Jedro

Po določilu 2. odst. 51. čl. ZPPSL teče odpovedni rok zaradi prenehanja delovnega razmerja od vročitve dokončnega sklepa, na podlagi katerega je bil delavec v postopku prisilne poravnave opredeljen za trajno presežnega delavca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem III. delu v 1. odstavku 2. točke izreka delno spremeni tako, da glasi: "Ugotovi se, da je tožnici A. trajalo delovno razmerje do dne 24.12.1994, zaradi česar ji je tožena stranka B. dolžna do navedenega dne plačati pripadajoče nadomestilo plače, poravnati določene prispevke in davke ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, vse v roku 8 dni." V preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 11.297,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko regresa za letni dopust za leto 1994 v znesku 16.758,00 SIT (I. del izreka), razliko premalo izplačane plače za čas od 15.6.1994 do 4.11.1994 v višini 44.112,30 SIT (II. del izreka).

Zavrnilo pa je zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 3.11.1994 in 23.11.1994, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 4.11.1994 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, z ustrezno razporeditvijo, obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ji za obdobje, ko ni delala vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter poravnati prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja (III. del izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 18.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. del izreka).

Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del (v III. delu izreka) sodbe in to iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Sklicuje se na pomanjkljivosti v postopku prisilne poravnave tožene stranke. Sindikat in drugi predstavniki delavcev niso imeli možnosti sodelovati pri sprejemanju programa finančne reorganizacije, ki je vseboval poimenski seznam delavcev, ki naj bi jim prenehalo delovno razmerje. Meni, da ji kot invalidu brez soglasja delovno razmerje ne bi smelo prenehati, pri čemer Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93) nikjer ne določa, da kategorije delavcev, ki so zaščitene po delovnopravnih predpisih, niso varovane v primeru prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave. Pri toženi stranki je bila razporejena na delo kontrolorja kuhalnih in belilnih flot, katero delo pa je bilo izmensko in ga je opravljal tudi sodelavec. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka izvedla postopek, v katerem je prenehalo delavcem delovno razmerje ob upoštevanju določila 51. čl. ZPPSL. V skladu z določilom 1. odst. navedenega člena je potrebno načrtu finančne reorganizacije v primeru, če je kot ena od metod takšne reorganizacije predvideno zmanjšanje števila zaposlenih delavcev, priložiti program prenehanja delovnih razmerij, ki se sprejme v skladu z delovnopravnimi predpisi. Takšen program je tožena stranka pripravila, pri tem pa je sodeloval tudi sindikat, ki je glede tega posredoval svoje mnenje (priloga B 1). Iz programa prenehanja delovnih razmerij, kot tudi iz priloženega seznama delavcev izhajajo delovna mesta, ki so se ukinila zaradi finančne reorganizacije. Med ostalim je bilo ukinjeno delovno mesto kontrolor kuhalnih in belilnih flot, ki ga je po sistemizaciji (priloga B 14) zasedala le tožnica.

Pritožba zmotno navaja, da je potrebno v postopku prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije glede vprašanj, ki jih ZPPSL posebej ne ureja, uporabiti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), predvsem pa določila navedenega zakona, da varovanim kategorijam delavcev lahko v takšnem primeru preneha delovno razmerje le z njihovim soglasjem. Po zaključku pritožbenega sodišča je namreč položaj delavcev, ki naj bi jim prenehalo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije, drugačen od položaja delavcev, ki so obravnavani kot delavci, katerih delo po določilih ZDR trajno ni potrebno, kar izhaja tudi iz določila 3. odst. 51. čl. ZPPSL.

Nadalje gre tudi za vprašanje kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj določilo 51. čl. ZPPSL ne napotuje direktno na upoštevanje določil ZDR. Ker ZPPSL zaščitenih kategorij delavcev sploh ne omenja, je takšen položaj delavcev enak položaju v primeru stečaja delodajalca. Na navedeni zaključek izrecno napotuje določilo zadnjega odstavka 51. čl. ZPPSL, ki navaja, da imajo delavci, katerim je prenehalo delovno razmerje na podlagi 2. odst. navedenega določila, enake pravice, kot delavci, ki jim to preneha zaradi uvedbe stečajnega postopka. Po določilu 106. čl. ZPPSL namreč z uvedbo stečajnega postopka preneha delovno razmerje vsem delavcem. Zato ni mogoče uporabiti varovanih kategorij delavcev po 36. c in 36. d čl. ZDR. Iz teh razlogov v tem obsegu pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa tožene stranke z dne 3.11.1994, zoper katerega pa je tožnica vložila ugovor. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.11.1994, ki je bil tožnici vročen dne 24.11.1994 in v skladu z določilom 2. odst. 51. čl. ZPPSL odpovedni rok, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Navedeni zakon namreč ni določil začetka njegovega teka. Tožnici bi se moral priznati začetek teka navedenega roka od dneva dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP v 1. odst. 2. tč.

izpodbijanega dela sodbe delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je določilo prenehanje delovnega razmerja tožnice z dnem 24.12.1994, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna do navedenega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške, ki ob upoštevanju dejansko potrebnih stroškov, skupaj s priznano višino takse in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo znašajo 22.594,00 SIT. Glede na to, da je tožnica v pritožbenem postopku delno uspela, je pritožbeno sodišče takšen uspeh ocenilo na eno polovico, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 11.297,00 SIT. Stroške v navedeni višini je naložilo v plačilo toženi stranki (2. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).