Jedro

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o upravičenosti uporabe zakupljenih parcel, o njegovem statusu kmeta in dejavnosti ekološke bio pridelave ter o sprejemanju občinskega prostorskega akta, ki bo omogočil legalizacijo objekta. Omenjeno namreč ne spreminja dejstva, da je tožnik gradil brez gradbenega dovoljenja, s tem pa pristal tudi na posledice nelegalne gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo izrekla ukrepe zaradi nelegalne gradnje objekta etažnosti P+M, maksimalnih tlorisnih dimenzij 20,50 m x 10,50 m, na zemljišču s parc. št. 2259 in 2251, obe k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka) in da ga mora v roku 90 dni po prejemu odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor ugotovitev, da je tožnik kot investitor inšpekcijski zavezanec zaradi gradnje obravnavanega objekta v navedenih dimenzijah, oprl na zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 11. 6. 2013, ter na tožnikovo izjavo, ki jo je dal na zaslišanju istega dne. Inšpektor je ugotovil, da gre po namembnosti za kmetijsko-gospodarski objekt, za gradnjo katerega pa gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Sklicuje se na prvi odstavek 3. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer v 152. členu predpisuje ZGO-1. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo 4. točko, v kateri je izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki naj ne bi nezakonito omejile zemljiškoknjižne lastnice. V preostalem delu je pritožbo zavrnil, med drugim tudi tožnikovo sklicevanje na prostorske akte, ki da dopuščajo gradnjo kmetijsko-gozdarskih objektov, saj bi tožnik gradbeno dovoljenje za obravnavni objekt moral pridobiti tako po predpisih, ki so veljali v času gradnje (1995), kot po sedaj veljavni zakonodaji. Kot neupoštevno je zavrnil tožnikovo sklicevanje na zakupno pogodbo in v zvezi s tem na upravičenost uporabe predmetnih zemljišč, ter na to, da se kot kmet ukvarja z dejavnostjo ekološke bio pridelave. Pojasnil je še, zakaj naknadno pridobivanje ustreznega upravnega dovoljenja v obravnavani inšpekcijski zadevi ni pravno odločilno.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je obravnavana gradnja skladna s predpisi, zato je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Pojasnjuje, da je na podlagi zakupne pogodbe, ki jo je sklenil s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, upravičen do uporabe navedenih parcel, da zemljišči uporablja v skladu z njuno namembnostjo, da je pridobil status kmeta in da je vpisan v register pridelovalcev grozdja in vina. Trditev Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, da je na zakupljenem zemljišču gradil objekt brez njegovega soglasja, naj ne bi bila resnična, saj je bil Sklad seznanjen z njegovo namero, da zgradi gospodarsko-poslovni objekt in z razlogi za to. Inšpekcijskemu organu očita, da je ta del njegove izjave, čeprav naj bi bil bistven, izpustil. Očita mu tudi, da je spregledal, da je njegova dejavnost ekološka bio pridelava, kar naj bi bilo bistveno, saj brez primernega objekta taka pridelava ni mogoča. Tožnik ugotavlja, da je gradnja pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov v skladu s prostorskim aktom, obravnavani objekt pa naj bi bil enostaven, zato ga je bilo dopustno graditi brez gradbenega dovoljenja. Pri tem se sklicuje na 1.10. točko prvega odstavka 2. člena, 3.a člen in 79. člen ZGO-1 ter na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za „podeželje občine Izola“. Gradnja naj bi bila skladna tudi s predvidenim prostorskim aktom, ki naj bi bil že v fazi sprejemanja. Sodišču predlaga, naj odpravi oba upravna akta in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ker v zadevi ni sporen obseg gradnje, velikost objekta, niti to, da tožnik kot investitor za sporni objekt ni pridobil upravnega dovoljenja, se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, iz katerih je razvidno, da objekt ne bi smel biti zgrajen brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar je bilo treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih predvideva ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o upravičenosti uporabe zakupljenih parcel, o njegovem statusu kmeta in dejavnosti ekološke bio pridelave ter o sprejemanju občinskega prostorskega akta, ki bo omogočil legalizacijo objekta. Omenjeno namreč ne spreminja dejstva, da je tožnik gradil brez gradbenega dovoljenja, s tem pa pristal tudi na posledice nelegalne gradnje. Prav tako je nepomembno sklicevanje na dejstvo, da zakupljena zemljišča dejansko obdeluje, saj morajo investitorji objekta – ne glede na njegov namen – zanj imeti gradbeno dovoljenje.

Brez gradbenega dovoljenja je namreč mogoče graditi le enostavne objekte, kot enostavne objekte pa, kar je izčrpno pojasnil že drugostopenjski upravni organ, ni mogoče šteti vseh pomožnih objektov, temveč le tiste, ki so kot taki opredeljeni. Okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za enostaven objekt, tožnik ne navaja, niti ne ugovarja ugotovitvi, da ima objekt etažnosti P+M in dimenzije 20,50 m x 10,50 m. Drugostopenjski organ pa je pravilno pojasnil tudi, da brez ustreznega upravnega dovoljenja niti po predpisih, ki so veljali v času gradnje, ni bilo dopustno graditi, saj je bilo treba pridobiti odločbo o priglasitvi del tudi za objekte, za katere lokacijsko in gradbeno dovoljenje nista bili predpisani.

Za presojo v tej zadevi tudi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega investitor pred začetkom del ni imel. Morebiti kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje bo zato imelo vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj zatrjevana dejstva (o namembnosti zakupljenih zemljišč, statusu kmeta, ekološki bio pridelavi, vpisu tožnika v register pridelovalcev grozdja in vina, pripravi novega prostorskega akta) in dokazi, ki jih tožnik predlaga v zvezi s temi dejstvi, niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.