejene dokumente za potrebe postopka. Tožnik o simultanem tolmačenju ni predlagal nobenih dokazov, zato ni jasno, v katerih zadevah naj bi bilo tolmačeno. Do stranke L. L. je imel tožnik na zadnji dan leta 2017 prek 100.000,00 EUR odprtih terjatev in je zelo ustrežljivo, da kljub temu še naprej zalaga sredstva. Zato ne sledi pisni izjavi, ki jo je podala ta stranka, in izpostavlja, da je bila izjava, da bo storitve plačala, ko prejme račun, podana maja 2018, račun pa ji je bil izdan junija 2018, po vročitvi zapisnika. To je posledica dolgoletnega tožnikovega odnosa s stranko. Sklene, da tožnik ni predložil ustreznih dokazil, ki bi dokazovala, da so bile storitve s strani izdajatelja računa opravljene, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek, saj je predloženi račun neverodostojna knjigovodska listina. Da je bilo simultano tolmačenje opravljeno, ni dokazano, pisnih prevodov pa ni opravil izdajatelj računa, kar je tožnik vedel, glede na to, da gre za poslovno tesno povezane osebe. S strani tožnika naknadno izdani račun pa ne more biti zadosten za dokazovanje, da storitve so bile opravljene.

Drugostopenjski davčni organ navede, da prvostopenjski organ ni mogel povezati spornega prejeta računa, glede na to, da je iz izdanega računa razvidno bolj zgodnje obdobje storitev. V ostalem ponavlja ugotovitve prve stopnje in se z njimi strinja.

Tožnik s tožbo povzema tek postopka glede predmetnega spornega računa in ugovarja, da je toženka šele prvič v izpodbijani odločbi ugotavljala in kot relevantno navajala stanje terjatev tožnika do stranke L. L., pri čemer pa je to stanje povrh vsega še narobe ugotovila (sredi leta 2017 je znašalo le 20.000,00 EUR in ne toliko, kot je navajala toženka). Tožnik je pojasnil, da je podjetnik C. C. opravil vse storitve po predloženi specifikaciji, predložil pa je tudi vse pisne prevode, do česar se toženka ni opredelila. Trditev, da so bili prevodi napravljeni posebej za DIN postopek, je absurdna, saj so bili napravljeni pred tem postopkom in tudi predloženi pred podanimi pripombami. O simultanem tolmačenju pa je tožnik predložil pisno izjavo stranke L. L., saj se tega drugače niti ne da dokazati, zavračanje te izjave in zaslišanja tožnika pa ni dopustno, saj tožnik dejstva lahko dokazuje tudi s takšnimi dokazi. Tožnik tudi osporava navedbe toženke o tem, koliko in katere račune naj bi izdajal stranki L. L., oz. od njene smrti njenim dedičem. Toženka v izpodbijani odločbi ne opredeli, točno kateri od pogojev za priznanje pravice do odbitka ni izpolnjen po tem računu.

Po presoji sodišča ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po spornem računu naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da tožnik ni dokazal, da bi bile storitve opravljene s strani izdajatelja računa, kar bi se nanašalo na prvi pogoj, nato da je tožnik vedel, da storitve niso bile opravljene s strani izdajatelja, kar bi se lahko nanašalo na četrti pogoj oz. subjektivni element, poleg tega pa se v drugostopenjski odločbi navaja še, da prvostopenjski organ ni mogel povezati spornega prejetega računa, glede na obdobje, ki se navaja v izdanem računu stranki L. L., kar bi se navezovalo na tretji pogoj. Tožnik je izpolnjenost prvega pogoja, za katerega se vseeno zdi, da prvenstveno veje iz izpodbijane odločbe, zatrjeval, češ da je od podjetnika C. C. prejel sporni račun, ki se je nanašal na storitve po predloženi specifikaciji, iz katere izhajajo posamezne postavke storitev v času julij-november 2017, in sicer, kot izhaja iz predmetne specifikacije, je šlo za pripravljene prevode, simultano tolmačenje ter eno telefonsko konferenco. Glede prevodov je tožnik (naknadno) predložil prevode, žigosane s strani podjetnika C. C. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, davčni organ teh prevodov ni zavrnil denimo kot prepozno predloženih, temveč jih je akceptiral in dokazno ocenil. V zvezi s to dokazno oceno je zapisal, da je šlo za manjši delež prevodov. Temu sodišče ne sledi, saj iz registratorja "MST V", ki se nahaja v upravnem spisu, nasprotno izhaja precejšen obseg predloženih prevodov, zato ni jasno, zakaj bi bil ta delež manjši. Nadalje je davčni organ zapisal, da bi podjetnik C. C. te prevode moral zaračunati po 35 EUR na stran in ne po urni postavki. Ta argument je po presoji sodišča nerelevanten za vprašanje, ali so bile storitve opravljene. Poleg tega pa je davčni organ zapisal še, da sumi, da so bili ti prevodi narejeni naknadno, češ da ne gre za obsežne prevode. Tudi temu sodišče ne more slediti, saj med vročitvijo zapisnika tožniku in predložitvijo teh prevodov k pripombam ni minilo prav dosti časa, poleg tega pa vpogled v te prevode pokaže, da se večina prevedenih dokumentov časovno nanaša na obdobje, za katero je podjetnik C. C. svoje storitve zaračunal. Nadalje sodišče pritrjuje tožniku, da izjava stranke L. L. ni neprimerno dokazilo za dokazovanje opravljenega simultanega tolmačenja, pri čemer, glede na njeno smrt, ki se omenja v tožbi, bo še toliko bolj relevantno, da je takšna pisna izjava bila že predhodno predložena. Sklepno pa sodišče pritrjuje tožniku, da osporavanje verodostojnosti izjave stranke L. L., ker naj bi ta stranka tožniku dolgovala večji znesek, ni na mestu. Najprej zato, ker je upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in njegovo stranko stvar njunega medsebojnega dogovora oz. tožnikove poslovne odločitve; nadalje pa tudi zato, ker je bilo, kot to s tožbo izpostavlja tožnik, šele z izpodbijano odločbo kot relevantno izpostavljeno, da naj bi tožnik do te stranke imel visoko odprto terjatev, pa še ta terjatev je bila, kot se zatrjuje s tožbo, ugotovljena v napačni višini.

(7) Račun z interno oznako 2017-526 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 7.429,29 EUR v zadevi "Y." zaračunanih 128,88 strani prevodov iz nemščine v slovenščino. Iz predloženih prevodov je razvidno, da je na nekaterih od njih v nogi dokumenta navedba družbe A., tožnik pa je pojasnil, da storitev stranki šele bo zaračunal. Ker pogodba med tožnikom in podjetnikom C. C. ne določa, kaj pomeni overitev na stran, kar se med drugim zaračunava, prav tako pa vsaka stran predloženih prevodov ni bila posebej overjena, poleg tega pa je, kot rečeno, prisotna navedba družbe A., davčni organ utemeljeno dvomi, da je zaračunane storitve opravil podjetnik C. C. Citira tudi določilo 74. člena Zakona o davčnem postopku glede navideznih poslov. Po prejemu tožnikovih pripomb doda, da pojasnilu o navajanju firme A. v nogi dokumentov ne sledi, saj prevodi niso reklama, ki bi dosegla širši krog ljudi. Poleg tega bi bilo smiselno, da C. C. navaja svoje podatke na dokumentih, ki jih je sam prevedel in overil, podatke družbe, v kateri je družbenik, pa tam, kjer je storitve opravila ta družba. Izdaja tožnikovega računa stranki po prejemu zapisnika ni zadosten dokaz za verodostojnost prejetega računa. Meni, da so bile naknadno predložene listine prevodov prirejene, saj na njih več ni navedbe družbe A., k prvotno predloženim prevodom je bila priložena izjava podjetnika C. C. o ujemanju prevodov z izvirniki, datirana na marec 2018, kar je po izdaji spornega računa. Prav tako so bili naknadno predloženi prevodi žigosani z žigom prevajalca C. C., česar na prvotnih dokumentih ni bilo. Sklene z dvomom o tem, da je storitve opravil izdajatelj računa, kar je tožnik glede na tesno poslovno povezanost vedel, zato se mu ne prizna odbitek DDV od tega računa ter odhodek. Organ tudi utemeljeno dvomi, da so bile posamezne storitve dvojno zaračunane.

Drugostopenjski davčni organ pritrdi, da so bile naknadno predložene listine prevodov pripravljene za potrebe DIN, ter doda, da se je škodni dogodek zgodil leta 2015, tožnik pa mora za vsak promet izdati račun. Zato bi bil dolžan stranki W. izstaviti vsaj delni obračun storitev, če je bil postopek še v teku.

Tožnik s tožbo izpostavlja, da je toženka podala le dvom o tem, da so bile storitve opravljene s strani C. C., nasprotno pa je tožnik obširno pojasnil, da je šlo v zadevi za prevod obsežne strokovne, predvsem medicinske dokumentacije, ki je bila potrebna za vložitev zahtevka zoper Zavarovalnico V., tožnik pa je oškodovančevi pravni zavarovalnici zaračunal tudi sporne prevode. Na obliko noge dokumentov tožnik nima vpliva, kot je pojasnil. Toženka pa je prvič šele v izpodbijani odločbi podala očitke o dvojnem zaračunavanju, pri čemer pa ne konkretizira, kaj, kdaj itd. naj bi bilo zaračunano dvojno. Tožnik je tudi že večkrat pojasnil, da zavarovalnicam, ki zavarujejo pravno pomoč, ne more izdajati vmesnih računov, temveč je to možno šele na koncu. Prav tako je pojasni, da ni mogel fakturirati stranki W., temveč je moral torej fakturirati zavarovalnici W., kar je storil junija 2018, njegov izstavljeni račun pa je bil tudi v celoti plačan. Meni, da v izpodbijani odločbi ni konkretizirano, kateri pogoj za priznanje pravice do odbitka ni izpolnjen.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da z izpodbijano odločbo ni ugotovljeno, da zaračunane storitve dejansko tožniku niso bile opravljene, zgolj dvom o tem pa ni zadosten. Tožnik trdi, da je prevode prejel, da so se nanašali na obsežno, zlasti medicinsko dokumentacijo ter da jih je dalje zaračunal svoji stranki (oz. zavarovalnici, plačnici storitev), kar je bilo tudi plačano in toženka tega ne osporava. To je pomemben indic, da ti prevodi so bili izvršeni. Četudi so okoliščine, ki jih toženka izpostavlja v zvezi z zapisom firme A. v nogi prvotno predloženih prevodov, neobičajne in bi lahko kazale na to, da so bile storitve tožniku izvršene s strani drugega dobavitelja, to samo po sebi ni dovolj za zavrnitev pravice do odbitka; če pa je prišlo do dvojnega fakturiranja istega (denimo s strani družbe A. in s strani podjetnika C. C.), pa je to treba določno ugotoviti, poleg tega pa se sodišče strinja s tožnikom tudi, da bi toženka te očitke mogla iznesti prej in ne šele v izpodbijani odločbi, prav tako pa bi morale biti konkretizirane. Po presoji sodišča tako neizpolnjenost prvega pogoja ni bila pravilno in popolno ugotovljena.

14. Od podjetnika D. D. je tožnik prejel šest spornih računov, kot sledi.

(1) Račun z interno oznako 2015-1529 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je z računom v znesku z DDV 14.487,50 EUR v zadevi "A. B." zaračunanih 125 ur za storitve prevodov, svetovanja in obdelave pravnih zadev v obdobju februar - december 2015. Tožnik je pojasnil, da se ta račun navezuje na njegove izdane račune št. 39, 91 in 129 iz leta 2016, ki se nanašajo na obdobja januar - marec 2016. Davčni organ ugotavlja razhajanje obdobij storitev med prejetim spornim računom in omenjenimi izdanimi računi, poleg tega se izdani računi nanašajo na zadevo C. D. in so naslovljeni na E. F., iz njih pa ni mogoče ugotoviti, kakšne odvetniške storitve so bile obračunane. Tako davčni organ ne more prejetega računa povezati z izdanimi računi. Tudi po prejemu tožnikovih pripomb vztraja, da povezava ni dokazana.

Temu je pritrdil tudi drugostopenjski davčni organ.

Tožnik s tožbo izpostavlja, da se toženka ni opredelila do konkretnih pripomb, ki jih je podal tožnik. Pojasnil je namreč, da je šlo pri prejetem računu za čisti začetek projekta C. D. za dolžnike v Nemčiji, še preden je bil konkretiziran dogovor za storitve parkiranja v Beogradu ter tudi na splošno. Zato ugotovitev davčnih organov o razhajanju datuma opravljenih storitev med prejetim in izdanimi računi predstavlja nepopolno oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Družba E. F. je stopila v stik s tožnikom prek hrvaške odvetniške pisarne že konec leta 2014; vendar je bilo najprej treba preveriti pravne podlage (s strani mesta Beograd, ustrezna pooblastila, podlage v Nemčiji, možnosti za izvedbo projekta, administrativne zahteve itd.). Družbi E. F. je bilo nato to vse predstavljeno, nato pa je ta družba sklenila dogovor z beograjskimi parkirišči ter julija 2015 pridobila njihovo pooblastilo. Da je tožnik prišel do vseh pomembnih in nujno potrebnih podatkov, pa je najel podjetnika D. D., da je vse raziskal, opravil poizvedbe glede možnih postopkov, pridobil informacije in pomoč od A. B. GmbH, se sestal s hrvaškimi odvetniki. Ko pa je bilo podpisano pooblastilo s strani beograjskega parkinga in se je začelo pridobivanje prvih podatkov iz Beograda konec avgusta 2015, pa je podjetnik D. D. te podatke oblikoval in uredil v excel tabeli, kar je bilo zelo obsežno opravilo, saj sistem ni bil postavljen, potrebne so bile prilagoditve za najučinkovitejše delovanje, nato pa so bili šele konec decembra odposlani prvi opomini, glede na redni poštni tek pa so se prvi rezultati nato pokazali decembra oz. januarja, zato je tožnik svoje račune 39, 91, 129 in 130 izdal šele v začetku leta 2016. Pri tem je tožnik pojasnil, kaj pomeni zapis "A. B.", zakaj se je projekt tako imenoval, kaj vse je bilo treba postoriti, preden se je projekt v Nemčiji začel, prav tako je posredoval že urejeno tabelo civilnih deliktov v Beogradu, iz katere je razvidno, da se nanaša na vozila iz Nemčije, prav tako to izhaja iz predloženih slik. Tako je pojasnjeno, zakaj je prejeti račun iz obdobja leta 2015, izdani računi pa so "šele" iz leta 2016. Prav tako se šele v drugostopenjski odločbi prvič problematizira, da s pooblastilom iz julija 2017 ni bil tožnik tisti, ki je bil pooblaščen, temveč družba E. F.; poleg tega iz omenjenega pooblastila jasno izhaja, da lahko E. F. angažira odvetnike. Tako je povezava med spornim prejetim računom in tožnikovimi izhodnimi računi povsem smiselna in mogoča, toženka pa je dejansko stanje napačno ugotovila le zaradi lastnega nerazumevanja.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da se davčna organa nista konkretno opredelila do tožnikovih pripomb glede povezave med spornim prejetim računom in tožnikovimi štirimi izstavljenimi računi. Tožnik je konkretno pojasnilo, ki je vsebovalo tako kronološko sosledje dogodkov, kot tudi pojasnilo o vsebini prejetih storitev in storitev, ki jih je sam nudil svoji stranki, s čimer je tudi pojasnil časovni razkorak med obdobjem prejema računa in obdobji izdanih računov, podal že v pripombah na zapisnik. In toženka je tozadevno v izpodbijani odločbi dodala le, da ni predložil "dodatne dokumentacije, ki bi nesporno dokazovala to povezavo". Po presoji sodišča ob odsotnosti ugotovitvenega postopka v smeri, da pripombe, ki jih je tožnik podal, niso resnične, tej povezavi ni mogoče apriorno odrekati obstoja in ima tožnik prav, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Kolikor pa je davčni organ s tem meril na neizkazanost, da so bile storitve, ki so bile tožniku zaračunane s spornim računom, sploh opravljene, pa je to drug razlog za nepriznanje pravice do odbitka, namreč v takšnem primeru bi šlo za neizpolnjenost prvega pogoja.

(2 - 6) Računi z interno oznako 2017-271, 2017-555, 2017-557, 2017-558, 2017-559 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je s prvima dvema računoma v znesku z DDV 9.040,20 EUR in 6.026,80 EUR v projektu C. D. zaračunanih 78 oz. 52 ur, predloženi pa sta tudi specifikaciji. Tožnik je pojasnil, da se ta računa navezujeta na več njegovih izdanih računov, ki jih je predložil. Vendar pa davčni organ ugotavlja, da je sodeč po prejetem računu z interno št. 2017-503, ki ga je tožniku izdala družba A. za potne stroške, bil D. D. na štiri datume, ko so bili navedeni tudi na specifikacijah po njegovih dveh spornih računih, ki ju je prejel tožnik od njega kot podjetnika, na službeni poti več ur. Ker podjetnik D. D. nima zaposlenih, bi storitve na te iste datume lahko opravil le on sam, kar pa je glede na obseg zaračunanih ur nemogoče ali težko verjetno. Ker tožnik ni predložil nobene dokumentacije, iz katere bi davčni organ lahko brez dvoma zaznal naravo in obseg zaračunanih storitev, meni, da sta predložena računa neverodostojni knjigovodski listini in se tožniku ne prizna odbitka DDV v celotnem znesku po prejetih dveh računih.

Nadalje je bilo z zadnjimi tremi računi v znesku z DDV 6.954,00 EUR, 8.113,00 EUR in 7.185,80 EUR tožniku v projektu C. D. zaračunanih 60, 70 in 62 ur po predloženih specifikacijah, tožnik pa je predložil tudi svoje izdane račune v tej zvezi. Davčni organ dvomi v verodostojnost teh knjigovodskih listin, ker izračun pokaže, da bi potemtakem D. D. moral delati v obdobju 11 delovnih dni po 17,5 ur na dan (skupaj 192 ur v času 30. 11. - 14. 12. 2017). Prejeti račun družbe A. z interno št. 2017-527 za potne stroške D. D. pa kaže, da naj bi bil dotični v istem obdobju 11 dni na službeni poti. Glede na to, da podjetnik D. D. nima zaposlenih, bi lahko storitve opravil le on sam, kar je nemogoče oz. težko verjetno. Poleg tega so bili sporni trije računi izdani na isti dan, tožnik pa tudi ni predložil nobene dokumentacije, iz katere bi davčni organ brez dvoma lahko zaznal naravo in obseg storitev, zaračunanih po spornih treh prejetih računih. Ti računi so zato neverodostojne knjigovodske listine in se po njih tožniku ne prizna odbitka DDV.

Po prejemu tožnikih pripomb davčni organ vztraja, da ne more brez dvoma ugotoviti nastanka in obsega poslovnih dogodkov po prejetih petih računih v smislu izključitve dvojnega obračunavanja. Tožnik ni predložil nobenih dokazil, da so bile storitve opravljene v obsegu, kot so bile zaračunane, tega organ ne more ugotoviti niti iz seznamov dolžnikov niti iz obdelane tabele; ni pa bilo predloženih dokazil, kdaj je bilo D. D. dano naročilo za obdelavo tabel s strani tožnika, kdaj je D. D. posredoval v tujino poizvedbe za podatke o kršiteljih, kdaj je pridobil odgovore, kdaj so bili poslani opomini ipd., kar bi dokazovalo, kdaj in v kakšnem obsegu, če sploh, so bile storitve opravljene. Organ ne dvomi, da so bile storitve s strani D. D. v določeni meri opravljene, vendar dvomi v zaračunani obseg, za kar tožnik ni predložil ustreznih dokazil. Pri tem delo D. D., ki ga tožnik želi prikazati kot zelo zahtevnega, predstavlja eno najbolj enostavnih odvetniških opravil, kljub potrebi po znanju tujega jezika. Glede na navedeno se tožniku ne prizna odbitek DDV in tudi ne odhodki.

Drugostopenjski davčni organ v zvezi s temi petimi spornimi računi pritrjuje ugotovitvam prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, kakšne storitve naj bi opravil podjetnik D. D., v povezavi s prejetimi računi družbe A. pa je tudi ugotovljeno, da D. D. ne bi mogel opraviti vsega dela v tako velikem obsegu. Pritožbenim navedbam, da je šlo za nadzor študentov, angažiranih prek študentskega servisa, drugostopenjski organ ne sledi, češ da ni običajno niti ekonomično, da bi odvetnik D. D., ki biva v Avstriji, prišel v Slovenijo nadzirat študente, to pa zaračunal po postavki za odvetniške storitve. Po mnenju pritožbenega organa so prejeti računi vsebinsko tako nepopolni, priložene specifikacije pa tako pomanjkljive, da onemogočajo davčni nadzor.

Tožnik s tožbo ugovarja, da je prvostopenjski organ šele v izpodbijani odločbi prvič artikuliral sum podvojenega zaračunavanja, čeprav gre pri računih A. 2017-527 in 2017-503 za račune za potne stroške, pri spornih računih podjetnika D. D. pa za račune za opravljene storitve. Za podvojeno zaračunavanje pa bi kvečjemu šlo, če bi bile iste storitve večkrat fakturirane. Toženka tega svojega očitka tudi ne konkretizira. Tožnik je tudi podal pojasnila dela na projektu C. D., ki je klasičen primer kratkotrajnega, vendar zelo obsežnega dela, ki je v odvetništvu običajno. Toženka je prav tako šele v izpodbijani odločbi prič problematizirala, da ni jasno, kaj je bilo kdaj oddelano, s čimer je tožnika prikrajšala za pravico do izjave. Prav tako toženka svojo odločitev opira na dvom, kar ne zadostuje za nedokazanost poslovnih dogodkov. Toženka je tudi šele v izpodbijani odločbi prvič navedla, da tožnik ni predložil dokazil o dolgotrajnosti postopkov, koliko časa je minilo od poslanih zahtevkov v tujino do prejema odgovorov itd. Tožnik pojasnjuje, da je datum podelitve pooblastil posameznih mandantov povezan le z začetkom sodelovanja med odvetniško pisarno in stranko, kar pa je povezano z začetkom opravljanja le določenih storitev. Kar se tiče spornih prejetih računov, nikoli ni bilo govora, da bi šlo za projekte, predane oz. končane leta 2016; toženka je pomešala razmerje tožnika z njegovo stranko in razmerje tožnika s podizvajalcem, kar vedno časovno ne sovpada, poleg tega se nikoli ni pojavil dvom glede dolgotrajnosti postopkov. Tožnik je sproti dobival nove projekte, denimo za iste države za nadaljnja leta ali tudi za druge države, obstoječi projekti pa so se s pošiljanjem opominov delno zapirali, skladno s čimer je tožnik tudi svojim strankam fakturiral svoje opravljene storitve. Tožnik ostro nasprotuje, da bi bil moral predložiti svojo korespondenco z naročniki in kršitelji, saj toženka po eni strani predloženim izjavam strank v drugih primerih nasprotuje, po drugi strani pa je korespondenca s strankami oz. nasprotnimi strankami zaščitena z varstvom osebnih podatkov in poslovne tajnosti, poleg tega je neživljenjsko pričakovati, da bo tožnik predložil korespondenco z več tisoč dolžniki, to je pretirana zahteva. Toženka pa glede na to, da ne dvomi, da je bil določen obseg storitev res opravljen, pri čemer tega obsega ne konkretizira, vseeno tožniku odbitka in odhodkov ne prizna v celoti. Tožnik tudi nasprotuje, da toženka ni zmožna ocenjevati, kaj so enostavna opravila in kaj ne, njene ugotovitve so arbitrarne; opravljene storitve so bile zahtevne zaradi obsega dela, potrebno pa je bilo znanje več tujih jezikov (nemški, slovenski, hrvaški oz. srbski jezik). Tudi ugotovitve, da je D. D. odvetnik, so nepravilne, saj to ne drži niti tožnik tega ni nikoli zatrdil. Tudi očitek drugostopenjskega organa, da naj bi bil zaradi neustreznih listin onemogočen nadzor, so nepravilne, saj so vsi prejeti računi (in izdani) sestavljeni skladno z 82. členom ZDDV-1, priloge pa so dokazno gradivo, do katerega se toženka mora opredeliti, a tega ni storila, temveč se je le sklicevala na njegovo obsežnost. Sklepno tožnik izpostavlja, da ni jasno, zakaj mu je bila zavrnjena pravica do odbitka, saj so bile storitve s strani podjetnika D. D. opravljene (česar toženka ne zanika v celoti, zato niti ni jasno, zakaj je bil odbitek zavrnjen v celoti), prejeti računi so ustrezni, saj kršitev 82. člena ZDDV-1 ni zatrjevana, izkazano je bilo, da je tožnik storitve obračunal svojim strankam, kršitev četrtega pogoja (subjektivni element) pa se tudi ne zatrjuje. Tožnik se tudi sklicuje na sklep SEU v zadevi C-610/19, po katerem z EU pravom ni skladna zavrnitev pravice do odbitka DDV, plačanega za pridobitve blaga, ki mu je bilo dobavljeno, z obrazložitvijo, da računov za te pridobitve ni mogoče šteti za verodostojne, ker (i) tega blaga zaradi pomanjkanja potrebnih materialnih in človeških virov ni mogel proizvesti in dobaviti izdajatelj teh računov in je bilo navedeno blago zato v resnici pridobljeno pri neidentificirani osebi, ker (ii) nacionalna pravila o računovodstvu niso bila upoštevana, ker (iii) dobavna veriga, ki je pripeljala do navedenih pridobitev, ni bila ekonomsko utemeljena, in ker (iv) so bile pri nekaterih prejšnjih transakcijah, ki so del te dobavne verige, storjene nepravilnosti; za utemeljitev takšne zavrnitve je namreč treba pravno zadostno dokazati, da je davčni zavezanec dejavno sodeloval pri goljufiji ali da je ta zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da so bile zadevne transakcije povezane z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računov ali drug subjekt višje v navedeni dobavni verigi, kar je treba preveriti.

Po presoji sodišča ni jasno, kateri od pogojev za odbitek vstopnega davka po spornih prejetih računih naj ne bi bil izpolnjen. V izpodbijani odločbi se tozadevno navaja, da bi zaračunane storitve lahko opravil le podjetnik D. D. sam, kar pa je glede na njihov obseg, upoštevaje fakturirane potne stroške s strani družbe A., nemogoče oz. težko verjetno. To bi kazalo, da se tožniku mogoče očita, da zaračunane storitve niso bile opravljene. Vendar je to nelogično ob hkratnem zapisu v izpodbijani odločbi, da organ ne dvomi, da so bile storitve s strani D. D. v določeni meri opravljene, vendar dvomi v zaračunani obseg teh storitev; ob nespornosti opravljenenega določenega dela zaračunanih storitev, ni jasno, zakaj se tožniku odbitek zavrača v celoti. Sodišče se strinja s tožnikom tudi glede tega, da presoja o (ne)zahtevnosti posameznih opravil ni v rokah davčnega organa. Sodišče se strinja s tožnikom tudi, da je nelogičen tudi očitek o dvojnem fakturiranju, glede na to, da se je s spornima računoma družbe A. št. 2017-527 in 2017-503 zaračunavalo potne stroške, s spornima prejetima računoma podjetnika D. D. pa storitve. Nadalje sodišče izpostavlja, da četudi je zaračunani obseg dela na posamezen dan velik, toženka ni upoštevala, da je po specifikaciji k prejetem računu št. 2017-271 datum 14. 6. 2017 končni datum storitve, ki se je začela 12. 6. 2017, kar zmanjšuje moč ugotovitve toženke o nemožnosti oprave tako velikega obsega storitev na posamezni dan. Sklepno sodišče tožniku pritrjuje tudi glede tega, da je drugostopenjski davčni organ nejasnost razlogov za izpodbijano odločitev poglobil z navedbo o nepopolnosti prejetih računov in o nepopolnosti predloženih specifikacij; ti očitki niso niti konkretizirani, da bi bilo jasno, kaj točno se očita tožniku, niti ni jasno, ali se potemtakem tožniku odbitek DDV ne prizna zaradi morebitne neizpolnjenosti drugega pogoja. Prav tako bi skladno z načelom zaslišanja stranke, če je razlogovanje drugostopenjskega organa drugačno od tistega na prvi stopnji (to je nepriznanje odbitka zaradi neizpolnjenosti drugega in ne prvega pogoja), tožniku morala biti omogočena opredelitev do tega, tudi v drugostopenjskem postopku. Izpodbijane odločbe se torej ne da preizkusiti glede razloga, ki je davčni organ vodil v zavrnitev pravice do odbitka; kolikor je bila ta razlog v neizpolnjenosti prvega pogoja, pa davčni organ, ob nesporni ugotovitvi, da je del storitev nedvomno bil opravljen, ni popolno ugotovil dejanskega stanja.

15. Razlogi za ugoditev tožbi v delu glede odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejel od svojih dobaviteljev, so torej primarno v tem, da se izpodbijane odločbe glede razloga za nepriznanje pravice do odbitka DDV ne da preizkusiti, ker v izpodbijani odločbi ti razlogi niso jasno navedeni, oz. ker tožniku glede razlogov za odločitev ni bila dana možnost izjave; nadalje pa tudi, ker dejansko stanje glede morebitnih neopravljenih storitev, zaračunanih po prejetih računih, ni bilo ugotovljeno, dejansko stanje glede neuporabe storitev, zaračunanih po prejetih računih, za namene tožnikovih obdavčenih transakcij, pa je napačno ugotovljeno.

_Glede DDPO_

16. Tožniku pa z izpodbijano odločbo tudi niso bili priznani odhodki v obračunih DDPO za leta 2015-2017 iz razlogov, ki so bili navedeni v predhodnih točkah glede nepriznanja pravice do odbitka DDV. Davčni organ našteje posamezne sporne račune in sklene, da ni mogoče ugotoviti, da bi bili odhodki po teh računih neposredni pogoj in posledica opravljanja dejavnosti in tako niso potrebni za pridobivanje prihodkov skladno s 1. točko drugega odstavka 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Ker v pogodbah, ki jih je tožnik sklenil s svojimi podizvajalci, ni specificirana natančna opredelitev storitev niti ni natančno določena cena, ker so z računi storitve zaračunane le splošno, pavšalno, brez specifikacij in ker ni razvidno, kdo dejansko naj bi storitve opravil in da so storitve sploh bile opravljene, se odhodki po računih dobaviteljev A., Dr. B., C. C. in D. D. ne priznajo iz prej navedenega razloga. Pri tem je po mnenju davčnega organa bistvena tesna povezanost med tožnikom in omenjenimi subjekti (ustanovitelj A. je C. C., zastopnik pa D. D.; C. C. je tudi ustanovitelj družbe Dr. B.).

17. Drugostopenjski davčni organ je tozadevno pritrdil, da predložene obsežne listinske dokumentacije ni mogoče v celoti šteti za zadostno dokazilo, da so se poslovni dogodki res zgodili in da so bile tožniku zaračunane storitve tudi dejansko opravljene ter da jih je uporabil za namen opravljanja svoje dejavnosti oz. za pridobivanje prihodkov. Zato je utemeljena odločitev, da se teh stroškov ne šteje med davčno priznane odhodke.

18. Tožnik s tožbo osporava, da naj storitve oz. cene po prejetih računih ne bi bile dovolj opredeljene, saj bi to pomenilo, da računi niso skladni z zakonom, česar pa toženka ni nikjer konkretno navedla. Prav tako pa je tožnik k vsem računom predložil specifikacijo, do katere se toženka vsebinsko ni opredelila, prav tako pa so očitki toženke v nasprotju s pogodbami, ki jih je tožnik sklenil s svojimi podizvajalci in tudi predložil, v tožbi pa jih citira.

19. Po presoji sodišča je treba tožbi ugoditi tudi v delu glede nepriznanja odhodkov po računih dobaviteljev A., Dr. B., C. C. in D. D., saj razlogi za odločitev v tem delu temeljijo na razlogih za nepriznanje pravice do odbitka v zvezi z istimi spornimi prejetimi računi, tozadevno pa toženka, kot obrazloženo zgoraj, ne navaja utemeljenih razlogov. Posledično mora enaka posledica slediti tudi v tem delu, zlasti tudi, ker se tožniku odhodki ne priznajo, češ da ni mogoče ugotoviti, da bi bili neposredni pogoj in posledica opravljanja dejavnosti in tako niso potrebni za pridobivanje prihodkov, pri čemer pa v delu, ko se tožniku nalaga DDV zaradi nepriznanja pravice do odbitka, sploh ne gre za to, da bi bil razlog za nepriznanje odbitka v vseh primerih neuporaba storitev, zaračunanih po prejetih računih, za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot obrazloženo zgoraj, namreč povečini razlogi za nepriznanje odbitka sploh niso jasno navedeni, v nekaterih primerih se kot razlog za nepriznanje omenja kateri od drugih neizpolnjenih pogojev, nenazadnje pa tudi v primerih, ko se odbitek tožniku ne prizna iz razloga neuporabe storitev, zaračunanih po prejetih računih, za namene tožnikovih obdavčenih transakcij, dejansko stanje tozadevno ni pravilno oz. popolno ugotovljeno.

20. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v skladu s povedanim ponovno odloči v zadevi. Tožnik je sicer primarno predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe), vendar sodišče na to ni vezano1 in je ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu predlogu za izpodbijanje.

21. Sodišče je v tem delu lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K I. točki izreka**

22. Z izpodbijano odločbo pa tožniku tudi ni bil priznan popravek obračunanega DDV v zvezi z izdanim dobropisom (v nadaljevanju DBP) z dne 1. 3. 2017. Ta DBP je tožnik izdal fizični osebi O. P. za znesek 25.672,06 EUR (od tega DDV 4.629,39 EUR) in z navedbo "storno račun 06062013-1". Davčni organ je namreč ugotovil, da tožnik, ki je sicer zoper omenjeno fizično osebo sprožil postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se je naknadno nadaljeval kot pravda, v pravdnem postopku ni plačal zahtevane sodne takse, zato se je postopek zaradi plačila 25.672,06 EUR s pripadki zoper O. P. ustavil. Glede na navedeno tožnik torej ni vzdržal v veljavi izvršilnega naslova zoper to fizično osebo, zato pojmovno ni mogoče govoriti o neuspešni izvršbi v smislu 39. člena ZDDV-1. Zato se mu za marec 2017 ne prizna popravek - zmanjšanje izstopnega DDV v znesku 4.629,39 EUR. Nadalje pa je bil tožniku iz naslova tega istega dobropisa iz navedenih razlogov tudi odmerjen DDPO, in sicer so se mu za 21.042,67 EUR povečali prihodki v letu 2017, kar je tudi doprineslo k povišani davčni osnovi za to leto in dodatno odmerjenemu DDPO, nato pa še k naloženi akontaciji DDPO v letu 2018. Drugostopenjski davčni organ je v tem delu izpodbijano odločbo potrdil, saj tožnik glede zadevnega dobropisa svoje pritožbe ni obrazložil (prim. str. 63 odločbe drugostopenjskega organa).

23. Prav tako se tožniku z izpodbijano odločbo nalaga zamudne obresti od DDV v znesku 603,04 EUR, in sicer zato, ker naj tožnik od opravljenih storitev fizični osebi L. L. ne bi DDV obračunal skladno s 33. členom ZDDV-1. Tej stranki je tožnik namreč izdal štiri račune za obdobje opravljenih storitev do marca 2017, julija 2016 in junija 2016, pri čemer je vse te račune izdal aprila 2017, po mnenju davčnega organa pa bi to obdobje moralo pravilno biti marec 2017, julij 2016 in junij 2016. Zato je tožniku naložil zamudne obresti od DDV, ki bi moral biti plačan v obdobju junij 2016, julij 2016 in april 2017, in sicer od datuma zapadlosti do 31. 5. 2017. Odločba drugostopenjskega davčnega organa razlogov v tej zvezi ne vsebuje.

24. V tem upravnem sporu tožnik svojo tožbo sicer naperja zoper izpodbijano odločbo kot celoto, vendar pa glede naloženih davkov in pripadkov v zvezi s predmetnim DBP ne podaja nobenih konkretnih vsebinskih navedb; tudi v delu tožbe, ki se nanaša na tožnikovo poslovanje s stranko L. L. (str. 60-64 tožbe), pa ne osporava naloženih zamudnih obresti od DDV, temveč zahteva le priznanje odbitka in odhodkov.

25. Vsled navedenega je treba tožbo v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti kot neutemeljeno, pri čemer je bilo o tem mogoče odločiti brez glavne obravnave, saj, glede na umanjkanje vsebinskih tožbenih navedb v tem delu, ni mogoče reči, da bi bilo dejansko stanje v tem delu sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka**

26. Glede na delno ugoditev tožbi je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR, s pripadki. Kar tožnik zahteva več ali drugače, ni utemeljeno, glede na to, da sodišče, kot rečeno, ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, pa tudi ni bilo osnove za odločanje sodišča o stroških upravnega postopka.

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.