Jedro

Tožnikov zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine, je denarni tožbeni zahtevek. Za tožbo, s katero stranka uveljavlja denarni tožbeni zahtevek, pa z ozirom na določbe taksne tarife ZST-1 plačilo sodne takse ni predvideno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno razveljavi (glede ustavitve postopka v zvezi z odškodninskima zahtevkoma tožnika) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da je tožnik tožbo umaknil in zato postopek ustavilo.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov kršitev materialnega prava in določb pravdnega postopka, uveljavlja pa tudi kršitev 22., 23., 25. in 49. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da lahko neizbrani kandidat po petem odstavku 204. člena zahteva le odškodnino (tako opr. št. Pdp 970/2010), kar je denarni ekvivalent. Zakon o sodnih taksah takse za premoženjski delovni spor in za spor o sklenitvi in obstoju delovnega razmerja ne predvideva. V pritožbi smiselno zatrjuje, da je potrebno njegov tožbeni zahtevek opredeliti kot denarni tožbeni zahtevek, zato mu glede na določbe taksne tarife v Zakonu o sodnih taksah za ta individualni delovni spor ni bilo potrebno plačati takse. V pritožbi našteva številne odločitve pritožbenega sodišča, pa tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 45/2007. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razbrati, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo zaradi kršitve načela enakosti oziroma zaradi diskriminacije pri prijavi na delovno mesto. V tožbi je postavil tri tožbene zahtevke. Prvi tožbeni zahtevek se glasi na pojasnitev razloga, zakaj dve odgovorni osebi tožene stranke nista prejeli pošte. Poleg tega pa je postavil tudi dva odškodninska zahtevka. V prvem odškodninskem zahtevku vtožuje od tožene stranke odškodnino v višini 40.000,00 EUR zaradi kršitve enakosti pri kandidiranju na delovno mesto in nezakonite pridobitve osebnih podatkov, v drugem odškodninskem zahtevku pa zahteva od tožene stranke odškodnino v višini 40.000,00 EUR zaradi diskriminacije na podlagi invalidnosti in strokovnosti oziroma izobrazbe.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno drugi in tretji del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine, šteti kot denarni tožbeni zahtevek. Za tožbo, s katero stranka uveljavlja denarni tožbeni zahtevek pa z ozirom na določbe taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.) plačilo sodne takse ni predvideno. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kljub temu štelo, da je tožnik tožbo v celoti umaknil in postopek ustavilo (tožnik namreč takse po tar. št. 2211 ZST-1 ni plačal), je ravnalo napačno, ko je postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo tudi v zvezi z delom tožbe, v okviru katerega je tožnik vtoževal odškodninska zahtevka od tožene stranke. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep v delu, ki se je nanašal na ustavitev postopka v zvezi z odškodninskima zahtevkoma tožnika proti toženi stranki razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).