Jedro

Ker upnik nima izvršilnega naslova, je verjetnost, da ne bo mogel ugotoviti podatkov o računu, izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o pritožbenih stroških upnika se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 16.08.2001 s sklepom odločilo, da se predlog za izvršbo zavrže. Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da se je 05.06.2001 odzval na poziv sodišča in prosil za pojasnilo. Pri tem se je skliceval na določbo 140. člena ZIZ. Namesto pojasnila je prejel sklep o zavrženju. Izkaz verjetnosti se v "naložitvenem" sklepu ne omenja, sicer bi ga predložil. Opravil je poizvedbe, a odgovora ni prejel. Priglasil je stroške. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločitev temeljilo na ugotovitvi, da upnik ni izkazal za verjetno, da ni mogel ugotoviti podatkov o dolžnikovem računu. Ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Ker upnik v konkretnem primeru nima izvršilnega naslova, s katerim bi lahko na podlagi 3. odst. 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sam opravil poizvedbe, je verjetnost, da ne bo mogel ugotoviti podatkov o računu, izkazana. Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) sicer daje odvetniku pravico do podatkov, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi, vendar so k posredovanju podatkov po določbi 1. odst. 10. člena ZOdv zavezani le državni organi, organizacije in posamezniki, ki izvajajo javna pooblastila, kar pa banke niso. Tudi od upravljalcev zbirk podatkov je odvetnik upravičen zahtevati posredovanje osebnih podatkov le, če ne gre za osebne podatke, ki so na podlagi posebnih zakonskih določb dostopni le pooblaščenim organom (glej 3. v zvezi z 2. odst. 10. člena ZOdv). Omejitev pri posredovanju podatkov je zapisana že v 3. odst. 40. člena ZIZ. Po navedeni določbi je namreč upravljalec podatkov dolžan upniku posredovati podatke le, če ta izkaže pravni interes. Kot je bilo že zapisano, izkaže upnik interes s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom. V nasprotnem primeru upravljalec zbirke podatkov upniku ni dolžan posredovati varovanih podatkov. Zato upniku, ki ne more izkazati pravnega interesa, banka ni dolžna posredovati podatkov o številki dolžnikovega računa. Prav tako od upnika ni moč zahtevati, da poskuša pridobiti podatke, ki jih zaradi navedenih zakonskih določb ne more pridobiti. Nasprotno bi pomenilo nepotrebno zavlačevanje postopka in za upnika nepotrebne stroške (glej. 1. odst. 11. člena ZIZ in 1. odst. 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po neuspelem poskusu bi moralo varovane podatke tako ali tako pridobiti sodišče (2. in 3. odst. 140. člena ZIZ). Zato zadostuje, da upnik navede banke in predlaga, da poizvedbe opravi sodišče. V konkretnem primeru je upnik ustrezen predlog podal že v predlogu za izvršbo. Sklep z dne 29.05.2001, s katerim je sodišče upniku naložilo, da v roku osmih dni dopolni predlog za izvršbo z navedbo dolžnikovega dolžnika, pri katerem se vodi dolžnikov račun in številko dolžnikovega računa, ni bil potreben. Zato je v posledici napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi 4. odst. 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predlog za izvršbo zavrglo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo vsebinsko odločiti o predlogu za izvršbo. V zvezi s predlagano izvršbo na dolžnikovo dobroimetje na računih pa opraviti predlagane poizvedbe. O upnikovih stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).