Jedro

Za odločitev o odškodninskem zahtevku mora tožeča stranka dokazati, da ji je nastala škoda, da je med škodo in dejanjem tožene stranke vzročna zveza ter da je bilo dejanje protipravno (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnik ni ponudil ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev v njegovo korist. Pravno odločilnih dejstev pa sodišče v odškodninskem sporu ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti (2. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo stanje vodomera na hiši v F., P., v določenih časovnih obdobjih drugačno od tistega, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter da je tožena stranka dolžna tožeči izstaviti račun za porabo vode glede na tako ugotovljeno stanje števca. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.064.800,00 SIT in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 116.080,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da iz listin, ki so bile predložene v postopku na prvi stopnji, predvsem pa iz dopisa tožene stranke z dne 31.8.1994, izhaja, da tožena stranka priznava napako, ki jo je storila pri odčitavanju vodomera v mesecu aprilu, maju in juniju 1994. Tožena stranka je 12.8.1994 tožniku odklopila vodo za štiri dni, zaradi česar mu je nastala nepopravljiva škoda, saj so zaradi tega odšli turisti iz penziona, ki ga je imel v najemu. To je storila neutemeljeno. Že iz te listine in iz tožnikove izpovedbe pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnikova zahteva po plačilu odškodnine utemeljena. Enako velja tudi za njegovo zahtevo, da naj mu tožena stranka izstavi pravilen račun za dobavljeno vodo. Navedeni dopis v sodbi sodišča prve stopnje sploh ni naveden. Sodišče pa tudi ni navedlo, zakaj ni izvedlo dokaza s predlaganima pričama. Zaradi tega je podan razlog po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaradi tega pa tudi pritožba ni mogla biti drugačna in v posledici tega tudi sodba sodišča druge stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP na prvi in drugi stopnji ni bilo. Sodišče prve stopnje res ni omenjalo dopisa tožene stranke z dne 31.8.1994. Vendar pa to tudi ni bilo potrebno. Navedeni dopis bi bil morda lahko pravno pomemben za ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Sodišči prve in druge stopnje pa sta pravilno ugotovili, zakaj ugotovitvena tožba v obravnavanem primeru ni dovoljena in te presoje v reviziji tožnik, kljub formalnemu izpodbijanju sodbe v celoti, obrazloženo ne napada. Neobrazloženo revizijo pa sme sodišče presojati le v okviru omejitev po 386. členu ZPP. Preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da je v tem delu odločitev pravilna.

Za odškodninski zahtevek, ki je bil prav tako pravnomočno zavrnjen, pa navedeni dopis ni pravno odločilen. V odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik v uvodu tožbe navedel, da zahteva plačilo v znesku 226.200,00 SIT. V tč. III tožbe je nato zatrjeval, da mu je nastala škoda v znesku 1.064.800,00 SIT zaradi odhoda gostov iz penziona, da pa bo dokaze priložil naknadno. Ta znesek je nato uveljavljal tudi v tožbenem predlogu. Kot vrednost tožbenega spornega predmeta v isti tožbi pa je navedel znesek 3.000.000,00 SIT, ne da bi pojasnil (tudi pozneje na poziv sodišča ne), ali ima morda ta vrednost kakšno zvezo z uveljavljano odškodnino. Temu je nato sledila pripravljalna vloga z dne 12.9.1994, v kateri trditvene podlage glede pravno odločilnih dejstev ni dopolnil, in tudi ne navedel dokazov. Še več. Tožnik je v tej vlogi (tč. IV., list.št. 25 spisa) celo navedel, da se gosti v penzion, kjer zmanjka vode, ne vrnejo več, da pa gre za škodo, ki jo je praktično nemogoče izračunati in je zato tudi ne vtožuje. Tudi v reviziji tožnik govori le o nepopravljivi škodi, ne da bi jo konkretiziral. Sodišči tudi nista kršili ZPP, ko nista posebej obrazložili, zakaj nista bili zaslišani priči, ki ju je tožnik predlagal v tožbi. Priči je tožnik predlagal zato, da bi potrdili točnost njegovih ugotovitev o stanju vodomera. Tožnik je namreč zatrjeval, da je odmero opravil v prisotnosti teh dveh prič. Revizijsko sodišče ponavlja, da ob dejstvu, da ugotovitvena tožba ni dovoljena, zaslišanje obeh prič ni bilo potrebno in tudi posebni razlogi o tem ne. Očitana kršitev ZPP tako ni podana.

Prav tako pa tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Za odločitev o odškodninskem zahtevku mora tožeča stranka dokazati, da ji je nastala škoda, da je med škodo in dejanjem tožene stranke vzročna zveza ter da je bilo dejanje protipravno (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnik ni ponudil ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev v njegovo korist. Pravno odločilnih dejstev pa sodišče v odškodninskem sporu ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti (2. člen ZPP). Če pa je tako, mora tudi revizijsko sodišče šteti, da odškodninsko razmerje med pravdnima strankama ni nastalo.

Kar zadeva kratkost prvostopne sodbe in s tem v zvezi tudi očitek, da je to razlog tudi za kratkost pritožbe, pa revizijsko sodišče v zvezi z odškodninskim zahtevkom ugotavlja, da je bila prvostopna sodba s popravnim sklepom popravljena in je ta popravni sklep tožnik tudi prejel (13.12.1996). V njem je naveden tudi pravni pouk, da je zoper sklep dovoljena pritožba v 15 dneh. Najpozneje tedaj bi lahko tožeča stranka s pritožbo izpodbijala odločitev o odškodninskem zahtevku na prvi stopnji. Vendar tega ni storila. Zato tudi sodišče druge stopnje ni smelo presojati odločitve prve stopnje prek meja, ki jih določa ZPP za preizkus po uradni dolžnosti (365. člen ZPP).

Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP, potem, ko je ugotovilo, da tudi v tem delu ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa v svojem odgovoru ponavlja navedbe, ki jih je že zatrjevala na prvi in drugi stopnji. Tako njen odgovor za odločitev o reviziji ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).