Jedro

Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožnik med določenim pravdnim postopkom vložil več predlogov za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v drugi alineji točke I izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev v prvi alineji točke I izreka in v točki II izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: - da se zavrne toženkin ugovor z dne 15. 6. 2020, vložen zoper sklep o začasni odredbi P 89/2020 z dne 10. 6. 2020 (prva alineja točke I izreka), - da se zavrne toženkin ugovor z dne 24. 7. 2020, vložen zoper sklep o dodatni začasni odredbi P 89/2020 z dne 15. 7. 2020 (druga alineja točke I izreka), - odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo se pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v celoti, uveljavljala je pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (1. točka in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Predlagala je ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v korist proračuna na TRR Okrožnega sodišča v Celju. V pritožbi je navajala, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani toženke predlaganega dokaza z zaslišanjem nje same kot stranke in priče J. H., toženkine (verjetno prav: tožnikove) trditve je dokazno ocenilo s stopnjo verjetnosti že na podlagi predloženih listinskih dokazil. S tem, ko ni razpisalo in opravilo naroka v postopku in zaslišalo toženke ter predlagane priče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ob smiselni uporabi 8. oziroma 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je prepričana, da bi sodišče moralo razpisati narok in na naroku izvesti predlagana dokaza, zaradi dokazovanja negativnih dejstev, ko mora dokazovati neobstoj terjatve s tem, da ni podpisala in sklenila s S. N. posojilnih pogodb z dne 2. 6. 2019 in z dne 29. 9. 2019 ter da gre za ponarejene podpise na teh pogodbah ter da od njega ni prejela nobenih denarnih sredstev, kot zneska posojila, v dokazni procesni stiski teh negativnih dejstev drugače v tej fazi postopka ni mogla dokazovati. Z opustitvijo izvedbe naroka in predlaganih zaslišanj je sodišče toženki odvzelo edino možnost dokazovanja o neobstoju tožnikove terjatve. V primeru, ko je sodišče dokazno oceno gradilo samo in zgolj na listinskih dokazih in navedbah tožnika, sploh ni možno drugače dokazati nasprotnih dejstev, sodišče ni moglo pravilno ugotoviti in tudi ne s stopnjo verjetnosti odločilnega dejstva o obstoju terjatve tožnika v znesku 24.200,00 EUR, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni nikjer navedlo razlogov o ugovornih navedbah toženke, da tožnik ni z nobeno listinsko dokumentacijo izkazal, da naj bi toženki izročil oba zneska, dvakrat po 10.000,00 EUR. Samo obstoj posojilnih pogodb s ponarejenimi podpisi toženke ne zadošča za ugotovitev tožnikove terjatve s stopnjo verjetnosti. Sodišče bi moralo za obstoj tožnikove terjatve s stopnjo verjetnosti ugotoviti tudi izročitev denarnih sredstev kot odločilnega dejstva, o tem pa ne navede ničesar in tudi ne obrazloži, tožnik pa tega ni izkazal. Sodišče je navedlo, da tudi v primeru, če bi predlagana priča izpovedala v korist toženkinih trditev, za izkaz stopnje verjetnosti to ne bi zadoščalo. Takšen zaključek sodišča je napačen, sodišče bi moralo pričo najprej zaslišati, šele na to bi lahko ocenjevalo, če je njeno zaslišanje omajalo dokazni standard stopnje verjetnosti. Enako velja za zaslišanje toženke, zato je dejansko stanje o obstoju terjatve zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče se tudi ni spuščalo v vse preostale toženkine trditve iz ugovorov (o višini obrestne mere posojilnih pogodb glede poslovanja tožnika in S. N. …), kar kaže na to, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Dalje je navajala, da izpodbija tudi zaključek sodišča o tem, da ni uspela izpodbiti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazano nevarnost odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nepravilno in neutemeljeno je sledilo tožniku, da bi s prodajo tretji osebi bila otežena ali celo onemogočena uveljavitev njegove terjatve in ravnanje toženke, ki je pričela s prodajo svojega nepremičnega premoženja in je v zemljiški knjigi zaznamovala vrstni red pridobitve lastninske pravice, štelo za škodljivo in nevarno za njeno premoženje, kar vpliva na njeno sposobnost plačila terjatve v bodoče. Toženka je res pričela s prodajo svojega deleža nepremičnin, vendar v dogovoru s S. N., ki je neobstoječo terjatev prodal tožniku. Ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč je objavila na oglasni deski Upravne enote ... in Upravne enote ..., s S. N. se je dogovorila, da bo ponudbo sprejel in ji nato po odobritvi pravnega posla s strani upravne enote plačal kupnino. Tožnik in S. N. sta oba sprejela ponudbo toženke, sta pa očitno ugotovila, da ima solastnica R. K., ki je tudi sprejela ponudbo, močnejšo prednostno pravico po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, kot pa tožnik in S. N., slednja poskušata na osnovi neobstoječe terjatve ter s sklenitvijo pogodbe o odkupu terjatve priti do njenih nepremičnin brez plačila kupnine. Četudi bi prišlo do sklenitve prodajne pogodbe med toženko in R. K., bi imel tožnik še vedno možnost poseči po prejeti kupnini, toženkino premoženje se ne bi zmanjšalo, spremenila bi se samo oblika premoženja. Lahko pa bi toženec posegel tudi po nepremičninah pridobiteljice R. K., če bi jih ta odkupila od toženke, kar bi lahko storil z drugimi pravnimi instituti, zagotovo pa toženka denarnih sredstev, oziroma kupnine ne bi skrila ali porabila za druge namene, kot to nepravilno sklepa sodišče, saj takega namena nima, kupnino bi hranila na transakcijskem računu. Sama namera toženke o odplačnem razpolaganju ob opisanih okoliščinah in dejanskem stanju še ne more predstavljati onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožnikove terjatve, sploh glede na to, da tožnik aktivno uveljavlja vsa pravna sredstva v upravnem postopku odobritve pravnega posla na upravnih enotah. Gre za izdajo začasnih odredb s posegom v ustavno zagotovljeno pravico razpolaganja z lastninsko pravico, ki je že tako omejena z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih, in če je prodajni postopek nepremičnin zakonito izveden v upravnem postopku v skladu z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih, je takšen poseg nesorazmeren. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnika, da obstaja verjetnost, da toženka za prodajo nepremičnin sploh ne bo prejela plačila, ker finančno stanje R. K. tega naj ne bi dopuščalo, tega pa ni izkazal. 3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O utemeljenosti pritožbe zoper odločitev v prvi alineji točke I izreka sklepa sodišča prve stopnje:

5. Predmet zavarovanja z začasno odredbo o prepovedi odsvojitve in obremenitve toženkinega do ¼ solastnega deleža navedenih nepremičnin je iztoževana denarna terjatev. Za njeno zavarovanje sme sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (271. člen ZIZ), če upnik izkaže obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, kot so določeni v 270. členu ZIZ. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje ni ločeno presojalo utemeljenosti vsakega ugovora, to je ugovora zoper sklep z dne 10. 6. 2020 in zoper sklep z dne 15. 7. 2020. 6. Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. O predlogu za začasno odredbo tudi v okviru pravdnega postopka sodišče odloča na podlagi določb ZIZ. Določbe ZIZ o izvršbi se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v ZIZ določeno drugače (239. člen ZIZ), v izvršilnem postopku pa sodišče postopa na podlagi vlog in drugih pisanj (prvi odstavek 29. člena ZIZ), narok pa opravi takrat, kadar zakon tako določa, ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). S tem, ko se je lahko toženka izjavila v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi, je zadoščeno njeni pravici do izjave, zato očitana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

V postopku zavarovanja določbe ZIZ torej ne predpisujejo obveznosti izvedbe naroka, glede na določbe prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti le verjetno izkazanost obstoja terjatve ali verjetnost njenega nastanka ter verjetno izkazanost nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da narok z izvedbo dokazov z zaslišanjem toženke in predlagane priče ni potreben in da je lahko verjetnost obstoja pogojev iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ pravilno ugotovilo na podlagi tožnikovih navedb ter predloženih listinskih dokazov. Ugotavljanje obstoja tožnikove terjatve s standardom gotovosti, oziroma dokazanosti, na kar s trditvami meri pritožba, pa presega okvir odločanja v postopku o zavarovanju iztoževane denarne terjatve z začasno odredbo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno, to je s stopnjo verjetne izkazanosti ugotovilo obstoj pogojev iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ.

Glede na ugotovljena dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija, to je, da je toženka pričela s prodajo nepremičnin in je v zemljiški knjigi zaznamovala vrstni red za pridobitev lastninske pravice, je verjetno izkazana ne le objektivna, temveč tudi subjektivna nevarnost, da bo toženka nepremičnine odtujila in s tem onemogočila oziroma otežila tožniku uveljavitev denarne terjatve.

7. Toženka je s pritožbo izpodbijala tudi odločitev o stroških v točki II izreka sklepa sodišča prve stopnje, vendar pritožbe v tem delu ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje pa je odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo v točki 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Nedovoljene pritožbene novote pa so trditve, da bi tožnik lahko posegel po nepremičninah pridobiteljice R. K., če bi jih ta odkupila od toženke, da toženka zagotovo prejete kupnine ne bi skrila ali porabila za druge namene ter da je začasna odredba po sklepu z dne 10. 6. 2020 nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljeno pravico razpolaganja z lastninsko pravico (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Teh trditev toženka ni podala v ugovoru z dne 16. 6. 2020, ki ga je vložila zoper sklep z dne 10. 6. 2020. V pritožbi pa ni izkazala, da teh trditev ni mogla navesti brez svoje krivde pravočasno v ugovoru.

9. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena v delu zoper odločitev v prvi alineji točke I izreka in v točki II izreka sklepa sodišča prve stopnje, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v teh izpodbijanih delih (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

O utemeljenosti pritožbe zoper odločitev v drugi alineji točke I izreka sklepa sodišča prve stopnje:

10. V točki 19 obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je sklep z dne 15. 6. 2020 sklep o dodatni začasni odredbi in je v njem obrazložilo, da je tožnik pogoje za izdajo začasne odredbe izkazal že s sklepom z dne 10. 6. 2020 v 6. točki obrazložitve, v 10. točki obrazložitve sklepa z dne 10. 6. 2020 pa je obrazložilo, da s stopnjo verjetnosti ugotavlja, da toženka s svojimi ravnanji deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožnikove terjatve.

11. Zgoraj povzeti razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep z dne 15. 7. 2020, niso pravilni zaradi pravno zmotne presoje sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 15. 7. 2020 dodatni sklep o začasni odredbi.

12. Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožnik med določenim pravdnim postopkom vložil več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe, navedb strank, danih v enem postopku, ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku (tako sklep VS RS III Ips 1/2000). Zato mora tudi sodišče pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe ugotavljati obstoj oziroma neobstoj predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe.

13. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 3. 7. 2020 v sklepu z dne 15. 7. 2020 ni ravnalo tako, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in presoja utemeljenosti izdane začasne odredbe ni mogoča. 14. Pritožbeno sodišče je zato toženkini pritožbi v delu zoper odločitev v drugi alineji točke I izreka izpodbijanega sklepa ugodilo in odločitev v tem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.