Jedro

Ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ kmet izpolnjuje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), pridobi status kmeta, ki je eden. ZKZ ne določa oziroma omogoča več statusov kmetov.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote ... številka 330-20/2023-6223-13 z dne 13. 3. 2023 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do prenehanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Upravna enota ... (v nadaljevanju UE ... ali organ) je z odločbo številka 330-20/2023-6223-13 z dne 13. 3. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), na podlagi 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) zavrnila tožnikovo vlogo za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po določbi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ in ugotovila, da stroškov postopka ni.

2.UE ... je ugotovila: (i) da bo tožnik na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 290/10 (v nadaljevanju Pogodba), po smrti preživljanca A. A., pridobil v last nepremičnine parc. št. 361, 362, 363, 364, 365, 366/1, 366/2, 367, 368, 369, 370, 371, 372, 373/1, 373/2, 374, 375, 376, 377 in 378 k.o. ... (v nadaljevanju vse Nepremičnine); (ii) da sta iz parc. št. 373 k.o. ... nastali sedanji parc. št. 373/1 in 373/2 k.o. ...; (iii) da je tožnik dne 9. 1. 2023 izjavil, da po Pogodbi prevzema po smrti strica A. A. kmetijo ..., površine preko 32 hektarov, da bo na njej pridelal za več kot 2/3 povprečne plače v RS ter da je ustrezno usposobljen po domnevi, ker je star več kot 30 let in dela na kmetiji, od kar je shodil; (iii) da je 23. 3. 2015 postal tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID ... na naslovu ..., katerega nosilec je bil pred tem A. A. (v nadaljevanju KMG); (iv) da ima KMG v uporabi kmetijska zemljišča, ki so predmet Pogodbe in sicer parc. št. 363, 364(del), 365, 366/1 (del), 367 (del), 369, 370, 372, 373/1, 373/2, 374, 375 (del), 376 (del) in 378 (del), vse k.o. ... (GERK-PID ...), parc. št. 364 (del), 366/1 (del) in 367 (del) k.o. ... (GERK-PID...) ter parc. št. 366/1 (del), 366/2, 375 (del), 376 (del), 377 in 378 (del) k.o. ... (GERK-PID ...); (v) da so bile za KMG za vsa leta od kar je tožnik nosilec (od leta 2015 dalje), vložene zbirne vloge za pridobitev sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je UE ... Vlogo zavrnila zato, ker ima tožnik že v posesti nepremičnine, ki so predmet Pogodbe in na podlagi katere uveljavlja izpolnjevanje pogojev za kmeta fizične osebe po določbi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, in jih obdeluje najmanj od leta 2015 dalje. To po mnenju toženke pomeni, da na njih že ustvarja dohodek iz kmetijske dejavnosti, zaradi česar ne gre za situacijo, ki jo ureja 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ. UE ... je s sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča I U 2074/2018-9 z dne 27. 8. 2019 pripisala Registru, kot uradni evidenci, večjo dokazno vrednost v primerjavi z drugimi podatki. Ugotovila je, da ima tožnik Nepremičnine že več let v uporabi in zanje uveljavlja subvencije iz naslova ukrepov kmetijske politike, zato ne gre za situacijo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ampak kvečjemu 1. alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, česar pa organ ni preverjal, ker je vlagatelj izrecno Zahteval izdajo odločbe po določbah 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ.

3.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnikove navedbe

4.Tožnik zaradi vseh tožbenih razlogov predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da predlogu tožnika ugodi tako, da se mu status kmeta prizna.

5.S povzemanjem 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ poudarja, da so določila ZKZ večinoma kogentna, kar pomeni, da jih je treba razlagati zelo restriktivno. Poudarja, da je določba jasna. Ni sporno, da sta tožnik in A. A. sklenila Pogodbo, ki je jasna. Do prenosa lastninske pravice po Pogodbi pride po smrti preživljanca. Kmet mora pridobiti v last kmetijska zemljišča, ki jih obdeluje, pridobiva dohodek. Tožnik izpodbija materialnopravno stališče izpodbijane odločbe in poudarja, da možnost uporabe 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ glede na sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, omogoča smrt preživljanca. Smrt preživljanca je gotovo dejstvo, na podlagi katerega glede na sklenjen pravni posel pride do prenosa lastništva na in v korist preživljalca, v konkretnem primeru tožnika. Meni, da zato niso relevantni podatki iz Registra, kdo naj bi bil nosilec kmetijskega gospodarstva in ali je imel možnost uporabljati ali obdelovati kmetijsko gospodarstvo. Tako po teleološki kot tudi jezikovni razlagi 24. člena ZKZ-1 je po tožnikovem mnenju mogoče zaključiti, da je mogoče za preveritev fizične osebe ali izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa kmeta mogoče zaprositi po izpolnitvi pogojev za prenos lastništva na kmetijskem gospodarstvu, torej v konkretnem primeru na Nepremičninah po Pogodbi. Tožnik še navaja, da izjava o bodočem dohodku na kmetiji, kot to ureja 24. člena ZKZ-1, temelji na Pogodbi. Poudarja, da se pridobitelj (tožnik) vpiše kot lastnik v zemljiško knjigo po smrti preživljanca, ki predstavlja odložni pogoj za izpolnitev pogodbe v delu, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice. Ponavlja navedbe iz upravnega postopka, da izpis iz Registra ni javna listina, ki bi dokazovala lastništvo ali drug pravni naslov, ki bi izkazovala, da bi ga bilo mogoče že pred nastopom smrti preživljanca ter prenosa lastništva sploh mogoče šteti kot upravičenca za podajo izjave po 24. členu ZKZ. Takšni zaključki toženke so po tožnikovem mnenju materialnopravno zmotni. Meni, da iz 24. člena ZKZ jasno izhaja, da je pogoj pridobitev, kar pa samo po sebi ne pomeni nič drugega kot pridobitev lastninske pravice na zemljiščih oz. kmetijskem gospodarstvu. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti po drugem odstavku 552. člena Obligacijskega zakonika in vpis preživljalca v Register samo po sebi ne predstavlja, da je preživljalec s tem že imetnik gospodarstva in ga je mogoče šteti kot prejemnika iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Preživljalčeve obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju so pogoj za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem gospodarstvu kot izpolnitvenem pogoju pogodbe, ki nastopi ob smrti pod pogojem, da pogodba ostane v veljavi. V konkretnem primeru veljavnost Pogodbe ni sporna. Tožnik vztraja, da je s smrtjo preživljanca nastopil pogoj za prenos lastništva na tožnika in s tem uporabo 24. člena ZKZ, kar je tožnik tudi storil. Odločitev toženke je zato po tožnikovem mnenju treba odpraviti, saj je nezakonita, ker nima podlage v odločilnih dejstvih in je materialnopravno zmotna.

Navedbe toženke

6.Toženka predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je tožnik izrecno zahteval izdajo odločbe po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Vztraja, da je Vlogo prvostopni organ pravilno zavrnil, ker se po mnenju toženke 4. alineja nanaša le na zemljišča, ki bodo šele pridobljena in jih bo stranka obdelovala in na njih pridobivala prihodke iz kmetijske dejavnosti šele po njihovi pridobitvi, ne pa za primere, kot je predmetni, ko je tožnik že v času podaje vloge za pridobitev statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, obdeloval kmetijska zemljišča, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in je na njih že pridobival prihodke iz kmetijske dejavnosti. Pojasnjuje, da prvostopni organ ni zavrnil Vloge zato, ker že obdeluje druga kmetijska zemljišča in ne bi izpolnjeval pogojev za status kmeta po 1., 2. ali 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Vlogo je namreč zavrnil zato, ker kmetijska zemljišča, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, tožnik že obdeluje in na njih že pridobiva dohodek, medtem ko se dodeli status kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status kmeta po 1., 2. ali 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ ter želi kupiti nova kmetijska zemljišča in ji omogoča, da lahko postane predkupni upravičenec za nakup teh kmetijskih zemljišč, če izpolnjuje zakonske pogoje in dokaže, da bo na njih pridobivala zahtevani prihodek iz kmetijske dejavnosti.

K I. točki izreka

7.Sodišče je na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo le na podlagi listin in brez glavne obravnave, ker sta se stranki strinjali, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A3 in vse listine iz spisa toženke št. 330-20/2023-6223.

8.Tožba je utemeljena.

9.V tem upravnem sporu se presoja zakonitost zavrnitve tožnikove Vloge za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po določilu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Status kmeta tožnik zahteva zaradi potreb davčnega postopka v zvezi s Pogodbo. Po prvem odstavku 10. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) namreč davka ne plača dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče.

10.Za kmeta se v smislu ZKZ šteje fizična oseba, ki izpolnjuje kriterije oziroma pogoje, določene v prvih petih odstavkih 24. člena ZKZ. Ta v za ta spor relevantnem prvem odstavku določa, da je v smislu ZKZ kmet fizična oseba: (i) ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; (ii) ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu; (iii) ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; (iv) ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka 24. člena (vse prvi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ). Zakon je jasen. Ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ kmet izpolnjuje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), pridobi vložnik status kmeta, ki je eden. ZKZ ne določa oziroma omogoča več statusov kmetov, ne predvideva, kot je odločil organ, status kmeta po prvi ali status kmeta po drugi in tako do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (kot izhaja iz izpodbijane odločbe). Pravni učinek statusa kmeta je enak, ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ vložnik izpolnjuje. Organ nima pravne podlage za zavrnitev Vloge za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po določilu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (I. točka izreka izpodbijane odločbe), če tožnik (kot je organ navedel v izpodbijani odločbi) izpolnjuje pogoje po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Iz Vloge je razvidno, da je tožnik vložil vlogo za status kmeta (uvod Vloge) s predlogom, da se izda odločba o statusu kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Sodišče na tem mestu izpostavlja stališče teorije v upravnem postopku, da za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi.¹ Pravica v konkretnem upravnem sporu je status kmeta po ZKZ, glede na nespornost podlage za uveljavljanje tožnikovega statusa kmeta na podlagi 10. člena ZDDD. Sodišče poudarja, da mora iz vloge biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ni pa vložniku treba navajati pravne podlage, ki je na organu.² Iz Vloge izhaja, da je tožnik vložil Vlogo za status kmeta, sicer po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ker pa vložniku ni treba navajati pravne podlage³

, če pa jo navede, organ nanjo ni vezan, ni pravilno postopanje organa, ki je Vlogo presojal le z vidika 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Organ bi moral namreč glede na to, da ni vezan na pravno podlago, ki jo navede tožnik, preveriti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za status kmeta na katerikoli "alineji" prvega odstavka 24. člena ZKZ. Zmotno je zato prepričanje organa, da mora preveriti Vlogo le na "zatrjevani" pravni podlagi in zato je zmotna odločitev, da statusa kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ organ ni presojal zato, ker tožnik 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ naj ne bi zahteval. Ob nespornem, da je tožnik vložil vlogo za status kmeta, bi morala toženka Vlogi ugoditi, če bi ugotovila, da izpolnjuje pogoje iz npr. prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (ne le te, ki jih navaja tožnik v Vlogi) in tožniku priznati status kmeta iz 24. člena ZKZ, ki je en sam. Iz Vloge jasno izhaja, da je tožnik z Vlogo zahteval priznanje statusa kmeta na podlagi ZKZ za potrebe ZDDD. Sodišče na tem mestu izpostavlja tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v sodbi X Ips 15/2023 z dne 5. 2. 2025, ki naj ga upošteva upravni organ v ponovljenem postopku, da je izjava, podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, "samo" ena izmed navedb, s katero sprejemnik ponudbe utemeljuje svoje predkupno upravičenje. Izjava po mnenju Vrhovnega sodišča tako pomeni zatrjevanje (navajanje) pravno pomembnih dejstev, s katerimi sprejemnik ponudbe utemeljuje svoj status kmeta, pri čemer so ta dejstva predmet ugotavljanja upravnega organa v postopku odobritve pravnega posla. Organ bi tako moral, glede na povzeto materialnopravno podlago, ugotavljati ali tožnik izpolnjuje pogoje za status kmeta iz prvega do petega odstavka 24. člena ZKZ. ZKZ v prvem odstavku 24. člena v za ta upravni spor relevantnem delu določa v prvi alineji pravni položaj, ko je nekdo (že) lastnik nepremičnine, zakupnik oziroma drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Vsega navedenega, kot je izrecno zapisala UE ... ni ugotavljala, ker tožnik v Vlogi ni zahteval statusa kmeta na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (ampak le 4. alineje), kar je, kot že pojasnjeno zmotno. Organ zaradi zmotne uporabe predpisa, relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljal. Organ prve stopnje bo moral v ponovljenem postopku zato v skladu s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku, predvsem načeloma zakonitosti, materialne resnice, ponovno odločiti o Vlogi in odločiti ali ima tožnik zahtevani status kmeta.

Utemeljen je tudi tožbeni očitek o zmotnosti odločitve v delu, da že zato, ker ima tožnik kmetijska zemljišča v posesti na podlagi Pogodbe in jih obdeluje že od leta 2015, ne gre za situacijo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Pridobitev v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ po presoji sodišča lahko predstavlja tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se namreč pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika). ZKZ v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ne določa kot relevantno okoliščino, da vlagatelj "že" obdeluje nepremičnino, zato je odločitev toženke, ki je upoštevala to okoliščino kot relevantno za odločanje po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ materialnopravno zmotna. V procesni situaciji, ko tožnik predloži Pogodbo, izpodbijana odločba pa temelji le na ugotovitvi, da zemljišče tožnik že uporablja od leta 2015 dalje in že zato pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne izpolnjuje, zavrnitev Vloge ni pravilna. Zakon namreč dejstva, da vlagatelj že obdeluje zemljišče, ne določa kot relevantno okoliščino za odločanje po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, npr. kot negativno predpostavko. Relevantno za odločanje po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je, kot jasno določa zakon in na kar pravilno opozori tožnik: da oseba izjavi na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka 24. člena. Pravilno je tožnikovo stališče, da Pogodba pomeni "pridobitev" v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj s smrtjo in vknjižbo lastninske pravice tožnik postane lastnik nepremičnin, ki so predmet Pogodbe. Ravno zaradi pridobitve lastninske pravice ob (zaradi) smrti preživljanca, katere posledica je tožnikov zahtevek za davčno olajšavo po ZDDD, tožnik potrebuje status kmeta.

Sodišče je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

V primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se postopek vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu. Z odpravo prvostopenjske odločbe bo tako ex lege odpravljena tudi drugostopenjska odločba, katere sodišče posledično posebej ne presoja.

K II. točki izreka

Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1⁴ odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka. Tožniku je upoštevajoč, da je bil upravni spor rešen brez glavne obravnave, da tožnika zastopa odvetnik, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo 285,00 EUR, pripadajoči 22 % DDV, skupaj znesek 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka plačati v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.<br>-------------------------------<br>¹ E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 14. <br>² T. Sever v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 448.<br>³ T. Sever v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 448.<br>⁴ Ta določa: "Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). <br>