Jedro

ZDen kot dejansko podlago denacionalizacije upošteva akte o podržavljenju, izdane na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu, pri tem pa se ne spušča v utemeljenost in zakonitost teh aktov. Upravni organ pa odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin o podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 20.12.2000, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnikov za vrnitev v izreku te odločbe navedenih parcel kmetijskih zemljišč, vse k.o. B., ker ni pravnega temelja za denacionalizacijo po 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ prve stopnje izvedel ugotovitveni postopek v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ZDen. Tožečim strankam je bila dana možnost izreči se o dejstvih in okoliščinah v ugotovitvenem postopku. Za dejanje neodplačnega podržavljenja po 3. in 4. členu ZDen je mogoče šteti le akt prisilnega značaja, to je akt, ki predstavlja dejanje oblasti. Denacionalizacijski upravičenec A.A. se je z izjavo odpovedal pravici, ki mu je po Zakonu o komasaciji kmetijskih zemljišč (Uradni list LRS, št. 33/58 - pravilno št. 43/57) ter 23. in 24. člena Uredbe o izvrševanju Zakona o komasaciji kmetijskih zemljišč (Uradni list LRS, št. 33/58) v času komasacije šla. Ugotavljanje razlogov, zakaj A.A. ni želel izkoristiti pravice, ki bi mu v času komasacije šla, pa ni predmet tega postopka. Iz upravnih spisov glede na podano izjavo ni mogoče zaključiti, da bi bilo premoženje denacionalizacijskega upravičenca neodplačno podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tudi sicer ta denacionalizacijski organ ni pristojen za presojanje postopkov, na podlagi katerih je zasebno premoženje prešlo v družbeno last. Tožena stranka je vezana na dokončne akte, to je na obe komasacijski odločbi, iz katerih izhaja, da se je denacionalizacijski upravičenec odpovedal več vrednim zemljiščem, vloženim v komasacijski sklad in sprejel manj vredna zemljišča, pridobljena v komasacijskem postopku. Glede na to, da v konkretni zadevi ni šlo za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen, tudi ni mogoče uporabiti 2. odstavka 90. člena ZDen, saj se ta uporablja le za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen, če dana odškodnina ne presega 30 % njegove vrednosti, za kar pa glede na izjavo o odpovedi odškodnini v konkretnem primeru ne more iti.

Tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo pritožbenih razlogov niso specificirali. V pritožbi navajajo, da je upravna enota opravila ugotovitveni postopek, vendar le po obliki, ne pa po vsebini, saj ni izvedla nobenega od dokazov, ki so jih predlagali. Komasacijska odločba je razlastitveni akt, ki ga je izdal organ, ko je opravil razlastitev in je enostranski akt organa oblasti. Dokaz, da je A.A. karkoli daroval družbeni lastnini Občine Koper, ne more biti izjava, ki naj bi jo podal pred tajnikom komasacijske komisije. V bistvu sploh ne gre za izjavo A.A., ampak za izjavo tajnika komisije, kar je razvidno iz njene vsebine. Izjavo je napisal, prevedel in tolmačil tajnik komasacijske komisije sam. Taka izjava pa ni bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Podlaga za vpis družbene lastnine na parcelah last A.A. sta bili komasacijski odločbi. Izjava ne more biti ključni in edini element pri presoji upravičenosti do denacionalizacije. Glede na vrednosti nepremičnin, ki so razvidne iz spisov, je bilo premoženje, ki naj bi bilo A.A. dano, vredno manj kot 30 %, kolikor kot kriterij za neodplačnost določa 90. člen ZDen. Če bi A.A. želel darovati sporne nepremičnine, bi sklenil darilno pogodbo in oblastveni akt v obliki komasacije sploh ne bi bil potreben. Predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bilo v obravnavani zadevi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, ki ima podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno. ZDen namreč kot dejansko podlago denacionalizacije upošteva akte o podržavljenju, izdane na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu, pri tem pa se ne spušča v utemeljenost in zakonitost teh aktov. Upravni organ pa odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin o podržavljenju.

Kot izhaja iz odločbe Komasacijske komisije pri ObLO Koper z dne 15.6.1961, ki je med predloženimi spisi, je bilo s to odločbo ugotovljeno, da je udeleženec komasacije A.A. vložil v komasacijski sklad nepremičnine, navedene v 1. točki izreka te odločbe. Glede na vložene nepremičnine, so bile imenovanemu komasacijskemu udeležencu dodeljene v last nepremičnine, navedene v 2. točki izreka te odločbe. V isti točki izreka te odločbe je tudi navedeno, da je razlika vložene vrednosti darovana "družbeni lastnini Občine Koper". Izjava z dne 22.5.1961, s katero se je upravičenec odpovedal vsakemu morebitnemu doplačilu za razliko v vrednosti zamenjanega zemljišča, je med predloženimi spisi, vendar ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato ugovora, ki se nanaša na to izjavo, v tem upravnem sporu ni mogoče presojati. Prav tako v upravnem sporu ni mogoče presojati zakonitosti odločb o komasaciji zemljišč, kot sta to pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Ker v tem primeru, glede na vsebino navedene odločbe o komasaciji, izdane na podlagi 25. člena Zakona o komasaciji kmetijskih zemljišč ter 23. in 24. člena Uredbe o izvrševanju Zakona o komasaciji kmetijskih zemljišč, ni šlo za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 90. člena ZDen. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnikov vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.