Jedro

Dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki sta ga predlagala oba udeleženca, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Kot je pravilno pojasnilo, mora sodišče v fazi zavarovanja z začasno odredbo postopati hitro, postopek z izvedencem pa je dolgotrajen (trenutno sploh še ni imenovan), kar ob še daljši odsotnosti stikov z enim od staršem, četudi jih otrok odklanja, predstavlja škodo za njegov razvoj, ki hitro postane težko popravljiva, saj stanje neurejenih stikov vodi v akutno odtujitev med otrokom in očetom. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi obstoječe dejansko stanje, ki kaže že več kot enoletno odklanjanje stikov hčerke z očetom (ob neizkazanih trditvah o verjetnosti spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta), pripeljalo do odtujitve med hčerko in očetom, kar je za otroka ogrožujoče. V tej fazi postopka je ukrep z enkrat tedenskim stikovanjem (po eno uro) pod nadzorom strokovnih delavcev, ki bodo postopoma najprej poskusili brez prisotnosti staršev s strokovnim pristopom in pogovorom pripraviti/pomagati/ojunačiti mld. hčerko na stik z očetom in s tem vzpostaviti varni stik/razmerje z njim, sorazmeren varstvu koristi otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke z dne 14. 6. 2023 zoper sklep o začasni odredbi II N 000/2023 z dne 6. 6. 2023 (I. točka izreka), s katerim je določilo začasno izvajanje stikov med mld. A. in očetom, enkrat tedensko po eno uro v prostorih Centra za socialno delo ..., pod nadzorom strokovnega delavca CSD. Odločitev o stroških ugovornega postopka je pridržalo do končne odločitve (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Nasprotna udeleženka uvodoma navaja, da je mld. otrok bolj ogrožen zaradi morebitnega stika z domnevnim zlorabiteljem, kot pa zaradi odsotnosti stikov z njim. To velja tudi v konkretnem primeru, ko je nasprotna udeležena argumentirano in konkretizirano predstavila trditve in dokaze v tej zvezi. Svetovalni organ bi bilo treba vprašati, ali je mld. hči po njegovem mnenju bolj ogrožena zato, ker stikov z očetom nima ali če bi z njim ponovno stikovala. V tej smeri je dokazni postopek nepopoln, saj sodišče drugih dokaznih predlogov ni izvedlo (niti ni poslušalo tonskih posnetkov), čeprav se je nasprotna udeleženka posvetovala s številnimi strokovnjaki, ki jih je predlagala za priče, predvsem s psihologinjo, ki je hčerko pregledala oziroma se z njo pogovorila in ji je deklica zaupala domnevno zlorabo. Nadalje nasprotna udeleženka v celoti ponavlja svoje ugovorne navedbe (na petih straneh pritožbe), nato pa graja procesne in materialnopravne kršitve sodišča prve stopnje, ki so po njenem mnenju vodile do napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Opozarja, da sodišče ni izvedlo v ugovoru predlaganih dokazov (kot so postavitev izvedenca pedopsihiatrične stroke, zaslišanje prič, ki jih je omenjala v svoji trditveni podlagi, poslušanje predloženih tonskih posnetkov), razen zaslišanja nasprotne udeleženke in predlagatelja. Sodišče je ravnalo nezakonito, ko ni postavilo ustreznega izvedenca. Mnenje strokovnega delavca CSD ima naravo mnenja osebe, ki ima posebno strokovno znanje, vendar se postavi vprašanje, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih strokovnost CSD ne zadostuje več, ampak se za boljšo razjasnitev zadeve zahteva še izvedenca. V konkretnem primeru je mld. hči udeležencev kazala znake posttravmatskega stresnega sindroma, kar je ugotovila psihologinja B. B., ki jo je treba zaslišati, tudi po uradni dolžnosti. Gre za resen sum spolnega napada na otroka, o čemer že poteka predkazenski postopek na podlagi prijave CSD. Če sodišče z njo ne razpolaga, naj jo pridobi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo predloge nasprotne udeleženke po zaslišanju izvedenih prič, posebej omenjene psihologinje B. B., ki je mld. otroka pregledala in podala svoje mnenje glede ustreznosti izvajanja stikov z očetom. Njeno mnenje negira mnenje CSD, kar kaže, da je treba pričo tudi zaslišati. Gre za strokovnjakinjo, ki je opravila psihološki pregled mld. otroka. Njeno znanje najmanj konkurira strokovnemu znanju delavcev CSD, če ga že ne presega. Razlogovanje sodišča, da je njeno mnenje enostransko in nezanesljivo, je napačno in v neskladju s strankino pravico do izjave. Sprašuje se, kako drugače naj stranka izpodbija v postopku narejeno mnenje CSD, kot tako, da sama angažira drugega strokovnjaka. Poročila psihologinje sodišče sploh ni posredovalo CSD. Gre za procesno situacijo, ko se dve različni stališči vsebinsko ne soočita. Obstaja dvom v pravilnost mnenja, zato bi bilo treba zaslišati priče. S stališčem CSD, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, nasprotna udeleženka ni bila nikoli seznanjena, kar predstavlja kršitev njene pravice do izjave. Razlogi izpodbijanega sklepa o zatrjevani spolni zlorabi so v nasprotju s spisovnimi podatki in se zato ne dajo preizkusiti. Nasprotna udeleženka je v navedbi in izpovedi prepričljivo pojasnila, da ne želi travmatizirati otroka, saj so ji strokovnjaki, ki jih je predlagala za priče (lahko pa bi jih sodišče zaslišalo tudi po uradni dolžnosti), svetovali pasivnost. Stike otroka z očetom pa je po njihovem nasvetu prekinila. Dokazna neprepričljivost njihovih izjav bi utegnila izhajati šele iz izvedenega dokaznega postopka, ko bi jih sodišče zaslišalo, kar bi lahko storilo ob uporabi oficialnega načela v tovrstnih postopkih. Nikakor ne drži, da nasprotna udeleženka možnosti spolnega napada pred CSD ni omenjala. To je storila že 11. 1. 2023 na sestanku na CSD, ko je sum spolnega napada zaupala svetovalki C. C., ki jo je tudi predlagala za pričo. Če bi sodišče zaslišalo s strani nasprotne udeleženke predlagane priče, bi ugotovilo, da je bila prekinitev stikov pravilna. Sodišče prve stopnje v smeri verjetnosti spolne zlorabe sploh ni opravilo neformalnega razgovora z mld. hčerko udeležencev, tega niso opravili niti na CSD. Razlogi sodišča v zvezi s spolnimi indikacijami so laični. Tudi ne drži, da dogodka, ki ju je izpostavila nasprotna udeleženka in ju omenja sodišče, pri njej nista vzbudila suma spolne zlorabe. Obratno, ravno zato je stike prekinila, saj je deklica jasno izrazila odpor do očeta. Sum zlorabe pa so zaznali tudi na CSD, zato so na pristojno državno tožilstvo podali prijavo zoper predlagatelja. Te prijave sodišče ni pridobilo. Postavlja se vprašanje, zakaj bi strokovni organ tako ravnal, če ne bi bilo nobenih indicev spolne zlorabe. Sodišče očitkov o spolni zlorabi sploh ne preizkusi. Sodišče prve stopnje pa tudi spregleda, da je svetovalni organ CSD svoje stališče v zvezi s stikovanjem pod nadzorstvom oblikoval in podal sodišču, preden je s strani sodišča prejel listine, ki so bile priložene ugovoru nasprotne udeleženke. Njegovo stališče je torej vezano na dejansko situacijo, preden je bil svetovalni organ seznanjen z vsebino očitkov predlagatelju. Po tej časovni točki pa v zvezi z novimi okoliščinami CSD s strani sodišča ni bil pozvan, da bi se opredelil do ogrožujočih okoliščin za deklico.

3. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nasprotna udeleženka utemeljeno navaja, da je ureditvena začasna odredba izjemen ukrep. Omejena je na nujne primere, ko je z vidika zagotavljanja otrokove koristi treba ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. V skladu s 161. členom Družinskega zakonika (DZ) izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrokova ogroženost je podana, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku zavarovanja z začasno odredbo v okviru trditev in dokaznih predlogov udeležencev (trditev v predlogu in odgovoru nanj, navedb v ugovornem postopku ter predloženih/predlaganih dokazov) pravilno ugotovilo vsa sporna odločilna dejstva, ki omogočajo izdajo začasne odredbe, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri tem pa ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje je obravnavalo ugovorne navedbe (o sumu spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta) in predložene dokaze nasprotne udeleženke; do njih se je celostno, poglobljeno, natančno in argumentirano opredelilo, zato pritožbeno ponavljanje takšnih navedb ne ovrže pravilnosti izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče soglaša s celovitimi, prepričljivimi in dokazno podrtimi razlogi sodišča prve stopnje, ki v tej fazi postopka, v katerem mora postopati hitro in odločati na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, potrjujejo okoliščine za izjemno izdajo začasne odredbe glede stikovanja mld. hčere z očetom pod nadzorstvom.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ni izvedlo nobenih s strani nasprotne udeleženke predlaganih dokazov, razen zaslišanja udeležencev postopka. Sodišče je namreč poleg tega poslušalo tudi posnetke otrokovega nasprotovanja stikom z očetom ter vpogledalo v vse v postopku zavarovanja predložene listine nasprotne udeleženke, pridobilo pa je tudi mnenje CSD z dopolnitvijo (s 12. 5. in 30. 5. 2023). Sodišče res ni zaslišalo prič (prijateljev in znancev), ki jih je predlagala udeleženka. Razlogom izpodbijanega sklepa (v tč. 18) o tem, zakaj jih ni, pa pritožbeno sodišče pritrjuje. Ker te priče niso bile predlagane za ugotavljanje (ne)ogroženosti otroka ali zatrjevane zlorabe hčerke s strani očeta, jih sodišče prve stopnje v ugovornem postopku utemeljeno ni zaslišalo. Zaslišanja terapevtov in drugih strokovnjakov (D. D., E. E., F. F., G. G.), ki jih je nasprotna udeleženka omenila v ugovoru, ni predlagala niti ni bilo pogojev za njihovo zaslišanje po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo in se prepričljivo opredelilo do zapisov nasprotne udeleženke o njihovih izjavah. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nihče od terapevtov in drugih strokovnjakov mld. A. ni pregledal in opravil samostojnega pogovora z njo, in so o razlogih za odpor otroka do očeta sklepali izključno na podlagi navajanj nasprotne udeleženke, je utemeljen zaključek o dokazni neprepričljivosti njihovih izjav, tudi njihovo zaslišanje po uradni dolžnosti zato ni bilo potrebno.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje o neprepričljivosti dveh izjav psihologinje B. B. in posledično z odločitvijo sodišča, da je ne zasliši. O verjetnosti spolne zlorabe predlagatelja nad mld. hčerko tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati iz predložene izjave B. B. z dne 12. 6. 2023, v kateri je le splošno zapisala, da če gre za sum kaznivega dejanja v odnosu z otrokom, potem stikovanje pod nadzorom ni dopustno, kot tudi ne iz druge z dne 9. 8. 2023, v kateri je zapisala, da se je med obravnavo družine ... izkazalo, da ima mld. A. odpor do stikovanja z očetom, kljub spodbudam matere, zaradi česar stike do nadaljnjega odsvetuje. Ne drži pritožbena navedba, da je ta psihologinja samostojno pregledala mld. A. in z njo opravila psihološki pogovor. Tega nasprotna udeleženka v ugovornem postopku niti ni trdila. Glede na navedbe same nasprotne udeleženke na naroku, da je bila A. z njo prisotna na uvodnem pogovoru pri psihologinji, ki z otroki do 9. leta ne dela neposredno, ampak da je psihologinja udeleženki svetovala na podlagi posnetkov, ki jih je predložila tudi v tem postopku, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je psihologinja B. B. o konkretni družinski situaciji razpolagala zgolj z enostranskimi informacijami mame. Predlagana priča je odsvetovanje stikovanja otroka z očetom gradila na podlagi navajanj/osebnih dojemanj/zaznavanj pritožnice. Gre za očitno pristranost le-te, zato je sodišče prve stopnje v postopek utemeljeno ni vključilo oziroma je obravnavalo s statusom izvedene priče, ki sodišču praviloma posreduje svoje vedenje o zaznanih dejstvih in ne strokovnega znanja. Tega posredujejo izvedenci, kar pa omenjena psihologinja ni. Zaradi očitne nezanesljivosti psihologinje B. B. pa je sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni zaslišalo. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo izjavo B. B. kot pristransko, ni mogoče dvomiti v pravilnost strokovnega mnenja CSD (prim. 108. člen ZNP-1) o ogroženosti hčerke udeležencev zaradi odsotnosti stikov z očetom in podpori predlogu za stike pod nadzorom, saj je bil CSD edini, ki je bil v obdobju zadnjega leta glede A. zavračanja očeta v stiku z obema staršema in o tem seznanjen preko pogovorov z udeležencema, ki razlogov za A. odklanjanje stikov nista znala pojasniti/opredeliti.

10. Neprepričljiva je pritožbena trditev, da je nasprotna udeleženka že predhodno v okviru razgovorov na CSD v času od januarja do marca 2023 omenjala sume spolne zlorabe. Da bi to zaupala svetovalki CSD C. C. 11. 1. 2023, ni izkazano. Iz omenjenih mnenj CSD in iz poročil v spisu, kaj takega ne izhaja. Če bi bilo to res, bi bilo o tem sodišče s strani CSD zagotovo obveščeno. Nasprotna udeleženka je šele v odgovoru na predlog za začasno odredbo (najprej mileje) navajala, da utemeljeno sumi, da je bila mld. hčerka deležna psihične in celo spolne zlorabe, za katero upa da se ni zgodila, pred tem pa v razgovoru na CSD zatrjevala le, da hčerko spodbuja in si prizadeva, da bi se stiki med hčerko in očetom ponovno vzpostavili, za kar je v preteklosti organizirala skupna srečanja. Navedbe in obtožbe nasprotne udeleženke glede spolne zlorabe se v tem postopku stopnjujejo, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča vzbuja dvom v resnicoljubnost nasprotne udeleženke v tem postopku in dvom v ustreznost njenega (ne)ukrepanja ob domnevni zlorabi. Neprepričljive so tudi trditve, da otroka ni želela dodatno travmatizirati. Če bi se nasprotni udeleženki že najkasneje v mesecu januarju, kot na novo trdi v pritožbi, ali najkasneje februarja 2023 izkristaliziral sum spolne zlorabe, bi domnevno zlorabo prijavila policiji, pa je ni. Da bi jo, ne zatrjuje. Nasprotna udeleženka se je glede tega posvetovala s (kot pravi) številnimi strokovnjaki, ki naj bi ji svetovali pasivnost, da bi deklica (ki je sploh niso pregledali in z njo opravili samostojnega pogovora) potlačila morebitno zlorabo. Takšno postopanje ni primerno. Tudi iz izpovedi nasprotne udeleženke izhaja, da dogodka v aprilu 2022, o katerih je izpovedala, sama po sebi pri njej nista vzbudila suma spolne zlorabe, saj sama tedaj ni ukrepala v tej smeri niti ni poiskala kakršnekoli pomoči za hčerko, ampak se je po lastnih navedbah sama trudila, da bi hčerka kvalitetno stikovala s očetom. Pritožbena navedba, da naj bi sum zlorabe zaznali na CSD in so zato podali kazensko ovadbo na policijo, o kateri že poteka predkazenski postopek, ni verjetno izkazana. Če bi bilo to res, bi bilo (o zaznavi in prijavi) v mnenju CSD oziroma v nadaljnjih poročilih to omenjeno, a ni. Pritožbeni predlog sodišču, da po uradni dolžnosti pridobi podatek o prijavi CSD tako v tej fazi postopka ne more biti uspešen.

11. Dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki sta ga predlagala oba udeleženca, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Kot je pravilno pojasnilo, mora sodišče v fazi zavarovanja z začasno odredbo postopati hitro, postopek z izvedencem pa je dolgotrajen (trenutno sploh še ni imenovan), kar ob še daljši odsotnosti stikov z enim od staršem, četudi jih otrok odklanja, predstavlja škodo za njegov razvoj, ki hitro postane težko popravljiva, saj stanje neurejenih stikov vodi v akutno odtujitev med otrokom in očetom. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi obstoječe dejansko stanje, ki kaže že več kot enoletno odklanjanje stikov hčerke z očetom (ob neizkazanih trditvah o verjetnosti spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta), pripeljalo do odtujitve med hčerko in očetom, kar je za otroka ogrožujoče. V tej fazi postopka je ukrep z enkrat tedenskim stikovanjem (po eno uro) pod nadzorom strokovnih delavcev, ki bodo postopoma najprej poskusili brez prisotnosti staršev s strokovnim pristopom in pogovorom pripraviti/pomagati/ojunačiti mld. hčerko na stik z očetom in s tem vzpostaviti varni stik/razmerje z njim, sorazmeren varstvu koristi otroka. Da je odsotnost stikov z očetom, s katerim je mld. A. predhodno obilno in z veseljem stikovala (v skladu z dogovorom staršem pred CSD ob razpadu njune zunajzakonske skupnosti) nedvomno ogrožujoča okoliščina, je potrdil tudi CSD, ki je zaznal srednjo stopnjo ogroženosti deklice glede na njene pretekle izražene psihične in psihosomatske težave ter verjetne škode, ki lahko nastane v razvoju otroka glede na odsotnost očeta.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče nasprotne udeleženke ni seznanilo s stališčem svetovalnega organa. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta ji bili mnenji CSD z dne 12. 5. 2023 (list. št. 17) in 31. 5. 2023 (list. št. 32) vročeni, prvo mnenje še pred izdajo sklepa o začasni odredbi, drugo dopolnjeno mnenje pa ji je bilo vročeno skupaj s sklepom o začasni odredbi. S tem je bila nasprotni udeleženki v ugovornem postopku omogočena pravica do izjave, ki jo je tudi izkoristila. Očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja zato ni na mestu. Drži, da je CSD svoje stališče o potrebnosti stikov pod nadzorom podal po prejemu odgovora na predlog nasprotne udeleženke in preden je bil vložen njen ugovor. Vendar pa je bila k ugovoru z dne 14. 6. 2023 (na l. št. 54 in 59) priložena le ena listina (priloga B 29), tj. izjava psihologinje B. B. z dne 12. 6. 2023, ki pa predstavlja le splošen zapis, s čimer se, kot že rečeno, ne izkazuje verjetnosti spolne zlorabe mld. A. s strani očeta oz. dejanske situacije ne spreminja.

13. Ponavljajoča ugovorna teza, da otroka, ki je od starša odtujen in ga ne pogreša, odsotnost stikov ne ogroža, ne zdrži pravne presoje. Ravno zaradi verjetno izkazane ogroženosti hčerke zaradi odtujitve z očetom je treba poskusiti med njima ponovno vzpostaviti razmerje s pomočjo strokovnih delavcev CSD, ki ju bodo pred tem z vso dolžno skrbnostjo in strokovno podporo (s potrebnim pogovorom z mld. hčerko o razlogih za njeno odklanjanje stikov) pripravili na stikovanje. Sodišče je namreč dolžno storiti vse, da prepreči nadaljnje oškodovanje otroka in to tako, da poskrbi za varno ponovno vzpostavitev stikov, kar pomeni strokovno pomoč pred, med in po vzpostavitvi in izvajanju stika, kar je zagotovljeno z odreditvijo začasnih stikov pod nadzorom CSD. Če stiki iz utemeljenih razlogov ne bodo mogoči, pa bo lahko sodišče po prejemu poročila CSD in pod izkazanimi pogoji ustrezno spremenilo začasno določeno stikovanje.

14. V obravnavani zadevi gre za občutljivo zadevo, ker mld. hčerka udeležencev že vsaj eno leto zavrača stike z očetom. Vendar pa sum spolne zlorabe ni verjetno izkazan. Kot je bilo že pojasnjeno, o verjetnosti spolne zlorabe ni mogoče sklepati na podlagi navedb o izjavah terapevtov in strokovnjakov ter iz predloženih izjav psihologinje B. B. Razloge za odklanjanje stikov mld. A. z očetom bo sodišče prve stopnje raziskalo v nadaljnjem dokaznem postopku. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je možno, da ti razlogi izhajajo iz sfere predlagatelja, a enako mogoče je, da odpor izvira iz sfere mld. A. same ali celo iz sfere nasprotne udeleženke, kar pa ne vpliva na verjetno razvojno ogroženost deklice, ki je izkazana z odsotnostjo stikov z očetom V nadaljevanju bo lahko sodišče, če bo ocenilo, da so za to podani pogoji, opravilo tudi neformalni razgovor z otrokom, samo ali s pomočjo delavcev CSD. Da bi bili pogoji podani že v tej fazi postopka, ni izkazano. Pritožbene navedbe, da formalnega razgovora niso opravili niti na CSD, pa so tudi zavajajoče, saj ravno nasprotna udeleženka zaradi nezaupanja v ta organ (kar se kaže z njenim pogostim neodzivanjem na njihova vabila ali nestrinjanjem s protokolom glede izvajanja stikov otroka z očetom pod nadzorom) ne omogoča niti uvodnega razgovora deklice na CSD s strokovnimi delavci pri njeni pripravi na stike. Ob obrazloženem pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev glede na verjetno izkazano ogroženost deklice, čeprav še niso znani razlogi za njeno odklanjanje stikov, pravilna.

15. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku).