Jedro

Rok za uveljavljanje posestnega varstva je materialni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ob dejstvu, da toženec pravočasnosti zahteve za sodno varstvo ni ugovarjal, se je sodišče o pravočasnosti ustrezno izreklo na ta način, da je opredelilo obe časovni komponenti, ki sta pogoj za preizkus tega roka (čas vložitve tožbe in čas motenja) in posestno varstvo nudilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

: S sklepom opr. št. P 48/2010 z dne 21.5.2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožeča stranka zahteva zasutje jarkov in odstranitev traku na začetku in koncu poti, potekajoče po parc. št. 131 k.o. ... in za primer neizpolnitve obveznosti pooblastilo, da to stori sama ali z izpolnitvenimi pomočniki.

Z zamudnim sklepom opr. št. P 48/2010 z dne 3.6.2010 je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za zasutje jarkov in odstranitev na kolih nameščenega traku na začetku in koncu poti, potekajoče po prac. št. 131 k.o. .., tako, da bo uporaba poti omogočena. Toženi stranki so prepovedana bodoča motilna ravnanja in naložena obveznost plačila 308,80 € pravdnih stroškov. Ugotovitveni del zahtevka je bil kot nepotreben zavrnjen.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Opozarja na svojo navedbo, da zaradi motilnega ravnanja ne more dostopati na svoja kmetijske zemljišča, ki so v naravi pašnik in gozd. Kot splošno znano označuje dejstvo, da kmetijska dejavnost pomeni košnjo trave in spravilo sena in da je glavnina teh opravil vezana na spomladanski in poletni čas. Škoda se izraža v nemožnosti opravljanja teh opravil in je ni mogoče konkretizirati, medtem ko je njeno izkazovanje z izvedeniškim mnenjem nerazumljivo pričakovati. Materialno škodo je res mogoče nadomestiti, vendar bi s kupovanjem sena nastali stroški, medtem ko bi seno na lastnih travnikih propadlo. Povrnitev škode bi tožniki morali uveljaviti v drugih postopkih. Škoda, ki grozi tožnikom, je izkazana, toženec pa z zasutjem iz nagajivosti izkopanih jarkov ne bi utrpel škode. Meni, da je izdaja regulacijske začasne odredbe potrebna ravno v primerih, kot je obravnavni. Potrjuje, da predpostavke iz prve alinee 2. odstavka 272. čl. ZIZ ni uveljavljala. To pa zaradi tega, ker ji nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, ni treba dokazovati, saj tožencu z izdajo začasne odredbe ne more nastati škode.

Zoper zamudni sklep o motenju posesti se pritožuje tožena stranka. Izpodbija prvi, drugi in tretji odstavek izreka, s katerimi je zahtevku ugodeno. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja dovoljena pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da izdaja zamudnega sklepa ni utemeljena, ker je toženčev odgovor na tožbo obrazložen. Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je toženčev odgovor na tožbo označilo za neustrezen, storilo bistveno kršitev postopka. Opozarja, da je odgovor na tožbo laičen, zato ga je kot takega treba presojati. Iz njegovega prvega odstavka je razvidno, da tožnik zahtevku nasprotuje v celoti. V tretjem odstavku toženec smiselno podaja ugovor samopomoči, v četrtem odstavku pa smiselno ugovarja po tožeči stranki zatrjevanemu zadnjemu posestnemu stanju. Iz trditve, da je toženec tožnikom povedal, da bo nepremičnino parc. št. 131 k.o. ... ogradil, izhaja, da je zadnje mirno posestno stanje drugačno, kot ga zatrjujejo tožniki. Ker je toženec podal vsa relevantna dejstva, ker jih je podal v prvi osebi in ker gre v tretjem in četrtem odstavku odgovora na tožbo za opis dogodkov, ki jih je toženec neposredno doživel, je smiselno šteti, da bo zatrjevana dejstva potrdil s svojim zaslišanjem. Ker je odgovor na tožbo laičen, bi bilo prestrogo naziranje, da bi moralo biti zaslišanje izrecno predlagano. Opozarja, da čas prvega motilnega dejanja (postavitev kolov, povezanih z rdeče belim opozorilnim trakom) ni časovno opredeljen. Tožba je bila vložena 18.5.2010, kot datum drugega motilnega ravnanja (izkop jarkov) pa se navaja 19.4.2010. Ker je bilo prvo motilno ravnanje storjeno pred drugim, je tridesetdnevni rok za njegovo uveljavljanje očitno prekoračen. Utemeljenost zahtevka iz tožbenih trditev ne izhaja. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker se do pravočasnosti vložitve tožbe ni opredelilo. Razen tega so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju s tožbi priloženo listino – dopisom z dne 10.5.2010. Iz dopisa je razvidno, da naj bi bil jarek izkopan pred nekaj tedni, kar pomeni pred najmanj tremi tedni, tožba pa kot čas izkopa navaja datum 19.4.2010. Razen tega iz dopisa z dne 10.5.2010 izhaja drug vrstni red motilnih dejanj, kot ga tožniki zatrjujejo v tožbi. Tožbene navedbe so vsaj nepreverljive, dejstva, na katera se tožbeni zahtevek opira, pa v nasprotju z dokazi.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper zamudni sklep z dne 3.6.2010. Vlogo, ki jo je toženec v zakonsko določenem roku za odgovor na tožbo predložil sodišču, je naslovil kot odgovor na tožbo. Ali je na tožbo odgovoril ali ne, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z uporabo 278. čl. ZPP. Izdajo zamudne sodbe oz. sklepa namreč lahko prepreči zgolj odgovor na tožbo, iz obrazložitve katerega izhaja, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu; če odgovor na tožbo teh pogojev ne izpolnjuje, se šteje, da ni vložen.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da toženčeva vloga z dne 31.5.2010 (v spisu na list. št. 12 in 13) po svoji vsebini ni odgovor na tožbo. Njeno vsebino je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Pritožbenemu razlogovanju, ki v vlogi zazna nasprotovanje zahtevku v celoti, zatrjevanje samopomoči in oporekanje posesti tožnikov, ni mogoče pritrditi. Take vsebine toženčeva vloga nima. Tako je ni mogoče razlagati niti ob upoštevanju, da je laična, napisana brez poznavanja pravne stroke. Vloga je razumljiva in iz nje je razvidno, da se nanaša na sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo. Na ta sklep se tudi sklicuje in njegovi vsebini pritrjuje. Do tožbenih navedb in zahtevka se ne opredeljuje. Ta vloga nima obveznih sestavin, ki jih zakon predpisuje za odgovor na tožbo, zato ni mogoče šteti, da je toženec z njo odgovoril na tožbo.

Pritožbi pa ni mogoče pritrditi niti v delu, v katerem zatrjuje nesklepčnost tožbe oz. glede odstranitve traku njeno vložitev po izteku prekluzivnega roka ter nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi.

V tožbi tožniki zatrjujejo dejstvi, ki sta pogoj za posestno varstvo - posest (uporabo poti za potrebe kmetijskih zemljišč) in motilno ravnanje (prekop poti, namestitev traku preko trase poti) in do teh pravno odločilnih dejstev se je sodišče v sklepu opredelilo. Ker je rok za uveljavljanje posestnega varstva materialni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, se tudi do roka, v katerem je sodno varstvo zahtevano, sodišče mora opredeliti. S tem, ko je sodišče navedlo čas vložitve tožbe (prvi odstavek obrazložitve) in čas motilnega ravnanja (drugi odstavek obrazložitve) ter tožniku posestno varstvo nudilo, je zahtevo za sodno varstvo ustrezno označilo za pravočasno. Tak način opredelitve je ustrezen, ker toženec ugovora prepozno vložene tožbe ni podal. S tem, ko je sodišče tožniku varstvo zaradi motenja posesti nudilo in se opredelilo do obeh časovnih komponent, ki sta pogoj za preizkus roka za sodno varstvo posesti, se je sodišče prve stopnje izreklo o pravočasnosti zahteve za sodno varstvo.

Čas izkopa jarkov so tožniki navedli in tožbo vložili v roku trideset dni po tem dejanju. Z izkopom jarkov je bil tožnikom dostop na njihova kmetijska zemljišča onemogočen. Predhodne namestitve traku preko trase poti niso šteli za motnje posesti, saj navajajo, da so kljub traku na svoja zemljišča dostopali. Iz tožbenih navedb res sledi, da je bil trak nameščen več kot trideset dni pred vložitvijo tožbe, vendar trak sam po sebi za tožnike ni pomenil motenja posesti. Zakaj sama namestitev traku ni bila moteča, tožniki ne navajajo (ali so trak ob uporabi poti odmaknili, dvignili, iztaknili iz kolov) in tudi ni bistveno. Očitno pa ta trak, skupaj s prekopom, tožniki štejejo za oviro na poti, po kateri so do 19.4.2010 dostopali na kmetijska zemljišča. Temu toženec pred izdajo zamudnega sklepa ni oporekal, zato je to dejstvo neovrgljivo, saj zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja zamudnega sklepa ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. čl. v zvezi s 1. odstavkom 366. čl. ZPP).

Dejstva, na katera tožniki opirajo tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s tožbi priloženim dopisom z dne 10.5.2010. Opredelitev časa in vrste motilnega dejanja v dopisu z dne10.5.2010 je splošna, kajti naslovniku, ki je storilec motilnega ravnanja, le-tega ni bilo potrebno opisovati. Dne 10.5.2010 zapisana časovna oznaka - pred nekaj tedni – zaradi splošnosti ne nasprotuje zapisu v tožbi, ki motilno dejanje natančno časovno opredeli z datumom 19.4.2010. Stroga jezikovna razlaga v dopisu podane opredelitve časa motilnega dejanja ni upravičena, ker pisec očitno časa storitve ni imel namena natančno opredeliti. Vrstni red dejanj – izkop jarkov in namestitev traku – v dopisu ni določen, zato tudi glede tega dela zapisa velja enako, kot glede časovne opredelitve dejanja. V dopisu je motilno dejanje zgolj označeno, ni pa niti kronološko niti kako drugače opisano, zato pritožbeno zatrjevanje nasprotja med dopisom in tožbenimi navedbami o vrstnem redu izvedbe motilnih dejanj ni utemeljeno.

O pritožbi zoper sklep z dne 21.5.2010 Pritožbeno sodišče soglaša, da tožniki niso izkazali nobene od v 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predvidenih predpostavk, ki so pogoj za izdajo začasne odredbe. Zatrjevali so, da jim je košnja onemogočena in da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne more nastati škoda, nobene od teh trditev pa niso konkretizirali s podatki, na osnovi katerih bi bilo to zatrjevanje mogoče preveriti. Tožniki niso navedli konkretnih dejstev o njim grozeči škodi in o posledicah izvedbe predlaganega nadomestnega dejanja za toženca. S pritožbenim sklicevanju na splošno znana dejstva v zvezi s tožnikom grozečo škodo in nedovoljenim dopolnjevanjem trditev, da je tožnik jarek izkopal zaradi nagajivosti (1. odstavek 337. čl. ZPP), tožniki ne morejo doseči drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče soglaša, da je zaradi neizkazanosti subjektivnega pogoja iz 2. in 3. odstavka 272. čl. ZIZ sodišče tožnikom utemeljeno odreklo varstvo z začasno odredbo.

Ker niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku obe pritožbi zavrnjeni. Zavrnitev pritožbe tožene stranke vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).