Jedro

Pravica uporabe za razliko od stvarnih pravic na nepremičninah, ki jih poznamo danes (SPZ), ni nastala (šele) z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni vpis je bil zgolj deklaratorne narave.

Določba tretjega odstavka 3. člena ZLNDL je zgolj sistemske narave in je, izhajajoč iz domneve lastništva, avtomatsko pretvorila pravico uporabe v lastninsko pravico ex lege in ex offo v vseh tistih primerih, kjer je bila pravica uporabe vknjižena v zemljiško knjigo. Sicer pa je za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v prehodu iz družbene lastnine ključen prvi odstavek istega člena, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico in je lastnik nepremičnin, parc. št. 36/1, k. o. x, in parc. št. 36/2, k. o. x., do celote, pri katerih je kot lastnik vknjižena tožena stranka, zato je toženi stranki naložilo, da tožeči v roku 15 dni izstavi za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo ustrezno listino, s katero izrecno in nepogojno dovoljuje zemljiškoknjižni prenos in vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah nanjo, sicer bo táko listino nadomestila sodba (1. točka izreka). Sodišče je še sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 9.451,83 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da je pogoj za priposestvovanje domnevana dobroverna lastniška posest, ki jo je izpodbila. Pogodba o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja na nepremičninah z dne 2. 2. 1996, ki je bila sklenjena med M. in L./pravnim prednikom tožeče stranke, ne more biti veljaven pravni naslov, ker M. sporne parcele ni lastninilo, kot to izhaja iz pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 31. 5. 2001, saj ni moglo razpolagati s sporno parcelo. Poleg tega pogodba tudi ni bila ustrezno overjena. Če bi bila pogodba veljavna, je zunajknjižno priposestvovanje dopustno le, če razlogi, da pravica ni vpisana v zemljiško knjigo, niso na strani pridobitelja/tožeče stranke. Ta tako ne more uspešno zatrjevati dobre vere, saj je že od 2. 2. 1996 razpolagala z veljavnim pravnim naslovom (pogodbo o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja na nepremičninah), pa te pravice ni vknjižila. Njena nedobrovernost izhaja tudi iz njenih navedb z glavne obravnave 6. 10. 2009, na kateri je pooblaščenec pojasnil, da je v letu 2007 prišlo do spremembe večinskega lastnika ter da se je v okviru pregleda poslovnih sredstev družbe ugotovilo, da je ena od parcel, ki je sredi proizvodnega kompleksa, last tožene stranke. Takšen pregled poslovnih sredstev se običajno naredi takoj po nastopu novega lastnika. Priča M. je potrdil, da so se pogajali o menjavi sporne parcele, dogovorili pa so se, da bo parcelacijo (do nje je prišlo v letu 2007) opravila tožena stranka, saj jo lahko naroči le lastnik nepremičnine. Pričetek priposestvovalne dobe je 24. 2. 1998, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dobroverna lastniška posest pa je iz navedenih razlogov prenehala najkasneje v začetku leta 2007. Upoštevati velja tudi, da je bila 22. 5. 2007 opravljena mejna obravnava, ki so se je udeležili predstavniki obeh pravdnih strank, tako da je bila tožeča stranka najkasneje tedaj seznanjena z lastništvom, ne šele s prejemom odločbe Geodetske uprave. Dodaja še, da se uporaba nepremičnine s strani tožeče stranke na podlagi določb ZLNDL ob njegovi uveljavitvi ni mogla transformirati v lastninsko pravico, ker je imela lastninsko pravico na njej tožena stranka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka (z vložitvijo lastninske tožbe) zatrjuje, da je dejanska lastnica, zato od tožene stranke, ki je zemljiškoknjižna lastnica, zahteva pravo izročitev svoje stvari, tj. izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj ji ta, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, onemogoča polno izvrševanje njene lastninske pravice, ki bo omogočeno šele z izdajo zahtevane zemljiškoknjižne listine, ko bo lahko tudi pravno razpolagala s svojo nepremičnino.(1) Pravica uporabe, na imetništvo katere se tožeča stranka sklicuje že od vložitve tožbe (sama jo imenuje pravica razpolaganja – list. št. 2 v spisu), za razliko od stvarnih pravic na nepremičninah, ki jih poznamo danes (SPZ), ni nastala (šele) z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni vpis je bil zgolj deklaratorne narave, o čemer je v sodni praksi zavzeto enotno stališče (2).

5. Iz 2. člena pogodbe o neodplačnem prenosu pravice razpolaganja na nepremičninah z dne 2. 2. 1996 (priloga A3, v nadaljevanju Pogodba), kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da M. kot odstopnik neodplačno odstopa in prenaša bremen prosto pravico razpolaganja na pravno prednico tožeče stranke kot prevzemnika. Tožena stranka v pritožbi trdi, da Pogodba ni veljavna, češ da podpis ni overjen.

6. Sicer drži, da je moral biti po izrecni določbi tedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list, št. 33/95) na zasebni listini, na podlagi katere se dovoli vknjižba, podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha, overjen, a to vpliva le na (ne)zmožnost vpisa v zemljiško knjigo, ne pa na veljavnost pravnega posla. Ker vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil pogoj za prenos/pridobitev pravice razpolaganja, kot je bilo pojasnjeno uvodoma, je zmotna pritožničina izpeljava, da je Pogodba pravno neveljavna. Pogodba je podpisana s strani obeh pogodbenih strank in kot takšna pravno veljaven izraz soglasja volj z navedeno vsebino (15. člen OZ/26. člen ZOR). Tudi dejstvo, ali je M. parcelo olastninil ali ne, na veljavnost pogodbe ne vpliva.(3) Ker pritožnica drugih pomanjkljivosti Pogodbi ne očita, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na tej (pravnoposlovni) podlagi pridobila pravico uporabe.

7. ZLNDL je (bil) interventni zakon, ki je skušal čim hitreje in enostavneje urediti zmedo, ki je nastala s spremembo sistema družbene lastnine v obstoječega. V tretjem odstavku 3. člena je zato zapovedal, da se v tistem primeru, ko je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe oziroma pravnega naslednika vpisana v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. Navedena določba pa ne pomeni niti, da je v takem primeru pravica uporabe postala knjižna pravica (v smislu, da bi bil njen vpis konstitutivne narave) niti da dejanski (in pravi) lastnik te nepremičnine ne bi mogel biti kdo drug – tisti, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, razpolaga pa z veljavnim pravnim naslovom. Določba tretjega odstavka 3. člena ZLNDL je zgolj sistemske narave in je, izhajajoč iz domneve lastništva, avtomatsko pretvorila pravico uporabe v lastninsko pravico ex lege in ex offo v vseh tistih primerih, kjer je bila pravica uporabe vknjižena v zemljiško knjigo. Sicer pa je za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v prehodu iz družbene lastnine ključen prvi odstavek istega člena, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

8. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi zatrjevala, da je ona tista, ki ima pravico uporabe, kar je dokazala z veljavno Pogodbo. S tem je izpodbila domnevo o pravilnosti lastništva tožene stranke na spornih nepremičninah, ki sta, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige (priloga B3), postali last tožene stranke na podlagi domneve iz tretjega odstavka 3. člena ZLNDL. To pomeni, da je imela od sklenitve pogodbe z dne 2. 2. 1996 dalje pravico razpolaganja s sporno parcelo pravna prednica tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zato sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je ta pravica razpolaganja/uporabe na podlagi določb ZLNDL že ob njegovi uveljavitvi 25. 7. 1997 (oziroma upoštevaje tožbene trditve, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo v prvem razveljavitvenem sklepu z dne 11. 4. 2012, opr. št. II Ips 3357/2011, red. št. 48, najkasneje 24. 2. 1998) transfomirala v lastninsko pravico. Ugotovitev, da tožeča stranka razpolaga s pravnim naslovom, s katerim je pridobila pravico uporabe, zadošča za sklep, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Resda je tožeča stranka (očitno z namenom, da bi si čim bolj zagotovila končni uspeh v postopku) zatrjevala in dokazovala (kar bi prišlo v poštev v primeru, če bi bila Pogodba dejansko neveljavna), da je pravico uporabe pridobila s priposestvovanjem, vendar gre za rezervne razloge, s katerimi se je sodišče prve stopnje (čeprav popolno in v dejanskem smislu pravilno) ukvarjalo po nepotrebnem.

9. Pritožbene navedbe so torej neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in je njena logična posledica (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 9. 2009, opr. št. II Ips 102/2007. (2) Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 3. 2009, opr. št. I Cp 4337/2008, in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1. 7. 2010, opr. št. II Ips 634/2007. (3) Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je pravna prednica tožeče stranke sporno nepremičnino, kot izhaja iz odločbe Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 18. 3. 1998 (priloga A 5), olastninila, torej pogodbenik njene pravne prednice logično ni mogel.