Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obs. I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil I.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 168. člena KZ-77 in dveh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ-77 in mu je bila za ta dejanja izrečena enotna kazen 2 leti in 2 meseca zapora. Sodišče druge stopnje je na pritožbo javnega tožilca to sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je I. M. zvišalo posamične določene kazni in mu nato izreklo enotno kazen 5 let let zapora.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec dne... vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter druge kršitve določb kazenskega postopka. Vložnik zahteve opozarja, da izrek prvo in drugostopenjske sodbe nasprotuje razlogom sodbe, nadalje, da sodbi nimata razlogov o nekaterih dejstvih, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa da so ti razlogi precej nejasni ali pa v precejšnji meri s seboj v nasprotju, podano pa je precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnik zatrjuje, da mu pritožba javnega tožilca zoper prvostopno sodbo ni bila poslana v odgovor, zagovornik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, pa ga na to ni opozoril. Zagovornik odvetnik A.M. ga pred glavno obravnavo nikoli ni obiskal, med tekom glavne obravnave pa je sodno dvorano večkrat zapustil, tako da je bila njegova obramba pomanjkljiva in okrnjena. Zagovornik ga po glavni obravnavi ni več obiskal in je tako ostal brez obrambe.

Vložnik nadalje zatrjuje, da ni vedel, da je lahko navzoč na pritožbeni seji. Vložnik ocenjuje, da sodišče ne bi smelo kot pričo zaslišati kriminalista M.P. oziroma upoštevati njegovo izpovedbo, podana pa je tudi kršitev, ker sta sodišči ugotovili, da je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, to ugotovitev pa sta oprli na zelo pomanjkljivo izvedeniško mnenje. Prvostopenjsko sodišče nima razlogov o odločilnem dejstvu, ko sprejema zavrnitev izvedenca in drugih dokazov, gre pa tudi za nasprotje. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokazov v korist obtoženca, kljub temu pa mu je zvišalo kazen za več kot enkrat. Vložnik se ne strinja z izpovedbama oškodovancev Božjak in ne razume, da sodišče ne dopušča možnosti, da je kazniva dejanja storil v začasni duševni motnji zaradi vinjenosti, to je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Hči oškodovanke je uslužbenka sodišča v Šmarjah pri Jelšah in je precej pripomogla k temu, da mu je bila kazen tako visoko zvišana. Sodišče je preveč poudarka dalo obteževalnim okoliščinam, niso pa upoštevali olajševalnih, kot sta mladost in priznanje. Sodišče oškodovancema verjame kljub neskladnostim v izpovedbah, za ugotavljanje njunih poškodb je bil odrejen izvedenec, ne pa tudi za ugotavljanje njegovega psihičnega stanja in vinjenosti med kaznivim dejanjem. Količina pijače, ki jo je popil, ni bila pravilno ugotovljena. Sodišče bi moralo uporabiti omilitvena določila, ker je kaznivo dejanje storil v vinjenem stanju. Vložnik zahteve predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik V.B. v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ugotavlja, da obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pa se smiselno sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in druge okoliščine, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati oziroma niso podane tako, kot jih prikazuje obsojenec.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik uveljavljanega razloga zahteve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (odsotnost oziroma nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, nasprotje med razlogi, protispisnost) ne obrazlaga oziroma konkretizira, zato te kršitve ni bilo moč preizkusiti oziroma ugotavljati.

Pritožba Temeljnega javnega tožilstva Celje, Enotes v Celju zoper prvostopno sodbo je bila po odredbi predsednika senata poslana obtožencu in njegovemu zagovorniku dne..., izvod pritožbe je odvetnik A.M. prejel..., uprava kazensko-poboljševalnega doma Doba pri Mirni..., obtoženec pa dne..., ne drži torej, da pritožba tožilca obtožencu ni bila poslana v odgovor.

Odvetnik A.M. je bil obtoženemu I.M. postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti s sklepom predsednice sodišča v Celju dne...

26.4.1994, prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen. Na tem naroku je bil prisoten tudi odvetnik A.M.. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi zagovornik zapuščal obravnavno dvorano, so pa v njem zabeležena številna vprašanja zagovornika tako pri zaslišanju obtoženca kot prič, zabeleženi so dokazni predlogi, ki jih je podal zagovornik, kar vse ne potrjuje trditve vložnika zahteve, da je zagovornik zapuščal sodno dvorano tekom glavne obravnave in da pri njegovi obrambi ni bil angažiran. Iz podatkov spisa je razvidno, da je zagovornik obtoženca prejel sodbo sodišča prve stopnje in kot je tudi že navedeno, pritožbo javnega tožilstva, ki mu je bila poslana v odgovor, sodbo in pritožbo je prejel tudi obtoženec. Iz spisa ni razvidno, da bi zagovornik odklonil stik z obtožencem, ki bi ga ta zahteval, zato tudi ni opore za sklep, da obtoženec po izreku prvostopne sodbe ni imel zagovornika in mu je bila tako kršena pravica do obrambe tako v zvezi z vložitvijo pritožbe kot udeležbo na pritožbeni seji sodišča druge stopnje.

Vprašanje prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivih dejanj predstavlja večino vsebine zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na način, kot ga postavlja vložnik, gre za vprašanje pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato pri odločanju zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu posebej ni preizkušalo z izjemo posameznih vprašanj v zvezi s katerimi vložnik nakazuje na kršitve določb kazenskega postopka. Tako je treba povedati, da je bil v zadevi angažiran izvedenec nevropsihiater zaradi ugotavljanja storilčeve prištevnosti, posebej še glede na zatrjevano alkoholiziranost. Izvedenec je podal svoj izvid in mnenje (list. št. 81-90), ni pa bil zaslišan na glavni obravnavi, na kateri pa je bilo mnenje prebrano. Pri tem ni navedeno, ali je bilo mnenje prebrano s soglasjem strank, vendar pa v tej zvezi ni zabeležen ugovor ali vložena pritožba, prav tako tega ne napada zahteva za varstvo zakonitosti. Prvostopno sodišče pa je zavrnilo predlog zagovornika obtoženca, naj se angažira izvedenec psihiatrične stroke, ki bi ocenil obtoženčevo vinjenost ob upoštevanju obtoženčevih trditev o vinjenosti in izpovedbe kriminalista M.P., ki je po prijetju obtoženca izvedel alkotest. Vložnik svoje trditve, da sodišče izpovedbe kriminalista M.P. ne bi smelo sprejeti, posebej ne obrazlaga, zatrjuje pa, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo 248. člena ZKP. Zatrjevana kršitev ni podana, saj je sodišče za ugotavljanje obsojenčeve prištevnosti angažiralo izvedenca psihiatrične stroke in na njegove ugotovitve tudi oprlo svojo presojo o prištevnosti storilca (stran 13 in 14 prvostopne sodbe). Iz navedenega tudi sledi, da sodišče ni zavrnilo dokazovanja obtoženčeve prištevnosti s pomočjo izvedenca, ampak le ponovno ali dodatno angažiranje izvedenca ob oceni, da za novo ali dodatno angažiranje izvedenca ni dejanske podlage, o takšni odločitvi pa je sodišče navedlo ustrezne razloge na strani 14 prvostopne sodbe.

Tako prvo kot drugostopno sodišče sta v sodbah navedli razloge v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, zato v kolikor v zvezi s tem vložnik uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le-ta ni podana. Primernost izrečene kazni za posamezna kazniva dejanja oziroma enotne kazni pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Vprašanje dokazne ocene izpovedb oškodovancev B. je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa, kot je že navedeno, ni mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, enako velja za vložnikova navajanja, da ga oškodovanca zelo sovražita in da je njuna hči kot uslužbenka sodišča v Š. pripomogla k zvišanju kazni v pritožbenem postopku. Glede slednje trditve vložnik sam pove, da gre v bistvu le za govorice.

Vložnik sam tudi ugotavlja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar se kljub temu sklicuje na določbo 427. člena ZKP. Ta določba, ki sodišču omogoča razveljavitev odločbe, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, strankam ne daje pooblastila za predlog v tej smeri, zato se sodišče glede takšnega predloga posebej ni opredeljevalo.

V kolikor vložnik zahteve šteje, da je bil kršen kazenski zakon, ker prvo in drugostopno sodišče nista uporabili omilitvenih določil, je potrebno pojasniti, da je v času sojenja omilitev kazni urejal 42. člen Kazenskega zakona SFRJ, po katerem se je smel storilec mileje kaznovati, kadar je to določal zakon ali kadar je sodišče ugotovilo, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno kaznijo doseči namen kaznovanja (enako sedaj Kazenski zakonik Republike Slovenije v 42. členu). Institut omilitve kazni je bil (je) fakultativen. To pomeni, da sme sodišče v primeru, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki jo določa zakon ali izreči milejšo kazensko sankcijo, ni pa dolžno tega storiti. V obravnavanem primeru sodišče prve in druge stopnje niti ne ugotavljata, da so izpolnjeni pogoji, ki bi dovoljevali izrek omiljene kazni, zato zatrjevana kršitev zakona ni podana.

Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.